Jedro

Ker obresti za nepriznani del glavnice niso predmet odločanja v postopku denacionalizacije, z njimi ni mogoče izkazovati vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno.

Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev po vsebini obravnavane zadeve, ne odstopa od ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po pooblaščencu dne 28. 10. 2009 vložila revizijo. Navaja, da vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje znaša najmanj 34.032,00 EUR. Navaja tudi, da gre po vsebini zadeve za odločitev o naslednjih pomembnih pravnih vprašanjih: kaj je predmet odškodnine; zakaj tožena stranka in sodišča nista ugotovila stanja v času odvzema; katera od odvzetih zemljišč so bila uporabljena kot stavbna in katera za kmetijske namene; katero stanje je pomembno za odločitev, ko vračilo v naravi ni možno; ter kje in kako je tožena stranka odločila o primarnem in subisidiarnem zahtevku za zemljišče, označeno v izvedeniškem mnenju kot »G«. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote ... z dne 8. 9. 2008. Tožena stranka je z odločbo z dne 16. 1. 2009, zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta med drugim odločil, da je Slovenska odškodninska družba, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD) dolžna revidentki v korist upravičenca A.A. izročiti obveznice SOD v skupnem znesku 21.228,11 DEM, in sicer kot odškodnino za tam navedena stavbna zemljišča v višini 17.180,37 DEM in za tam naveden kmetijsko zemljišče v višini 4.047,74 DEM, Kmetijsko gozdarska zadruga C. pa ji vrniti v last in posest del tam navedene podržavljene nepremičnine.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Revidentka po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala, da v tej zadevi vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000 EUR, saj znesek 34.032 EUR, ki ga zatrjuje v reviziji, po njenih navedbah vključuje tudi pripadajoče obresti za nepriznani del glavnice, ki pa niso predmet odločanja v postopku denacionalizacije. Poleg tega v reviziji zatrjevana vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ne more presegati vrednosti, kot jo revidentka uveljavlja s tožbo in ki v tej zadevi znaša 11.652,19 EUR oziroma 11.380,97 EUR. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revidentka tudi sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča nobeno od vprašanj, ki jih kot pomembna pravna vprašanja v reviziji postavlja revidentka, ne izpolnjuje navedenega standarda. Iz revizije ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bila odločitev o vprašanjih, ki jih navaja revidentka, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Z vprašanji o ugotavljanju stanja premoženja v času podržavljenja, razmejitvi med stavbnimi in kmetijskimi zemljišči ter odločitvi o zemljišču, ki je označeno v izvedeniškem mnenju kot »C«, in njihovo utemeljitvijo revidentka izpodbijanemu upravnemu aktu in sodbi sodišča prave stopnje očita pomanjkljive razloge in nasprotje med izrekom in razlogi v izpodbijanem upravnem aktu. Ne zastavi pa z očitanimi procesnimi kršitvami povezanega pravnega vprašanja, ki bi bilo po vsebini obravnavane zadeve pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revidentka zato z navedenimi vprašanji ni izkazala izpolnitve pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Revidentka dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 tudi ni izkazala z vprašanjem glede stanja premoženja, ki je odločilno za določitev odškodnine v obveznicah SOD, saj o tem vprašanju obstaja ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča. Po ustaljeni upravosodni praksi Vrhovnega sodišča je za določitev odškodnine v denacionalizacijskem postopku odločilno stanje nepremičnin ob podržavljenju (npr. sodbe X Ips 518/2008 z dne 5. 2. 2009, I Up 1521/2005 z dne 22. 5. 2008, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007, I Up 1019/2005 z dne 30. 11. 2005). Zemljišče, ki je bilo podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, se po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sodbe I Up 422/2005 z dne 4. 4. 2006, I Up 749/2006 z dne 30. 8. 2007, X Ips 518/2008 z dne 5. 2. 2009, I Up 453/2005 z dne 13. 4. 2006) vrednoti kot stavbno zemljišče le, če je bilo ob podržavljenju v planih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za graditev oziroma, če mu je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega je bilo zemljišče podržavljeno. Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje od navedenih stališč ne odstopa, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na to, da revidentka ni uspela izkazati nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.