Jedro

Če tožnik neupravičeno izostane s poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, sodišče izda sodbo na podlagi odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi odpovedi zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2007 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je glede stroškov postopka odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 515,17 EUR in drugotoženi stranki v znesku 91,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je izdaja sodbe na podlagi odpovedi nepravilna, saj po mnenju pritožnika niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo takšne sodbe. Tožeča stranka je namreč svoj izostanek z naroka dne 2.12.2008 opravičila, zato bi sodišče moralo narok preložiti. Tožeča stranka je namreč dne 2.12.2008 sodišču najprej ustno sporočila, da se naroka ne more udeležiti zaradi akutnega vnetja črevesja z drisko, nato pa je ob 13.48 uri sodišču poslala še telefaks sporočilo s potrdilom o upravičeni zadržanosti od dela. S tem je nedvomno izkazala nenadnost in nepredvidljivost bolezni, ki ji je onemogočila prihod na sodišče. Tožnik je o svojem zdravstvenem stanju obvestil tudi svojega pooblaščenca, ki se naroka v prid zmanjšanju strankinih stroškov ni udeležil, saj je tako kot tožnik računal na preložitev naroka, ker ni bilo nobenega razloga za nasprotno ravnanje sodišča. Iz sodbe je razvidno, da sodišče opravičila tožnika sploh ni vzelo na znanje, ampak ga je povsem ignoriralo, kot da sploh ni bilo naznanjeno oziroma naknadno poslano po telefaksu, pri čemer tožeča stranka izpostavlja, da je njeno tedanje zdravstveno stanje bilo objektivno gledano, vendarle takšno, da slehernemu človeku preprečuje prihod na glavno obravnavo, zato so vsekakor bili podani pogoji za odločitev o preložitvi naroka. Pritožnik zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da pritožbeni razlogi niso podani, odločitev prvostopnega sodišča pa je pravilna. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Drugotožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno odločati v tem postopku na podlagi odločbe predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, s katero je bila nanj prenesena pristojnost. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta bila tožnik in njegov pooblaščenec pravočasno in pravilno povabljena na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za dne 2.12.2008. Naroka se ni udeležil nihče od njiju, niti ni pred začetkom naroka ob 12.30 uri nihče od njiju opravičil svojega izostanka. Nasprotne trditve v pritožbi o ustnem opravičilu tožnika pred začetkom naroka iz ugotovitev sodišča v razpravnem zapisniku ne izhajajo. Tožnik niti v pritožbi ni predlagal nobenih dokazov v potrditev takšnih svojih navedb, zato jim pritožbeno sodišče ne more slediti. Sodni zapisnik je namreč javna listina v smislu določb 1. in 2. odstavka 224. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Po določbi 4. odstavka 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar pa le pritožbene trditve tožnika o tem, da je izostanek opravičil pred začetkom naroka, ne morejo ovreči nasprotnih ugotovitev sodišča, da izostanek tožnika na naroku ni bil opravičen. Tožnik je sicer res ob 13.48 uri sodišču posredoval potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela in sodišče obvestil, da je bil zadržan zaradi bolezni, vendar pa ta okoliščina na odločitev ne more imeti vpliva, saj je bilo opravičilo prepozno. Glede na podatke iz predloženega potrdila o upravičeni zadržanosti od dela, pa ni sprejemljiva niti pritožbena trditev o nenadnosti bolezni, saj potrdilo izkazuje, da je bil tožnik v bolniškem staležu že od 28.11.2008, kar pomeni, da bi lahko pravočasno predlagal sodišču preložitev naroka zaradi bolezni. Zlasti pa bi moral tožnikov pooblaščenec ob pričakovani skrbnosti strokovnjaka poskrbeti, da bi bil predlog za preložitev naroka posredovan sodišču pravočasno in na ustrezen način ter na sodišču preveriti, ali bo sodišče predlogu sledilo. Njegovo sklicevanje, da je zaradi ustnega opravičila svoje stranke računal na preložitev naroka, ne more biti sprejemljivo.

Ker so torej točne ugotovitve prvostopnega sodišča, da je bila tožeča stranka na poravnalni narok in na prvi narok za glavno obravnavo pravočasno in pravilno povabljena, vendar nanj ni prišla, niti ni opravičila svojega izostanka, je posledično pravilna odločitev prvostopnega sodišča o izdaji sodbe na podlagi odpovedi, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno postopanje namreč predpisuje določba 1. odstavka 282. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo takšne sodbe iz 317. člena ZPP, saj ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodba pa ni obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da prvotožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so jih v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo nastali, niso bili potrebni za pritožbeni postopek in jih posledično nosi sama (155. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.