Jedro

Pravilo o mejah pritožbenega preizkusa mora biti striktno, saj bi se sicer dopuščalo arbitrarno sojenje. Striktna razlaga o mejah pritožbenega preizkusa sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Ko stranka uveljavlja kakšno procesno kršitev, jo mora navesti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati procesnopravni sklep o obstoju procesne kršitve. Takšnim zahtevam pritožnica ni zadostila. S pritožbenimi navedbami o tem, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dovolilo, da na naroku postavlja vprašanja, ki niso imela nobene trditvene podlage, ni določno opisala, katera so bila ta vprašanja (in posledično - na katera tako ugotovljena dejstva ne bi smelo opreti svoje odločitve, če jo je). Šele potem, ko bi tako ravnala, bi pritožbeno sodišče lahko preverilo, ali so konkretno zatrjevana procesna dejstva resnična in, če je temu tako, nato presojalo o obstoju procesne kršitve. Pritožbenemu sodišču se namreč nikoli ne more naložiti, da bo v vlogah stranke, ki jih je vložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, samo iskalo in preverjalo, ali je imel postopek dokazovanja (v tem primeru dokazovanja z zaslišanjem prič in zakonitih zastopnikov) ustrezno trditveno podlago.

Upravnik v zunanjem razmerju s tretjo osebo lahko nastopa tudi v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se subjektivna sprememba tožbe ne dovoli (I. točka izreka prvostopenjske odločitve) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 4.326,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 7. 2020 dalje do plačila (II. točka izreka prvostopenjske odločitve) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 872,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka dalje do plačila (III. točka izreka prvostopenjske odločitve).

2. Zoper citirano sodbo (tj. zoper II. in III. točko izreka) je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka - in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdi in toženi stranki v plačilo naloži še njene stroške v zvezi s pritožbo. Te je specificirano priglasila na sami vlogi.

4. Pritožba ni utemeljena.

**_V zvezi z zatrjevano arbitrarnostjo prvostopenjskega sodišča in očitano procesno kršitvijo_**

5. Tožena stranka pritožbeno uveljavlja, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (računa št. 158/2020), da pa te listine ni predložila kot dokaza in da sodišče prve stopnje z njim ni razpolagalo. Dejstvo, da je v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (kljub izostalemu računu!) ugotovilo, da je tožeča stranka utemeljeno zahtevala plačilo storitve izdelave PZI do faze „tik pred oddajo“ po vtoževanem računu št. 158/2020 z dne 8. 7. 2020 v znesku 4.326,12 EUR, kaže po toženkinem mnenju torej na očitno arbitrarnost prvostopenjskega sodišča. 6. Z navedenim očitkom pritožbeno sodišče ne soglaša. Postopek se je v tem primeru sicer res začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, vendar upniku v takem primeru z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ni naloženo, da mora predlogu verodostojno listino (v konkretnem primeru sporni račun) tudi priložiti. Nasprotno. V petem odstavku 41. člena ZIZ je določeno, da upniku verodostojne listine, na podlagi katere zahteva izvršbo, predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve (kar je tožeča stranka - takrat še upnik - tudi storila). Zakaj je predložitev spornega računa lahko izostala v izvršilnem postopku, je torej jasno. Okoliščina, da tožeča stranka omenjenega računa ni predložila niti v kasnejšem pravdnem postopku, sodišča prve stopnje pa je „_kljub temu ugotovilo, da je tožeča stranka utemeljeno zahtevala plačilo storitve izdelave PZI do faze „tik pred oddajo“ po vtoževanem računu št. 158/2020 z dne 8. 7. 2020 v znesku 4.326,12 EUR_“, pa tudi nima pomena, kot mu ga pripisuje tožena stranka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da račun oziroma izstavitev računa ni pogoj za nastanek obveznosti. Tožeča stranka kot izvajalec storitve izdelave PZI zamenjave toplotne postaje lahko svoje terjatve uspešno vtožuje tudi brez izstavljenega računa. Zato pa tudi predložitev računa v postopku pred sodiščem za dokazovanja nastanka obveznosti ni ključna. Bistveno je, da obstoji temelj terjatve oziroma zahtevka, obstoj tega pa je tožeči stranki, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje plačilo za opravljeno delo, tj. izdelavo projekta PZI do faze „tik pred oddajo“, pri čemer je temelj zahtevka za plačilo (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) pogodba, sklenjena po ponudbi št. 147/19 z dne 17. 4. 2019. O njegovi arbitrarnosti po stališču pritožbenega sodišča iz navedenega razloga zato ni mogoče govoriti.

7. Prav tako mu ni mogoče očitati arbitrarnosti zaradi ravnanja sodišča prve stopnje na naroku, ko je toženi stranki očitalo, da ni ugovarjala, da projekt ni bil izdelan in predan (16. in 17. stran prepisa zvočnega posnetka). Tožena stranka namreč zamolči, da je prvostopenjsko sodišče njen protest, da je tožena stranka to v vlogi izrecno ugovarjala, sprejelo, in sicer na podlagi njenega citiranja te vloge (kar je prav tako razvidno iz 17. strani prepisa zvočnega posnetka). Da se je temu res tako oziroma da se je sodišče prve stopnje z njenim tovrstnim ugovorom seznanilo in nanj tudi odgovorilo, pa je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe (prim. 39. do 44. točko).

8. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe skozi prizmo trditve, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dovolilo, da na naroku postavlja vprašanja, ki niso imela nobene trditvene podlage in na ta način trditveno podlago nadomesti, uveljavlja kršitev 212. člena ZPP. Te navedbe pa ne konkretizira, zaradi česar se pritožbeno sodišče z njo ni ukvarjalo. Pravilo o mejah pritožbenega preizkusa mora biti namreč striktno, saj bi se sicer dopuščalo arbitrarno sojenje. Striktna razlaga o mejah pritožbenega preizkusa sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.1 Ko stranka uveljavlja kakšno procesno kršitev, jo mora navesti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati procesnopravni sklep o obstoju procesne kršitve. Takšnim zahtevam pritožnica ni zadostila. S pritožbenimi navedbami o tem, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dovolilo, da na naroku postavlja vprašanja, ki niso imela nobene trditvene podlage, ni določno opisala, katera so bila ta vprašanja (in posledično - na katera tako ugotovljena dejstva ne bi smelo opreti svoje odločitve, če jo je). Šele potem, ko bi tako ravnala, bi pritožbeno sodišče lahko preverilo, ali so konkretno zatrjevana procesna dejstva resnična in, če je temu tako, nato presojalo o obstoju procesne kršitve. Pritožbenemu sodišču se namreč nikoli ne more naložiti, da bo v vlogah stranke, ki jih je vložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, samo iskalo in preverjalo, ali je imel postopek dokazovanja (v tem primeru dokazovanja z zaslišanjem prič in zakonitih zastopnikov) ustrezno trditveno podlago. Pritožbeni očitek toženke v tej smeri je torej premalo konkretiziran, da bi ga bilo mogoče upoštevati.

_**V zvezi s sprejemom ponudbe**_

9. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje povsem napačno sledilo tožeči stranki, da je tožena stranka sprejela ponudbo št. 147/19 z dne 17. 4. 2019 za izdelavo projekta PZI. Ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega sodišča:

(1) da navedbe (iz elektronske pošte tožene stranke z dne 6. 9. 2019) „potrjujemo ponudbo“ že na podlagi jezikovne pomenske razlage ni mogoče razumeti drugače, kot da se tožena stranka s ponudbo strinja in jo sprejema;

(2) da je tožena stranka na prošnjo tožeče stranke pošiljala svojo dokumentacijo, tj. račune Energetike in Vodovod Kanalizacije za obdobje enega leta, in sicer za potrebe nadaljnjega dela tožeče stranke (A 4 in A 6), ter da je – če tožena stranka ponudbe ne bi sprejela – povsem nelogično, zakaj bi se dogovarjala za sestanek s tožečo stranko in ji želela predati svojo dokumentacijo (A 2), še toliko manj, da bi ji pošiljala svojo dodatno dokumentacijo za nadaljnje delo tožeče stranke; če tožena stranke ne bi sprejela ponudbe, nikakršno delo oziroma nobene nadaljnje storitve tožeče stranke ne bi bile potrebne;

(3) da na dejanski sprejem ponudbe nakazuje dejstvo, da je bila ponudba tožeče stranke (med več zaprošenimi izvajalci) najcenejša in da so odgovorili samo tožeči stranki in

(4) da je tožeča stranka toženi stranki dne 9. 12. 2019 poslala študijo o smotrnosti vgradnje sprejemnikov sončne energije za pripravo sanitarne tople vode na objektu X. in da je življenjsko nelogično, da bi tožeča stranka izdelovala študije za nekoga, s katerim ne bi bila v pogodbenem odnosu, konkretizirano ne nasprotuje2, zaradi česar njegovega končnega sklepa, da je v obravnavanem primeru jasno, da je prišlo do sprejema ponudbe3 in da posledično ni utemeljen ugovor tožene stranke, da je mail iz dne 6. 9. 2019 predstavljal zgolj prejem ponudbe (ter da je na tej podlagi tožeča stranka tudi pričela z opravljanjem del, ki jih zatrjuje in da se z odpovedjo pogodbe tik pred zaključkom dela tožeče stranka tožena stranka plačilu do tedaj opravljenega dela ne more izogniti), ne more učinkovito izpodbiti. Tega tudi ne more storiti z očitki, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je ponudba takšna, da lahko njen sprejem (tudi če bi sledili predhodno povzeti „jezikovni“ razlagi) pomeni sklenitev pravnega posla.

10. Ni namreč res, kar navaja v pritožbi, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorila, da listina z naslovom „ponudba“ ni bila takšna, da bi se zgolj na podlagi sprejema le-te lahko štelo, da je pravni posel sklenjen. Dejstev, - da so _etažni lastniki_ podali povpraševanje za izdelavo PZI za menjavo toplotne postaje, - da so pri tem želeli, da bi toplotna postaja imela tudi solarni sistem, - da bi se _etažni lastniki_ in tožeča stranka najprej morali dogovoriti o obsegu del oziroma da že okoliščina, da se je tožeča stranka z etažnimi lastniki dogovarjala o tem, ali solarni sistem da ali ne, kaže na to, da predmet ponudbe, torej obseg PZI, ni bil določen, ter - da je iz ponudbe št. 158/20194 (ki je po navedbah pritožnice sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo) jasno razvidno, da sta _cena in način plačila_ dogovorjena glede na obseg dela in da bodo način plačil in elementi zavarovanja določeni s pogodbo, ni niti zatrjevala, kaj šele da bi jih uveljavljala na način, da ponudbe, ki jo je pripravila tožeča stranka, sploh ni bilo mogoče sprejeti (brez dodatnih dogovorov)5. Pri sprejemanju odločitve jih prvostopenjsko sodišče zato ni moglo presojati v smislu, ali bi se stranke (glede na vsebino sporne „ponudbe“) najprej morale dogovoriti o obsegu del in bi bila šele nato sklenjena pogodba (tiste trditve, ki jih je tožena stranka podala v zvezi s sestankom dne 15. 6. 2020, na podlagi katerega naj bi etažni lastniki kot tudi tožena stranka ocenili, da tožeča stranka ne bo izpolnila njihovih pričakovanj in zahtev, da je bilo zato tožeči stranki odpovedano sodelovanje in pogodba ni bila sklenjena, pa je smiselno zavrnilo, saj se je v dokaznem postopku izkazalo, da je bila ponudba tožeče stranke sprejeta že dne 6. 9. 2019). Predhodno citirana dejstva so nedovoljene pritožbene novote, to pa pomeni, da jih v tem postopku na podlagi določbe prvega odstavka 337. člena ZPP ne more oziroma ne sme upoštevati niti pritožbeno sodišče. Tožena stranka namreč ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

11. Enako po presoji pritožbenega sodišča velja tudi za navedbe iz pritožbe, da iz priložene ponudbe nikjer ni razvidno, da bo tožeča stranka za izdelavo projekta „tik pred oddajo“ izdala račun v višini 90 % ponujene cene (da pridobivanje podatkov od Energetike ne pomeni izvrševanje pogodbe; da so bili posredovani podatki namenjeni temu, da se določi obseg dela in da se šele na tej podlagi sklene pogodba, da se v roku 10 dni tožeča stranka ni uspela sestati z naročniki, da bi se dogovorili o obsegu del ipd.). Tožena stranka se tožbenemu zahtevku po višini ni upirala na ta način (trdila je, da ni dolžna plačati nič, ker ne obstaja temelj, da bi tožeča stranka z deli sploh začela) in tovrstnih ugovorov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Da so v tem smislu v izpodbijani sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih in je posledično le-ta obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, je zato neutemeljena pritožbena trditev. Sodišče prve stopnje je na podlagi (neprerekanih) trditev in dokazov tožeče stranke pravilno ugotovilo, da je bila pogodba po ponudbi št. 147/19 sklenjena (pri tem v nasprotju z navedbami iz pritožbe ni presodilo, da pridobivanje podatkov od Energetike pomeni izvrševanje pogodbe, temveč da je povsem nelogično, da bi tožena stranka pošiljala tožeči stranki dokumentacijo za nadaljnje delo, če ponudbe ne bi sprejela), da je tožeča stranka z deli začela in da je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun v znesku 4.326,12 EUR, kar predstavlja opravljeno delo v višini 90 % celotnega projekta po sprejeti ponudbi6 (ter pri tem poudarilo, da višini zahtevka tožena stranka ni konkretizirano nasprotovala). Kakšen pomen imajo za slednji zaključek oziroma za višino tožbenega zahtevka v tem sporu _način_ in _roki plačila_ (ki po zatrjevanju tožene stranke v pritožbi v tem primeru v zvezi s spornim PZI niso bili določeni), pa pritožbeno sodišče iz obravnavane pritožbe ni moglo razbrati in v tem smislu oceniti pravilnosti izpodbijane odločitve.

12. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ugovora, da je bila opcija ponudbe 10 dni. Navedenega ugovora pritožbeno sodišče v trditveni podlagi tožene stranke ne najde, najde zgolj trditev, da je „dolžnik v zavrnitvi računa navedel tudi, da se je v računu upnik skliceval na ponudbo št. 147/19 z dne 17. 4. 2019, katere opcija pa je že zdavnaj potekla“. Na to pa sodišče prve stopnje nedvomno je odgovorilo - v 28. in 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč natančno pojasnilo razloge, zakaj kljub temu da iz nje izhaja, da je veljavna 30 dni, šteje, da je bila ponudba z dne 17. 4. 2019 veljavno sprejeta, in sicer šele dne 6. 9. 2019. Pomanjkanja razlogov s tem v zvezi mu torej ni mogoče očitati.

13. Prav tako mu ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do njenega ugovora, da so etažni lastniki na sestanek čakali eno leto in je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka s konkludentnim ravnanjem, tj. s takojšnjim sestankom in pozivom na predložitev dokumentacije sporočila toženi stranki, da velja pogodba za sklenjeno po prvi ponudbi7. Nasprotno namreč izhaja iz 27. in 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta se v zvezi z obravnavano zadevo odvila dva sestanka, in sicer tisti, ki je bil organiziran dne 9. 10. 2019 in tisti z dne 15. 6. 2020. Pri tem pa je z vidika zaključka, ki ga je sprejelo v 29. točki obrazložitve, relevanten zgolj prvi - sodišče prve stopnje je v omenjeni točki namreč presojalo vprašanje, ali se je glede na v ponudbi z dne 17. 4. 2019 določen rok njene veljavnosti in odgovor tožene stranke z dne 6. 9. 2019 _tožeča stranka_ „čutila“ zavezano po tej ponudbi. S pogodbeno voljo etažnih lastnikov se zato na tem mestu niti ni bilo dolžno ukvarjati.

14. Tožena stranka zaključek o tem, da je bila ponudba št. 147/19 z dne 17. 4. 2019 sprejeta, na koncu izpodbija še s trditvami, da se niso dogovorili o obsegu projektne dokumentacije. Pri tem navaja, da (je - kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče - jasno, da iz sporne ponudbe ne izhaja, da bi bila potrebna predhodna uskladitev projektne naloge in pridobitev soglasij s strani Energetike8, saj) projektno nalogo in pridobitev soglasij določajo tehnične zahteve distributerja in so javno dostopne - predpostavlja se, da tožeča stranka kot strokovnjak za te tehnične zahteve ve - ter pritožbi prilaga dokument Energetike z naslovom Tehnične zahteve za graditev vročevodnega omrežja in toplotnih postaj ter za priključitev stavb na vročevodni sistem.

15. S svojimi tovrstnimi pritožbenimi trditvami in dokazi je tožena stranka prekludirana. Kot je že bilo pojasnjeno, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Ker tožena stranka navedenemu standardu ni zadostila, s svojimi očitki torej ne more uspeti. Razloge zakaj z vidika sprejema ponudbe ni relevantna izpovedba prokurista tožene stranke, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pa je sodišče prve stopnje navedlo v 22. točki svoje obrazložitve.

_**V zvezi s pasivno legitimacijo tožene stranke**_

16. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem napačno ugotovilo, da je tožena stranka upravičenec (pravilno: zavezanec) iz materialnopravnega razmerja. Navaja, da se je (s tožečo stranko) ves čas pogovarjala kot zastopnik etažnih lastnikov in ne kot da je naročnik sama – v mailu z dne 15. 4. 2019 je namreč izrecno zapisano „Naročnik: etažni lastniki X., ki jih zastopa upravnik A.“, enako pa izhaja tudi iz zaslišanja prič. Če je tožeča stranka kljub izrecnemu zapisu v povpraševanju kdo je naročnik ponudbo naslovila na toženo stranko, pa to po njeni presoji še ne pomeni, da se je s tem spremenil naročnik. Kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavezanec tožena stranka, iz izpodbijane sodbe tudi ni razvidno. Celo izrecno je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da je tožeča stranka vedela, da pri sprejemu ponudbe zastopa etažne lastnike, da pa iz navedb stranke ne izhaja, katere konkretne lastnike.

17. Pritožbeno sodišče z iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, z navedbami pritožnice ne soglaša. 18. Tožena stranka (takrat še dolžnik) je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da ni v nobenem pogodbenem odnosu z dolžnikom in da (so etažni lastniki z upnikom le opravili sestanek, na podlagi katerega pa se niso odločili, da sprejmejo upnikovo ponudbo in posledično _pogodba med etažnimi lastniki in tožečo stranko ni bila sklenjena_ ter da) ni pasivno legitimirana v tej pravdi, navedb tožeče stranke iz 1. pripravljalne vloge, ki po svoji vsebini predstavlja dopolnitev tožbe, in sicer da je _tožena stranka_ dne 15. 4. 2019 v okviru poslovnega sodelovanja na tožečo stranko naslovila poziv za pripravo ponudbe za izdelavo projekta zamenjave toplotne postaje na naslovu X. in da je tožeča stranka dne 18. 4. 2019 posredovala ponudbo št. 147/19 z dne 17. 4. 2019, ki jo je tožena stranka potrdila z elektronsko pošto dne 6. 9. 2019, pa tožena stranka ni več prerekala. Na predhodno citirane trditve tožeče stranke je odgovorila le, da mail z dne 6. 9. 2019 pomeni prejem ponudbe (listine) in ne sprejema ponudbe.

19. Sklep prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru sklenjen posel ne zavezuje neposredno etažnih lastnikov, temveč toženo stranko, je po presoji pritožbenega sodišča tako pravilen že zgolj ob upoštevanju okoliščin, da se trditve tožene stranke, tj. da mail z dne 6. 9. 2019 pomeni _prejem ponudbe_, niso izkazale kot utemeljene oziroma da je z omenjenim elektronskim sporočilom tožena stranka sprejela ponudbo tožeče stranke za izdelavo PZI9, da so (druge) trditve tožeče stranke v zvezi s sklenitvijo pogodbe ostale neprerekane in da je tožena stranka celo sama izrecno trdila, _da pogodba_ (neposredno) _med etažnimi lastniki in tožečo stranko ni bila sklenjena_. Upravnik v zunanjem razmerju s tretjo osebo namreč lahko nastopa tudi v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov.

20. Čeprav se je zamenjava toplotne postaje nanašala na večstanovanjsko stavbo, je bil dogovor sklenjen med pravdnima strankama. Tak dogovor je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno kvalificiralo kot dogovor, ki ga je tožena stranka sklenila v "svojem imenu in na tuj račun", kar se v praksi in teoriji slovenskega obligacijskega prava označuje tudi pod pojmom posredno zastopanje. V takem pravnem položaju pa sta v obligacijski zavezi neposredno zastopnik (v konkretnem primeru tožena stranka) in tretja oseba (v konkretnem primeru tožeča stranka). V tem smislu se posredno zastopanje razlikuje od neposrednega, ki je največkrat pravno okvalificiran z besedno zvezo delovanje "v tujem imenu in za tuj račun." Določbe SZ-1, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, niti SPZ ali OZ ne izključujejo posrednega zastopanja v zadevah, ko se dela opravljajo na stavbi, ki je večstanovanjska.10 Zato je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek proti toženi stranki kot upravniku zavrniti, neutemeljen.

21. Tožena stranka pa končno neutemeljeno sodišču prve stopnje očita tudi, da so razlogi v zvezi z zastopanjem sami s seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi zgolj pojasnilo različne načine zastopanja, obrazložilo, da bi v obravnavanem primeru o neposrednem zastopanju lahko sklepali le, če bi bila tožeča stranka seznanjena s tem, katere konkretne etažne lastnike tožena stranka zastopa, pri tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da bi bilo o neposrednem zastopanju etažnih lastnikov mogoče sklepati že v primeru, če bi sprejem ponudbe tožeče stranke vseboval vsaj navedbo etažni lastniki skupaj z natančno označbo večstanovanjske hiše (drugi odstavek 68. člena SZ-1). Ta navedba pa je ob sprejemu ponudbe tožeče stranke izostala. Na podlagi ugotovljenih dejstev je bilo mogoče zaključiti le, da je bil posel sklenjen v imenu tožene stranke kot upravnika in je zato kot taka dolžnik iz navedenega obligacijskopravnega razmerja.

_**Sklepno**_

22. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, je glede na obrazloženo torej pravilna.

23. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožeča stranka. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo k odgovoru na pritožbo tožene stranke, slednja v konkretni zadevi ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato ni upravičena do povračila stroškov povezanih z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VSRS Sodba II Ips 25/2020. 2 Izrecno navaja le, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je pridobivanje in posredovanje podatkov od Energetike znak, da je bila pogodba sklenjena - glede na točko „Roki“ v ponudbi, se je namreč tožeča stranka zavezala „v sporazumno dogovorjenem roku po podpisu pogodbe in prejemu potrebnih podlog in podatkov“. Očitek po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Če pogodba ne bi bila sklenjena, tožena stranka tožeči stranki ne bi pošiljala zahtevanih podatkov, na podlagi katerih bi nato slednja lahko opravila svoje delo. 3 S čimer je tudi smiselno zavrnilo toženkin ugovor, da pogodba ni bila podpisana in je pritožbena navedba, da se prvostopenjsko sodišče do tega ni opredelilo, neutemeljena. 4 Na navedeno ponudbo se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala nobena od strank, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za ponudbo št. 147/19 in da se je v pritožbi toženi stranki pripetila le očitna pisna pomota. 5 Trditve tožene stranke iz odgovora na tožbo gredo bolj v smeri, da tožeča stranka ni mogla zagotoviti tistega, kar je bilo predmet povpraševanja (da so tako etažni lastniki kot tudi tožena stranka ocenili, da tožeča stranka ne bo izpolnila njihovih pričakovanj in zahtev, da je bilo zato tožeči stranki odpovedano sodelovanje in pogodba ni bila sklenjena), ne pa da ponudba, ki jo je pripravila tožeča stranka dne 17. 4. 2019, ne bi omogočala sprejema. 6 Slednje je ugotovilo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, kar je v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno pojasnilo, zaradi česar je neutemeljen očitek, da ni razvidno, na podlagi katerega dokaza je to zaključilo. 7 Tj. ponudba št. 147/19 z dne 17. 4. 2019. 8 V 22. točki obrazložitve je sicer zapisano, da iz njene potrditve ponudbe ne izhaja, da tožena stranka svoj sprejem veže na kakršnokoli predhodno izpolnitev pogoja uskladitve projektne naloge in pridobitev soglasij pri Energetiki. 9 Pri čemer je še vedno zastopala etažne lastnike. 10 Prim. VSL sodba I Cpg 735/2018 z dne 18. 10. 2018.