Jedro

Obvestilo o napaki ni predpostavka prodajalčeve odgovornosti za pravne napake. V takem primeru je lahko podana kvečjemu odškodninska odgovornost kupca, ne more pa opustitev notifikacijske dolžnosti prodajalca razbremeniti odgovornosti iz naslova pravnih napak.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v izpodbijani I. točki izreka.

II. Pritožba glede III. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 842,72 EUR in pritožbene stroške v znesku 772,20 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 8.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2016, (II.) zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.800,00 EUR za čas od 1.12.2015 do 24.5.2016 ter znesek 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2015 dalje, (III.) zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke ter (IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev sodbe v izpodbijanem delu ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejansko stanje med strankama je sledeče: tožeča stranka je kot kupec od tožene stranke kot prodajalca 23.12.2014 kupila rabljeno osebno vozilo znamke AUDI A6 za ceno 8.800,00 EUR; vozilo je bilo 30.11.2015 tožeči stranki zaseženo v Nemčiji; tožeča stranka je 24.5.2016 toženi stranki poslala dopis z obvestilom o „zasegu vozila s strani policije v Zvezni republiki Nemčiji dne 30.11.2015“ z obrazložitvijo, da naj bi na vozilu imela lastninsko pravico tretja oseba ter jo pozvala, da predloži dokumente, ki izkazujejo zakonito pridobitev lastninske pravice; tožena stranka je tožeči stranki posredovala račune in pogodbe predhodnih lastnikov vozila ter tožečo stranko pozvala na predložitev dokumentacije, ki bi navedbe o zasegu potrjevale oziroma izkazovale; tožeča stranka na dva poziva za predložitev dokumentacije o zasegu vozila ni reagirala; tožena stranka je bila šele v tem postopku seznanjena s sklepom Občinskega sodišča v Münchnu, s katerim je bilo zakonitemu zastopniku tožeče stranke odrejeno, da v roku 2 mesecev civilno procesno uveljavlja svoje pravice do A. S.P.A. zaradi razjasnitve lastniških razmerij z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru zaseženo vozilo izročeno prej navedeni družbi; tožeča stranka civilnoprocesno svojih pravic ni uveljavila.

6. Tožbeni zahtevek temelji na prodajalčevi (toženčevi) odgovornosti za pravne napake (prim. 1. odstavek 435. člena OZ in 1. odstavek 488. člena OZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je imela toženčeva izpolnitev napako, zaradi česar je podana njegova odgovornost za pravno napako, tožeča stranka pa je po zaključku sodišča prve stopnje utemeljeno uresničila odstopno pravico in zahtevala vračilo kupnine (prim. 111. člen OZ).

7. Pritožba uvodoma utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki (v 9. točki obrazložitve) brez podlage očitalo, da ni konkretizirano prerekala navedb tožeče stranke o tem, da je bilo sporno vozilo ukradeno v Italiji in zato zaseženo. Tožeča stranka ni trdila, da je bilo vozilo ukradeno v Italiji, tega podatka pa ni najti niti v njenih navedbah niti v predloženih listinah. Še več: tožena stranka je izrecno (in večkrat) ugovarjala, da ni jasno, kje je bilo vozilo sploh ukradeno, saj tega tožeča stranka ni navedla. Ne glede na protispisnost tega očitka, pa ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da tožeča stranka pravne napake ni izkazala, ker ni navedla kdaj, kje, kdo in na kakšni podlagi naj bi zasegel vozilo.

8. Višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na vprašanje izključitve prodajalčeve odgovornosti za pravne napake. Dejstvo, da je namen zaščite dobrovernega pridobitelja iz 64. člena SPZ ter dobrovernega posestnika iz 43. člena SPZ v zagotavljanju varstva pravnega prometa, ne pomeni, da je imel zakonodajalec z uzakonitvijo navedenih določb namen poseči v obligacijskopravna razmerja iz naslova odgovornosti za pravne napake na način, da v primeru prodajalčeve originarne pridobitve lastninske pravice na prodani premičnini izključi njegovo odgovornost za pravne napake iz 488. člena OZ. Pravna narava prodajalčeve odgovornosti iz 488. člena OZ je namreč takšna, da je njegova odgovornost podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere (VSRS sodba II Ips 140/2016 z dne 17.5.2018). Ker je toženec prodal vozilo, ki je bilo predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje tožnikove lastninske pravice, je imela njegova izpolnitev pogodbe značilnosti izpolnitve s pravno napako.

9. Zaključki izpodbijane sodbe so pravilni tudi v delu, v katerem se nanašajo na zavrnitev toženčevih ugovorov, s katerimi se je želel razbremeniti svoje odgovornosti iz naslova pravne napake zaradi kršitve kupca v zvezi z obvestilom o napakah. Drži sicer, da je tožeča stranka toženo stranko o zasegu vozila obvestila šele pol leta po dogodku (in še to brez vsakršne dokumentacije, ki bi zaseg in razlog zanj izkazovala), prav tako, da je bila tožena stranka s sklepom Občinskega sodišča v Münchnu z dne 21.6.2016 seznanjena šele v tem postopku. Toda, to ne pomeni, da je zaradi tega tožena stranka razbremenjena svoje odgovornosti. Pravilen je namreč zaključek izpodbijane sodbe, da obvestilo o napaki ni predpostavka prodajalčeve odgovornosti za pravne napake, kar pomeni, da njegova odgovornost ne preneha, čeprav kupec krši dolžnost obvestiti prodajalca o napaki (prim. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2004, str. 251). V takem primeru je lahko podana kvečjemu odškodninska odgovornost kupca, ne more pa opustitev notifikacijske dolžnosti prodajalca razbremeniti odgovornosti iz naslova pravnih napak.

10. Višje sodišče pa pritožbi pritrjuje v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita zmotne zaključke, ki se nanašajo na sklep nemškega sodišča ter nepravilno uporabo 491. člena OZ, po katerem se kupec, ki se je, ne da bi obvestil prodajalca, spustil s tretjim v spor in spor izgubil, vendarle lahko sklicuje na prodajalčevo odgovornost za pravne napake, razen če prodajalec dokaže, da je imel na voljo sredstva, s katerimi bi bil dosegel zavrnitev zahtevka tretjega. Ni sporno, da je bil sklep nemškega sodišča izdan pred dopisoma, ki ju je tožeča stranka poslala toženi stranki, kot tudi, da tožeča stranka tožene stranke o tem sklepu ni obvestila, niti je ni z njegovo vsebino seznanila (vsaj ne pred pravdo). Sklep Občinskega sodišča v Münchnu zakonitemu zastopniku tožeče stranke izrecno nalaga, da v roku dveh mesecev civilno procesno uveljavlja svojo lastninsko pravico na zaseženem vozilu ter navaja tudi posledice v primeru, če tega ne bi storil. Ni mogoče pritrditi zaključku izpodbijane sodbe, da postopka v Nemčiji ni mogoče subsumirati pod pojem spora iz 491. člena OZ. Res je sicer, da do vsebinskega spora glede uveljavitve lastninske pravice ni prišlo, vendar je to posledica dejstva, da je bila tožeča stranka v zvezi z uveljavljanjem svojih pravic povsem pasivna in toženi stranki ni niti omogočila, da bi jo osvobodila pravic tretjih. S tem, ko se ni odzvala na sklep Občinskega sodišča v Münchnu, je ravnala nerazumno neskrbno, zaradi česar je mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je takšno ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Vse, kar je tožeča stranka v zvezi s tem storila, je bila zahteva, naslovljena na toženo stranko, da predloži verige pogodb ali računov, ki izkazujejo lastninsko pravico prodajalca (kar je tožena stranka storila). Na pozive tožene stranke, da ji posreduje podatke v zvezi z zasegom vozila se ni odzvala, pač pa je z naslednjim dopisom zahtevala, da se jo v roku 30 dni osvobodi zahtevkov tretjih oseb, pri čemer ni navedla niti tega, kje naj bi bilo vozilo zaseženo in pri katerem organu, in to kljub večkratnim pozivom tožene stranke za posredovanje kakršnekoli informacije glede zasega vozila. Če tožena stranka ni bila seznanjena z odločilnimi dejstvi v zvezi z zasegom vozila, ji ni mogoče očitati, da ni dokazala, da je imela na voljo sredstva, s katerimi bi dosegla zavrnitev zahtevka tretjega (kar je pogoj za razbremenitev odgovornosti iz 491. člena OZ). Tudi sicer sodišče prve stopnje zaključka o tem, da tožena stranka teh sredstev ni imela, ni obrazložilo, (najmanj) preuranjen in neobrazložen pa je zaključek, da zgolj veriga (dveh) pogodb pravnih prednikov ne more zadostovati. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bilo vozilo v Republiki Sloveniji registrirano prej, predno ga je kupila tožeča stranka, tožena stranka je preverila status vozila in razpolagala z vsemi razpoložljivimi dokumenti (kupoprodajno pogodbo, računi), nenazadnje pa so morali biti vsi dokumenti predloženi tudi Upravni enoti, saj sicer do prenosov lastništva niti ne bi moglo priti.

11. Nepravilni pa so zaključki izpodbijane sodbe tudi v delu, v katerem sodišče prve stopnje navaja, da lahko do odstopa od pogodbe pride ne samo pri popolnem odvzemu oziroma evikciji, ampak tudi pri začasnem odvzemu vozila, kar se je zgodilo v konkretnem primeru.

12. Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati. Vendar pa je potrebno razlikovati med primeri, ko pride do popolnega odvzema vozila in primeri, ko je vozilo zaseženo in je odvzem vozila le začasen. Razdrtje pogodbe po samem zakonu je možno le pri popolnem odvzemu vozila (1. odstavek 490. člena OZ; prim. VSRS sodba II Ips 113/2012 z dne 16.10.2014). Da bi šlo v konkretnem primeru za popoln odvzem vozila, tožeča stranka ni niti zatrjevala, še manj dokazala. Upoštevajoč, da ji je Občinsko sodišče v Münchnu naložilo, da v roku dveh mesecev civilno procesno uveljavlja svojo lastninsko pravico na zaseženem vozilu, pa to lahko pomeni samo to, da je šlo (zgolj) za začasen odvzem.

13. Kadar zaradi pravne napake pride le do začasnega odvzema vozila, pogodba med pravdnima strankama lahko preneha kvečjemu na podlagi odstopa od pogodbe po 2. odstavku 490. člena OZ. Za uresničitev kupčeve odstopne pravice po tej pravni podlagi pa mora biti izpolnjena posebna, dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo te pravice prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake, kar je potrebno upoštevati pri presoji obveznosti v razmerju med pravdnima strankama.

14. Ni dvoma, da je tožeča stranka toženo stranko obvestila o zasegu vozila, vendar ji kljub pozivom ni posredovala nobenih konkretnih podatkov, s tem pa je toženo stranko povsem onemogočila pri tem, da bi ji lahko pomagala stvar oprostiti zahteve tretjega in bi tako lahko dosegla vrnitev vozila. Tožena stranka se je sklicevala na to, da je lastninsko pravico na avtomobilu pridobila originarno in je lastninska pravica tretjega, ki naj bi mu bilo vozilo ukradeno, ugasnila v skladu s 4. odstavkom 64. člena SPZ. Po 2. odstavku 64. členu SPZ se lastninska pravica na premičnini pridobi tudi, če prenosnik ni imel pravice razpolagati s stvarjo, če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet. V 4. odstavku 64. člena SPZ je določeno, da s pridobitvijo lastninske pravice po določilih prejšnjih odstavkov ugasnejo vse druge pravice na stvari, če je pridobitelj v dobri veri mislil, da te pravice ne obstajajo. To pa pomeni, da bi tožena stranka lahko tožeči stranki pomagala stvar oprostiti zahteve tretjega, vendar se je tožeča stranka odločila drugače: ostala je popolnoma pasivna in se na poziv Občinskega sodišča v Münchnu ni odzvala, prav tako pa toženi stranki ni posredovala nikakršnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko ne samo preverila trditve o zasegu vozila (kot je bilo že opozorjeno, je bila s sklepom Občinskega sodišča v Münchnu tožena stranka seznanjena šele v tem postopku), pač pa v zvezi s tem tudi kaj storila. Gre za odločitev tožeče stranke, ki pa ne more bremeniti tožene stranke, vsaj ne na način, kakršnega se je tožeča stranka poslužila v tem postopku. Stališče, kot ga zastopa tožeča stranka, je v nasprotju s temeljnim načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), tudi sicer pa je zahteva za povrnitev celotne kupnine za vozilo, ki ga je tožeča stranka nesporno brez vseh težav uporabljala vse do domnevnega zasega vozila, torej skoraj eno leto, nesorazmerno visoka. Temu pravnega varstva ni mogoče nuditi. Tožeča stranka ni dokazala, da je bilo vozilo popolnoma odvzeto (1. odstavek 490. člena OZ), prav tako pa ni dokazala, da je izpolnila posebno / dodatno predpostavko, ki mora biti izpolnjena za zaključek, da je pogodba prenehala na podlagi odstopa od pogodbe po 2. odstavku 490. člena OZ - to je, da je toženi stranki pred uresničitvijo te pravice dala primeren dodatni rok za pravilno izpolnitev. Še več, toženi stranki je s svojo pasivnostjo povsem onemogočila, da bi napako odpravila.

15. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljeno, je pa bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), v posledici te odločitve pa pritožbo zoper III. točko izreka (pobotni ugovor) zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pravdne stroške je višje sodišče toženi stranki priznalo v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), saj zaradi zavrnitve pritožbe glede pobotnega ugovora posebni stroški niso nastali. Pravdni in pritožbeni stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.