Jedro

Tožnik ni dokazal, da ima na sporni uri lastninsko pravico, zato sta sodišči nižjih stopenj na podlagi 37. člena ZTLR pravilno odločili, ko sta njegov zahtevek na vrnitev ure zavrnili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva toženke za povrnitev stroškov revizijskega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženka vrne in izroči zlato zapestno uro ali pa plača 66.000 ATS v tolarski vrednosti. Zahtevek je zavrnilo, ker je presodilo, da tožnik ni dokazal, da bi bil lastnik sporne ure. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

V reviziji je tožnik uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji opozarja, da so v času materine smrti veljale glede dedovanja določbe ODZ. Vsa zapuščina je po določbah navedenega predpisa prešla na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Po materi, ki je bila lastnica sporne ure, pa je bil on edini dedič. Zato je podedoval vso njeno zapuščino in med njo tudi uro. Obstoj sporne ure je potrdila tudi toženka. Zato je protispisno razlogovanje sodišča druge stopnje, da spornega predmeta sploh ni bilo ali da je bila zoper toženko vložena dediščinska tožba, za katero da so potekli vsi roki. Dokazana sta obstoj ure in dejstvo, da je bil po materi edini dedič, ter da je z uro razpolagala toženka. Ta ni bila dobroverna posestnica. Če ure nima več, pa bi morala plačati njeno vrednost. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije. V odgovoru je poudarila svoje dosedanje navedbe, da ji je uro daroval tožnikov oče že leta 1945, da je bila prepričana o njegovi lastnini ure, da je bila dobroverna posestnica ter da ji je bila ura pozneje ukradena.

Revizija ni utemeljena.

Ker je bila v tem primeru sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99), je moralo sodišče na podlagi 498. člena navedenega zakona uporabiti v tem primeru še določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (naprej ZPP 1977).

Tožnik je zahtevek na izročitev zlate ure oprl na trditev, da je sporno uro podedoval po materi leta 1933 kot edini dedič in da to uro poseduje toženka, ki mu ure kljub večkratnim zahtevam (v času raznih denacionalizacijskih postopkov) noče vrniti. Toženka je vrnitveno obveznost zavračala. Uro ji je po njenih trditvah leta 1945 daroval tožnikov oče kot spomin na krstno botro (kar ji je bila tožnikova mama), uro je posedovala v dobri veri in to je že leta 1952 nekdo ukradel. Vrnitev ure je začel tožnik zahtevati šele v devetdesetih letih.

Sodišče prve stopnje je po presoji vseh izvedenih dokazov (izpovedi strank, priče Velnar, ki ni potrdil tožnikovih trditev ter predloženih listin) zavrnilo tožnikov zahtevek. Ocenilo je, da tožnik ni dokazal lastništva sporne ure. Namreč s sklepom o dedovanju leta 1933 sta bili zajeti kot zapuščina le dve hranilni knjižici in ne tudi kakšno drugo premoženje ali sporna ura. Tožnik tudi ni dokazal, da je bila njegova mama ob smrti lastnica sporne ure. Tožnik tako ni izkazal predpostavk iz 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), torej podlage, na katero je oprl zahtevek. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je sodišče prve stopnje uveljavljeno dejansko podlago izčrpalo in pravilno presodilo, da tožnik ni dokazal lastnine na sporni uri in da zato njegov zahtevek ni utemeljen.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi sodišč nižjih stopenj vsebujeta potreben obseg razlogov, tako da je mogoče razvideti, na kakšno dejansko in pravno podlago sta oprli odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka. Tožnik je izrecno uveljavljal varstvo lastninske pravice na podlagi 37. člena ZTLR, ki določa: lastnik lahko zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar (1). Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (2). Glede na tako pravno podlago je tožnik dolžan, da dokaže, da je s tožbo zahtevana stvar njegova last. Tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni dokazal, da ima na sporni uri lastninsko pravico. Na tako dokazno oceno je revizijsko sodišče vezano in prav tako tudi tožnik sam (glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni potrdilo tožnikovih trditev, da je lastnik sporne ure, sta sodišči nižjih stopenj na podlagi 37. člena ZTLR pravilno odločili, ko sta njegov zahtevek na vrnitev ure zavrnili. Ker ni dokazal lastnine ure, ni bil utemeljen niti zahtevek na plačilo njene vrednosti na podlagi 39. člena ZTLR.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik podal v reviziji vrsto pravnih naziranj v zvezi z zapuščinskim postopkom, dedovanjem, obsegom zapuščine in podobno, ki pretežno niso sporna. Vendar v tem primeru niso pomembna, ker je bil spor stvarnopravne narave (za katerega je bila odločilna le ugotovitev, ali je tožnik lastnik sporne ure in ali je toženka nedobroverna posestnica le-te). Nadalje revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijska izvajanja v smeri postopkovnih kršitev niso utemeljena. Sodišče druge stopnje ni zapisalo, kot se zatrjuje v reviziji, da sporne ure ni bilo. Glede na ugotovitev, da je zapuščinski postopek po tožnikovi materi zajemal le dve hranilni knjižici in da o drugem premoženju ni bilo govora, je izrazilo le svoje mnenje, da drugega premoženja ali ni bilo, ali pa so se o njem dediči dogovorili, pri čemer pa je štelo za odločilno, da tožnik svoje lastnine na sporni uri ni dokazal. Sodišče druge stopnje tudi ni zapisalo, da je tožnik vložil dediščinsko tožbo. Iz tretjega odstavka razlogov na tretji strani sodbe navedenega sodišča izhaja, da so po oceni pritožbenega sodišča potekli tudi vsi roki za uveljavljanje terjatev na podlagi dediščinske tožbe po 141. člena Zakona o dedovanju, za primer, kolikor bi bilo mogoče tožnikove trditve razumeti, da uveljavlja tudi to podlago (glede na okolnost, da je bil zapuščinski postopek po tožnikovi materi opravljen leta 1933 in da je predmetni spor sprožil šele leta 1998). Tako je izrazilo le svoje pravno naziranje o pravni podlagi, na katero ni oprlo odločitve (pri čemer pa je ugotoviti, da pogojev za dediščinsko tožbo ne bi bilo, ker v tem primeru ni šlo za spor med dediči).

Revizijsko sodišče po povedanem ocenjuje, da niso podane v reviziji zatrjevane kršitve procesnega ali materialnega prava. Prav tako ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Zato je tožnikovo revizijo zavrnilo (393. člen ZPP 1977).

Toženkin odgovor na revizijo je vseboval le povzetek njenih med postopkom podanih izvajanj. Zato po presoji revizijskega sodišča ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka, z njim nastali stroški pa niso bili potrebni stroški postopka. Zato je toženkino zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP 1977).