Jedro

Če se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upošteva le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojenega S. N. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena in 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let, ter varnostni ukrep odvzema predmetov. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8. 6. 2011 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi, ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državne tožilke nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le po imensko navedene.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zagovornik navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, saj je obravnavalo le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do uveljavljenih kršitev kazenskega postopka in kazenskega zakona pa se ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, zaradi česar je tudi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ter citira izpovedbe posameznih prič in razlike v izpovedbah (predvsem o času, ko naj bi se varnostnika B. in T. zaprla v skladišče) ter ocenjuje te izpovedbe, drugače kot sodišče v pravnomočni sodbi.

8. Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar iz njegovih navedb izhaja predvsem, da sodišču druge stopnje očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ko poudarja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z uveljavljenima pritožbenima razlogoma bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Tudi v primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upošteva le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. S posplošeno navedbo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona in tudi ne utemeljuje vpliva zatrjevane procesne kršitve na zakonitost sodne odločbe. Z navedbami, v katerih ocenjuje izpovedbe prič drugače, kot so ocenjene v pravnomočni sodbi, ne uveljavlja zatrjevane kršitve, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Zagovornik ugotavlja, da je sodišče druge stopnje presodilo pritožbene navedbe v zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik tako izraža le nestrinjanje s presojo njegovih pritožbenih navedb v sodbi sodišča druge stopnje, saj je sodišče druge stopnje navedbe, ki jih ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, presodilo v okviru kontrole sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z pravilnostjo ugotovljenih dejstev, to je v zvezi s pravilnostjo ugotovitve dejanskega stanja. Nestrinjanje zagovornika s presojo dokazov v pravnomočni sodbi, pa pomeni, da zagovornik zatrjuje, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

9. Enako velja za navedbo, s katero ponovno uveljavlja citirano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zatrjuje pa tudi, da je prekršen materialni zakon, ker sodbi nimata opredelitve o obsojenčevem namenu pridobitve tuje premične stvari. Zagovornik ponovno ostaja na ravni nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj opozarja na izpovedbo priče L., ki je bila v sodbi presojena. V zvezi z subjektivnim odnosom obsojenca do dejanja, sta sodišči prve in druge stopnje navedli jasne in prepričljive razloge ter tudi navedli podlago za sklepanje, da je obsojenec ravnal z namenom protipravne prilastitve tuje premične stvari (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje in stran 4 sodbe sodišča druge stopnje). Če se vložnik zahteve z navedenimi razlogi ne strinja, ne uveljavlja kršitve materialnega oziroma procesnega zakona, ampak ostaja na ravni nestrinjanja s presojo dokazov v izpodbijani sodbi.

10. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, s katerimi nakazuje kršitev pravice do obrambe, saj se ne strinja z razlogi o zavrnitvi dokaznih predlogov, da se pridobi posnetke nadzornih kamer ugotovi, zakaj v oškodovani gospodarski družbi niso hranili posnetkov dlje kot 14 dni, da se pridobi primopredajna knjiga varnostnih služb in dopolni analizo bioloških sledi na kapi, ki je bila zasežena obsojencu zaradi ugotovitve, čigave biološke sledi se poleg obsojenčevih na njej še nahajajo. Sodišči prve in druge stopnje sta navedli razloge za zavrnitev dokaznih predlogov (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje in stran 3 sodbe sodišča druge stopnje). Tako sta podali presojo, da dokazni predlogi ne ustrezajo standardom, ki jih je izoblikovala ustavnosodna praksa, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno pomembnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 in druge, sodbe VSRS I Ips 502/2007 in druge). Sodišče samo presodi, ali je izvedba dokazov, ki jih je predlagala stranka, potrebna in utemeljena. Obe sodišči sta pri zavrnitvi dokaznih predlogov ugotovili, da dokazi niso pravno relevantni in da obramba svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila, saj ni določno zatrdila, da bi izvedba dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Presodili sta, na podlagi ugotovitve, da posnetki nadzornih kamer ne obstajajo več, da je dokazno sredstvo neprimerno, saj dokaza ni mogoče izvesti, pravilno sta presodili, da ugotavljanje, zakaj gospodarska družba videoposnetkov ne hrani več, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z ugotavljanjem obstoja kaznivega dejanja, kar velja tudi za pridobitev primopredajne knjige ter dodatno analizo o manjšinskih bioloških sledeh. Utemeljeni so razlogi sodišč v pravnomočni sodbi, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče z zanesljivostjo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da je tako tudi razumna obrazložitev v pravnomočni sodbi, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tako obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena.

11. Zagovornik se tudi ne strinja z odločbo o stroških v sodbi višjega sodišča, saj ocenjuje, da ni bilo podlage, da višje sodišče obsojencu naloži v plačilo stroške postopka, ki predstavljajo plačilo sodne takse. Odločbo o stroških postopka je mogoče izpodbijati, če je sodišče odločilo v nasprotju z določbami o stroških postopka, to je določbami od 92. do 99. člena ZKP. Vložnik zahteve se ne strinja z razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje utemeljilo odločitev, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ne uveljavlja pa kršitve zakona. Z navedbami, da je obsojenec nezaposlen, da nima premoženja in virov dohodka, uveljavlja dejanske okoliščine, povezane z odločitvijo o stroških kazenskega postopka, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (sodba I Ips 270/2009 z dne 11. 3. 2010). Sodišče druge stopnje je odločitev, da je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, sprejelo v zvezi z plačilom sodne takse kot stroškom pritožbenega postopka, torej v zvezi z relativno nizkim zneskom in tako tudi presodilo, da je obsojenec zmožen plačila teh stroškov postopka.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP. Dolžnost plačati stroške postopka je pravilo. Oprostitev plačila stroškov postopka je izjema od splošne ureditve, po kateri je obdolženec, ki je bil spoznan za krivega, dolžan plačati stroške postopka. Vrhovno sodišče je obsojencu ob upoštevanju tega splošnega kriterija naložilo plačilo stroškov postopka, saj okoliščina, da bi bilo s plačilom stroškov postopka ogroženo obsojenčevo preživljanje oziroma preživljanje oseb, ki jih je dolžan preživljati (četrti odstavek 95. člena ZKP), v postopku ni bila ugotovljena. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.