Jedro

V konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne vtožuje škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke, ampak zahteva izpolnitev toženkinih pogodbenih zavez, zato ni dvoma, da njena terjatev ni odškodninska terjatev. Toženka bi morala po dogovoru avtomatično zvišati cene in na tej podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti obračunskega računa svojo (pogodbeno) denarno obveznost tudi izpolniti. Tožnica je zahtevala v predmetni pravdi izpolnitev toženkinih dogovorjenih zavez. Tožnica ni zahtevala plačila škode, ki ji je nastala, ker toženka ni izpolnila pogodbenih zavez, ampak je zahtevala dogovorjeno izplačilo, in sicer v dogovorjenem najkasnejšem roku za izplačilo (oziroma s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

Zamuda z izpolnitvijo (pogodbene) denarne obveznosti nastane s potekom roka za izpolnitev (glej prvi odstavek 299. člena OZ), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da poseben poziv ni bil potreben (drugi odstavek 299. člena OZ) in je rok za izpolnitev potekel najkasneje z zgoraj omenjeno zapadlostjo obračunskega računa. Od zamude dalje je toženka tožnici dolžna plačati zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 277,25 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) sklenilo, da se v delu glede vtoževane glavnice v višini 19.073,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2020 dalje do plačila pravdni postopek zaradi umika tožbe ustavi, in (II.) razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (tožnici) plačati zakonske zamudne obresti od zgoraj omenjene glavnice od 2.3.2018 dalje do 7.11.2020 ter (III.) ji v celoti povrniti pravdne stroške, o višini katerih bo izdan poseben sklep.

2. Zoper predmetno sodbo (zoper II. in III. točko izreka odločbe) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je toženka nasprotovala teku zakonskih zamudnih obresti od 8.11.2020 dalje in ne od vložitve tožbe dalje, kot je zmotno navedeno v izpodbijani sodbi. Meni, da bi morale biti zakonske zamudne obresti od predmetne odškodninske terjatve prisojene od poteka roka po danem opominu dalje in ne od 2.3.2018, in opozarja, da lahko toženka s tožnico posluje le na podlagi s strani tožnice izdanih računov. Dodaja še, da je skladno z vprašanjem teka zakonskih zamudnih obresti od odškodninskih terjatev urejeno tudi vprašanje njihovega zastaranja.

3. Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam in soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Med drugim izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni vezano na pravno opredelitev zahtevka in da je tožbeni zahtevek pravilno štelo kot izpolnitveni zahtevek in ne kot odškodninski zahtevek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predmetna kršitev je storjena le v primeru, če sodišče iz izvedenega dokaza prenese v sodbo vsebino, ki je dokaz nima, in ne more biti podana, če sodišče v sodbi napačno povzame strankine trditve. Sicer drži, da je toženka nasprotovala teku zakonskih zamudnih obresti pred 8.11.2020 (op. pred potekom 15 dnevnega roka po prejetem opominu za plačilo s strani tožnice), vendar ji je navedba sodišča prve stopnje, da je nasprotovala teku obresti pred vložitvijo tožbe (11.11.2020), nenazadnje v korist in v tem delu pravzaprav nima interesa za pritožbo. Vsekakor pa predmetni zmoten povzetek toženkinih navedb v ničemer ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi popolno in pravilno ugotovilo vse (za konkretno zadevo) pravno relevantne okoliščine primera, zato je pritožbeni očitek v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Pritožbeno sodišče dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da gredo tožnici sporne zakonske zamudne obresti od 2.3.2018 dalje (od zapadlosti relevantnega obračunskega računa dalje) in ne šele od 8.11.2020 dalje (od poteka roka po opominu za plačilo dalje). Za takšen zaključek je najti podlago v Obligacijskem zakoniku (OZ), v določbah sklenjenega dogovora med tožnico in toženko in v sodni praksi (odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS)). Tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka, da je sodišče prve stopnje sporni zahtevek (pravilno) štelo kot zahtevek za izpolnitev pogodbene obveznosti in da ga utemeljeno ni štelo kot odškodninski zahtevek. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo zahtevka s strani pravdne stranke (na to, kakšen zahtevek je toženka prejela oziroma kako je tožbeni zahtevek pravno opredelila tožnica), saj pozna pravo po uradni dolžnosti in mora utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusiti na vseh relevantnih pravnih podlagah. V konkretni zadevi ne gre za zahtevek na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti (za odškodninsko terjatev), ampak gre za zahtevek v smeri izpolnitve pogodbene obveznosti. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je tožnica zahtevala plačilo „škode“ zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani toženke (zaradi toženkinega protipravnega ravnanja), saj je evidentno, da je zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti s strani toženke. Tožničin tožbeni zahtevek namreč od toženke terja izpolnitev denarne pogodbene obveznosti s pripadki in ne meri na povračilo nastale škode zaradi kršitve pogodbe. VS RS je v odločbi III Ips 16/2020 z dne 25.9.2019 (glej predvsem 16. točko obrazložitve odločbe) in v drugih zadevah, v katerih je reševalo istovrstno pravno vprašanje, zaključilo, da bi morala tožena stranka na podlagi pogodbe (sklenjenih dogovorov) avtomatično upoštevati spremembe zneska osnovnih plač v kalkulaciji cen zdravstvenih storitev; da bi morala zato po prepričanju VS RS pri kalkulaciji cene storitev tožeče stranke od 1.7.2017 dalje avtomatično upoštevati dvig plač delavcev tožeče stranke in da sporna dogovorjena določba zavezuje predvsem toženo stranko, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem ustrezno višjo ceno. Ker tega ni storila, je kršila dogovor in ravnala protipravno, zato je podana njena odškodninska odgovornost (prvi odstavek 239. člena OZ), VS RS pa ni podvomilo, da je imelo protipravno ravnanje tožene stranke za posledico nastanek škode pri tožeči stranki, ki je morala izplačati višje plače, ne da bi ji tožena stranka priznala razliko z zvišanjem cene. VS RS sicer govori tudi o škodi in protipravnem ravnanju ter odškodninski odgovornosti tožene stranke, vendar izrecno izpostavi pravno podlago toženkine zaveze, in sicer določbo prvega odstavka 239. člena OZ. Predmetni člen OZ se nanaša na izpolnitev (pogodbenih) obveznosti in na posledice neizpolnitve, medtem ko je vsebina prvega odstavka sledeča: „Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.“ Šele v drugem odstavku 239. člena OZ je določeno, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi (op. poleg izpolnitve oziroma še dodatno) povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Iz predmetnega jasno izhaja, da se VS RS ni decidirano opredelilo glede pravne narave zahtevka, ampak je le na splošno zaključilo o temelju zaveze tožene stranke in ob omembi tudi siceršnje odškodninske odgovornosti izrecno izpostavilo določbo, ki se nanaša na izpolnitev obveznosti in ne na plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega navedenega (tako kot izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje) presodilo, da je tožnica v konkretni zadevi uveljavljala (klasičen) izpolnitveni zahtevek in ne zahtevek za plačilo odškodnine. Toženka bi morala namreč na podlagi dogovora avtomatično napraviti novo (zvišano) kalkulacijo cen in na tej (pogodbeni) podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti relevantnega obračunskega računa (1.3.2018) višje stroške storitev tudi plačati. Podlaga spornih prisojenih obresti je, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 299. člena OZ (saj je bil dogovorjen najkasnejši rok za toženkino izpolnitev denarne obveznosti) in ne v drugem odstavku 299. člena OZ.

8. Pritožbenega sodišča k drugačnemu zaključku ne prepriča stališče Višjega sodišča v Mariboru (VSM) v podobnih zadevah (I Cpg 87/2021 z dne 27.5.2021 in I Cpg 88/2021 z dne 27.5.2021). Gre za dva sklepa VSM o razveljavitvi odločb sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev. VSM je zaključek, da gre za odškodninsko terjatev, pri kateri je tek zakonskih zamudnih obresti vezan na poziv s strani upnika, sprejelo brez podrobneje obrazloženih razlogov, zakaj sporno terjatev šteje za odškodninsko terjatev. Pri tem se je sklicevalo na prvi odstavek 378. člena OZ („Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.“) in na 299. člen OZ. V konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne vtožuje škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke, ampak zahteva izpolnitev toženkinih pogodbenih zavez, zato ni dvoma, da njena terjatev ni odškodninska terjatev. Toženka bi morala po dogovoru avtomatično zvišati cene in na tej podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti obračunskega računa svojo (pogodbeno) denarno obveznost tudi izpolniti. Tožnica je zahtevala v predmetni pravdi izpolnitev toženkinih dogovorjenih zavez. Tožnica ni zahtevala plačila škode, ki ji je nastala, ker toženka ni izpolnila pogodbenih zavez, ampak je zahtevala dogovorjeno izplačilo, in sicer v dogovorjenem najkasnejšem roku za izplačilo (oziroma s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

9. Toženka ne more biti uspešna s sklicevanjem, da posluje na podlagi izstavljenih računov in da ji tožnica ni izstavila ustrezno višjih računov oziroma računa. Na toženki je namreč breme, da poslovanje prilagodi svojim pogodbenim zavezam. Kako naj bi na navedeno oziroma na izpolnjevanje pogodbenih zavez vplivalo dejstvo, da je toženka posredni proračunski porabnik in podvržena kontroli Računskega sodišča Republike Slovenije, pritožnica ne pojasni. Na toženki je tudi breme, da pozna svoje pogodbene obveznosti in tožnici ni mogoče pripisati negativnih posledic, če toženke ni nanje nemudoma opozorila. Nepojasnjena, konfuzna in pravno nerelevantna je trditev, da tožnica na osnovi izstavljenih računov ne bi mogla uveljavljati prisilne izterjave višjih cen zdravstvenih storitev. Mogoče ima pritožnica v mislih možnost sprožitve izvršbe na podlagi verodostojne listine (računov), kar pa za predmetni spor, ki poteka na podlagi vložene tožbe, ni pravno relevantno. Predmetno sklicevanje nenazadnje povsem nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je morala nove kalkulacije avtomatično opraviti toženka in da je bila tožnica skladno z dogovorom zavezana toženki izdajati račune, ki so se po višini ujemali s prejetim obvestilom od toženke, ne glede na dejstvo, če se je z obvestilom strinjala ali se ni strinjala (morebitni sporni del se je reševal naknadno). Slednje pomeni, da bi morala osnovo za plačilo (in posledično izdan višji račun s strani tožnice) zagotoviti sama toženka z novo kalkulacijo in ustreznim obvestilom. Zamuda z izpolnitvijo (pogodbene) denarne obveznosti nastane s potekom roka za izpolnitev (glej prvi odstavek 299. člena OZ), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da poseben poziv ni bil potreben (drugi odstavek 299. člena OZ) in je rok za izpolnitev potekel najkasneje z zgoraj omenjeno zapadlostjo obračunskega računa. Od zamude dalje je toženka tožnici dolžna plačati zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

10. Ker ne gre za odškodninski zahtevek, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do posledično neutemeljenih obširnih pritožbenih očitkov (podkrepljenih s sklicevanjem na sodno prakso in pravno teorijo), ki se nanašajo na tek zakonskih zamudnih obresti od odškodninskih terjatev in na zatrjevano skladno urejeno vprašanje zastaranja odškodninskih terjatev.

11. Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 375 točk za odgovor na pritožbo, priglašenih 3,75 točk materialnih stroškov (1% od nagrade) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 277,25 EUR.