Jedro

ZUTD v 19. členu določa, da denarno nadomestilo pripada zavarovancu z naslednjim dnem po prenehanju pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za obvezno ali prostovoljno zavarovanje za primer brezposelnosti, če se ta prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju zavarovanja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja do dneva vložitve zahteve (prvi odstavek). Če delodajalec delavca odjavi iz obveznih zavarovanj, ne da bi ga pri tem seznanil s prenehanjem delovnega razmerja, teče rok, določen v prejšnjem odstavku, od dne, ko je bil delavec seznanjen s prenehanjem delovnega razmerja (drugi odstavek). V konkretnem primeru je rok za prijavo in vložitev vloge za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila začel teči šele takrat, ko je bila tožnica seznanjena z odjavo iz zavarovanja in ne takrat, ko ji je prenehalo samo zavarovanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni, tako, da se glasi: „II. Tožeči stranki se prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 3. 6. 2013 dalje.“ V preostalem (v I., III. točka izreka) se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 9. 2013 in sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 10. 7. 2013 (I. točka izreka) priznalo tožeči stranki pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 3. 6. 2013 do 7. 10. 2013 (II. točka izreka), toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izda odločbo o trajanju pravice in odmeri ter tožnici izplača denarno nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakokratnega zneska do plačila (III. točka izreka) ter sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka. Sledilo je navedbam tožnice, da je bila šele 28. 5. 2013 seznanjena s prenehanjem delovnega razmerja in je bila tako prijava tožnice s 3. 6. 2013 k pristojnemu zavodu za zaposlovanje pravočasna.

Pritožba meni, da ni pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je delodajalec tožnico odjavil iz obveznih zavarovanj, ne da bi jo pred tem seznanil s prenehanjem delovnega razmerja. Uporaba drugega odstavka 119. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami - v nadaljevanju: ZUTD) v konkretnem primeru ne pride v poštev. V predmetnem sporu je povsem irelevantno, da je OE A. sodelavkam tožnice njihove zahteve za denarno nadomestilo, podane v začetku junija 2013, v ločenih upravnih postopkih odobril. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z izvedenimi dokazi. V izpodbijani sodbi je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami in je tako podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Tožnica je ob prijavi v postopku priznanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo vložila zgolj obrazec E301, dopis v nemškem jeziku ter pojasnilo, da ji je delovno razmerje prenehalo 18. 2. 2013 ter navedla, da je zoper delodajalca vložila tožbo. Pozvana je bila naj predloži celotno dokumentacijo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, pri čemer je tožnica predložila dopis ... v nemškem jeziku ter na zapisnik podala izjavo, da je delodajalcu dala odpoved 18. 2. 2013, zaradi mobinga na delovnem mestu ter, da je vložila zoper delodajalca tudi tožbo. Ko je dala odpoved je mislila, se bo vrnila na delo, novi direktor delodajalca je povedal, da jo bo zaposlil, kar pa se ni zgodilo. Kasneje je obljubil zaposlitev v septembru, dejansko pa jim je podaljšal delovno razmerje do 31. 3. 2013, pri čemer tožnica ni vedela zakaj, mislila je, da zato, ker ji niso izplačali nadur in dopusta. Na zavodu se ni prijavila, ker je mislila, da se bo vrnila na delo in ker je tekel postopek pred sodiščem. Povedala je, da jih je delodajalec na podlagi sodbe sodišča v zavarovanje prijavil šele 28. 5. 2013 za čas od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013. Tožnica je torej vedela, da ji je delovno razmerje prenehalo 18. 2. 2013, saj je takrat odpoved podala sama, do prijave v obvezno zavarovanje pa je prišlo naknadno, po sodbi sodišča, za čas od 18. 2. 2013 do 31. 3. 2013. Razlogi za odpoved so bili spremenjeni in so bili tokrat na strani delodajalca. Ugotovitev sodišča, da je šele 28. 5. 2013 izvedela za odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako povsem protispisna. Tožnica ni ne v upravnem ne v sodnem postopku predložila upoštevnega dokaza o tem, da je bila iz zavarovanja odjavljena šele 31. 3. 2013, niti ni izkazala, da je za odpoved izvedela šele 28. 5. 2013. Ugotovitev sodišča, da navedeno izhaja „glede na vse podatke v listinah“, ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ne pojasni, kateri so ti podatki. Tožnica nikoli ni predložila dokumentacije v slovenskem prevodu, razlogi sodbe se ne morejo opirati na listine v tujem jeziku. Sodišče je tako ugotovilo, da je tožnica za odpoved izvedela šele 28. 5. 2013, zgolj na podlagi izpovedi tožnice. Zgrešeno je, da je sodišče kot dodatni razlogi za ugoditvi zahtevka štelo dopis z ZRSZ OS A. z dne 26. 6. 2014. Sodišče ni vpogledalo v te upravne spise in dokumentacijo, ki so jo v postopek predložile delavke. Toženka v upravnem postopku ni razpolagala z dopisom niti s podatki o ostalih vlagateljicah. Dejansko stanje v drugih upravnih postopkih glede pravice tožnice do denarnega nadomestila ni pravno relevantno. Pritožba se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je rok iz prvega odstavka 119. člena ZUTD procesni rok, povezan z drugim odstavkom 119. člena ZUTD. Gre za prekluzivni rok, pri čemer pa drugi odstavek 119. člena ZUTD ureja izjemo v primeru, če je delodajalec delavca odjavil iz obveznih zavarovanj, ne da bi ga pred tem seznanil s prenehanjem delovnega razmerja. Obrazec E301, na katerega se sklicuje sodišče se izdaja le na podlagi zaprosila in po uradni dolžnosti, pri čemer je tožnica za izdajo tega obrazca zaprosila šele 3. 6. 2013. Za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila pa ta obrazec ni potreben. Sodišče je nepravilno in brez podlage odločilo, da tožnici pripada pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost za obdobje od 3. 6. 2013 do 7. 10. 2013, saj dejanskega stanja po 63. členu ZUTD sploh ni ugotavljalo in o tem sodba nima razlogov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane prvostopenjske sodbe v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih pritožba očita sodišču. V zvezi s časom trajanja pravice do denarnega nadomestila tožnice pa je sodišče v II. točki izreka zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba o trajanju priznane pravice (od 3. 6. 2013 do 7. 10. 2013) nima razlogov, ob sočasni odločitvi v III. točki izreka, da bo o trajanju pravice in odmeri ter izplačilu denarnega nadomestila odločila toženka. Tako je v tem delu (II. točka izreka sodbe) podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP in je v tem obsegu bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti.

Prvostopenjsko sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 19. 9. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper sklep Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 10. 7. 2013. S slednjim je organ prve stopnje zahtevek tožnice za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zavrgel. Toženka je štela, da se je tožnica prijavila pri Zavodu RS za zaposlovanje in vložila zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila po preteku 30 dni po prenehanju obveznega zavarovanja.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče izhaja, da se je tožnica prijavila pri Zavodu RS za zaposlovanje in podala vlogo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnost 3. 6. 2013. Pomembno v predmetni zadevi je, kdaj je tožnici delovno razmerje prenehalo in nadalje, kdaj je bila tožnica seznanjena o prenehanju delovnega razmerja. Pritožba sicer pravilno navaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo dne 18. 2. 2013 in da je tožnica to vedela takrat, saj je odpoved podala sama. Navedeno drži, pritožba pa pri tem spregleda, da je tožnici po 18. 2. 2013 bilo delovno razmerje podaljšano in sicer za čas od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013. To drugo delovno razmerje, ki je tožnici prenehalo 31. 3. 2013 pa je relevantno za dani primer. Pomembno je torej ugotoviti, kdaj je tožnica izvedela za prenehanje delovnega razmerja z dnem 31. 3. 2013. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po prenehanju delovnega razmerja dne 18. 2. 2013 je tožnica skupaj s še ostalimi delavkami uveljavljala varstvo svojih pravic preko avstrijske „delavske zbornice“. Zastopnik delavske zbornice je delavke seznanil, z dopisom z dne 16. 5. 2013, da so v zvezi s svojimi zahtevki le deloma uspele in sicer, da je odpovedni rok krajši od zahtevanega in, da je odškodnina oziroma nadomestilo za prenehanje zaposlitve, nižje od zahtevanega (dopis z dne 16. 5. 2013). Delodajalec je dne 28. 5. 2013 elektronsko prijavil posamezno delavko v obvezna socialna zavarovanja za čas od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013, z navedbo novega razloga za prenehanje delovnega razmerja - odpoved s strani delodajalca. Tožnica je bila o tem seznanjena 28. 5. 2013. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v predmetni zadevi ugotavljalo s pomočjo izpovedi tožnice. Navedeni izpovedi je sodišče sledilo na podlagi popolne skladnosti z dopisom Zavoda RS za zaposlovanje Območne službe A. z dne 26. 6. 2014, ki je sodišču predložilo tudi dvoje listin (C1 in C2), ki ju je v dopisu tudi ustrezno pojasnilo in navedlo slovensko poimenovanje in prevod besed v posamezni listini. Listine se nanašajo na delavke B.B., C.C. in D.D.. Iz dopisa Območne službe A. izrecno izhaja, da je delodajalec posamezno delavko prijavil v obvezna socialna zavarovanja dne 28. 5. 2013. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je v upravnem spisu tožene stranke za tožnico navedena elektronska prijava, datirana na datum 28. 5. 2013 in iz nje je razvidna tudi sprememba razloga, ki je na strani delodajalca. Tako pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam v pritožbi, da tožnica ne v upravnem ne v sodnem postopku ni predložila upoštevnega dokaza o tem, da je bila iz zavarovanj odjavljena šele od 31. 3. 2013 in, da je za odpoved izvedela šele 28. 5. 2013. Citirane listine kažejo na navedeno. V upravnem spisu je tudi s strani tožnice dostavljen obrazec E301. Gre za uporabne obrazce, s katerimi lahko državljani EU uveljavljajo svoje pravice do nadomestil in storitev, če se preselijo v drugo državo EU ali tam delajo. Dokazilo o zavarovalni dobi, ki se upošteva pri izračunu za nadomestila za brezposelnost je izdano na obrazcu E301, sedaj U1. Izpoved tožnice, podroben opis dogajanj iz dopisa zavoda za zaposlovanje A., listina o elektronski prijavi tožnice v zavarovanje z dne 28. 5. 2013 za čas od 19. 2. 2013 do 31. 3. 2013, dopisi zastopnika delavske zbornice, v zadostni meri potrjujejo ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, kdaj je tožnici nazadnje prenehalo delovno razmerje in kdaj je za to zvedela. Sodišču tako ni mogoče očitati kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče pravilno uporabi materialno pravo, ko vzame za pravno podlago za razsojo v predmetni zadevi določbe ZUTD. ZUTD v 19. členu določa, da denarno nadomestilo pripada zavarovancu z naslednjim dnem po prenehanju pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za obvezno ali prostovoljno zavarovanje za primer brezposelnosti, če se ta prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju zavarovanja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja do dneva vložitve zahteve (prvi odstavek). Če delodajalec delavca odjavi iz obveznih zavarovanj, ne da bi ga pri tem seznanil s prenehanjem delovnega razmerja, teče rok, določen v prejšnjem odstavku od dne, ko je bil delavec seznanjen s prenehanjem delovnega razmerja (drugi odstavek). V danem primeru je rok za prijavo in vložitev vloge za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila začel teči šele takrat, ko je bila tožnica seznanjena z odjavo iz zavarovanja in ne takrat, ko ji je prenehalo samo zavarovanje, drugi odstavek 119. člena je izjema pri štetju roka iz prvega odstavka 119. člena ZUTD.

Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno odpravilo napadeni odločbi tožene stranke in toženki naložilo, da je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe tožnici izdati odločbo o trajanju pravice in odmeri ter ji izplačati denarno nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska do plačila.

Glede priznanje pravice do denarnega nadomestila je sodišče pravilno odločilo, da se tožnici ta pravica prizna od 3. 6. 2013. Odločitve sodišča, da tožnici pravica do denarnega nadomestila gre do 7. 10. 2013 pa ni obrazložena in sodba o tem nima razlogov tako, da je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je v posledici tega sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in II. točko izpodbijane sodbe spremenilo tako, da se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 3. 6. 2013 dalje. Kako dolgo bo ta pravica trajala pa je odvisno od zavarovalne dobe tožnice in drugih okoliščin, kar bo v skladu s III. točko izreka izpodbijane sodbe ugotavljala toženka ob izdaji odločbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbo deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v skladu s 6. alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.