Jedro

Pravna oseba je denacionalizacijska upravičenka, če med drugim izpolnjuje pogoje pravnega nasledstva po pravni osebi, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Dolžnost vlagatelja je, da zahtevi za denacionalizacijo predloži tudi dokaze o pravnem nasledstvu. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.6.2000, s katero je ta zavrnila zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnine v L. stoječe na parc. št. 65/13 k.o. A. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je tožeča stranka pravna naslednica podržavljene Zbornice za ..., v katere premoženju je bila nepremičnina - stavba v L., ki je bila ob podržavljenju vpisana pri vl. št. 157 k.o. K.p. Sodišče prve stopnje soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožeče stranke ni šteti za denacionalizacijsko upravičenko po 9a členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zbornica za ... je bila s podržavljenjem premoženja ukinjena z Uredbo Vlade LRS, ki je začela veljati 11.5.1948, njeno premoženje pa je postalo splošno ljudsko premoženje in je prešlo v upravo Ljudske Republike Slovenije. Ker je bila bivša Zbornica za ... ukinjena, ni mogoče govoriti o statusnih spremembah, npr. o združitvi dveh pravnih subjektov, ali o pripojitvi enega pravnega subjekta k drugemu, ki bi narekovale uporabo pravil o pravnem nasledstvu. Pravno nasledstvo pravnih oseb se namreč tudi v postopkih denacionalizacije ugotavlja na podlagi veljavnih statusnih pravil za posamezno vrsto pravnih subjektov. Ker se lastnost pravne osebe določa z njenim statusnim opredeljevanjem, po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-225/96 z dne 15.1.1998 (Uradni list RS, št. 13/98), ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker so naslednice istega premoženja. Tudi, če gre za ustanovitev pravne osebe na isti lokaciji, z istim premoženjem in celo z istim imenom, po mnenju ustavnega sodišča to še ne pomeni, da gre za pravno nasledstvo v statusnem smislu. Glede na navedeno tudi, če bi tožeča stranka bila naslednica premoženja bivše Zbornice za ..., statusnopravno ni njena pravna naslednica. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da naj bi bila kontinuiteta med bivšo Zbornico za ... in tožečo stranko izkazana, ker naj bi bila vmesni člen v verigi subjektov v letu 1953 ustanovljena T. zbornica LRS.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialni predpis, ki opredeljuje vračanje podržavljenega premoženja, čeprav se sklicuje na odločbo in stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v izpodbijani sodbi. V obravnavani zadevi je treba izhajati iz dejstva, da gre za vprašanja nasledstva med zbornicami in ne za vprašanje nasledstva med gospodarskimi družbami. Pravna kontinuiteta pri gospodarskih družbah, ki v načelu temeljijo na prostovoljnosti, se lahko ugotavlja na podlagi vpisov v sodni register. Drugače pa je v primeru pravne kontinuitete med zbornicami, še zlasti, če je bila zbornica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ustanovljena v popolnoma drugačnem sistemu in času. Sodišče prve stopnje in prvostopenjski upravni organ sploh nista ugotavljala, ali je bila zbornica, ki ji je bilo predmetno premoženje podržavljeno, sploh vpisana po takratnih predpisih v sodni ali kak drug register. Če se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da se tudi v primeru zbornice ugotavlja pravna kontinuiteta na podlagi vpisov v sodni register, kar naj bi bilo prekinjeno z ukinitvijo zbornice leta 1948, bi po njenem mnenju v takem primeru moralo samo, ali pa z vrnitvijo zadeve upravnemu organu, ugotoviti dejansko stanje in preveriti morebitne vpise v sodni register. Vztraja pri svojih dosedanjih stališčih, da je pravna naslednica osebe, kateri je bilo podržavljeno predmetno premoženje. Pravna kontinuiteta med njo in T. zbornico LRS iz leta 1952 oziroma 1953 je že izkazana z upravno odločbo, ki je v spisu, kar pa nista ocenila in upoštevala niti upravni organ niti sodišče prve stopnje. To pomeni kršitev pravil postopka tako v upravnem postopku, kot v postopku pred sodiščem. Sama ugotovitev, da je bila zbornica ukinjena, ni dovolj za izključitev pravne kontinuitete. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in spremeni sodbo v korist tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, oziroma da sodbo razveljavi ter odpravi akt tožene stranke in ji zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 9a člena ZDen je pravna oseba denacionalizacijska upravičenka če, med drugim izpolnjuje pogoje pravnega nasledstva po pravni osebi, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Dolžnost vlagatelja pa je, da zahtevi za denacionalizacijo predloži tudi dokaze o pravnem nasledstvu. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je namreč na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov, tožeča stranka v obravnavani zadevi ustreznih dokazov o svojem pravnem nasledstvu po Zbornici za ... v upravnem postopku ni predložila. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožečo stranko s svojim dopisom z dne 17.7.1995, že Upravna enota L., Izpostava C. pozvala, da svojo nepopolno zahtevo za denacionalizacijo v roku 30 dni dopolni, med drugim tudi z izpiskom iz sodnega registra, iz katerega bo razvidno, da je pravna naslednica Zbornice za ... v L. Naknadno je tudi tožena stranka s svojim dopisom z dne 23.9.1996 pozvala tožečo stranko na dopolnitev njene vloge za denacionalizacijo z dokazilom o verjetnosti obstoja pravnega nasledstva po Zbornici za ... v L. Tridesetdnevni rok v navedenem dopisu je bil naknadno podaljšan do 1.5.1997. Tožeča stranka pa je v denacionalizacijskem postopku naknadno kot dokazno gradivo predložila tri odločbe. Z odločbo z dne 12.6.1948 o porazdelitvi premoženja Zbornice za ... je bilo za sporno nepremičnino kot organ upravljanja določeno Ministrstvo za finance LRS. Na podlagi odločbe z dne 6.5.1953 Izvršnega sveta ljudske skupščine Ljudske Republike Slovenije je bila hiša na B. ulici v L., ki je bila od leta 1948 v upravljanju Ministrstva za finance, dana v upravo T. zbornici LRS. Tožeča stranka je predložila tudi odločbo Oddelka za splošne zadeve skupščine občine L. C. z dne 25.10.1979, s katero je bilo med drugim ugotovljeno, da je z dnem uveljavitve Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih prešla pravica uporabe na stavbi v L. od dosedanjega uporabnika T. zbornice LRS v Ljubljani na SR Slovenijo kot novega imetnika pravice uporabe.

Odškodnino za prenešeno poslovno stavbo naj bi po tej odločbi določilo sodišče po pravnomočnosti odločbe. V odločbi z dne 25.10.1979 je med obrazložitvijo sicer navedeno, da je bila G. zbornica pravni naslednik T. zbornice LRS v L., vendar to ne pomeni, da je že s tem izkazano pravno nasledstvo med tožečo stranko in Zbornico za ... Kot izhaja iz Uredbe o prenehanju Zbornice za ... v L. (Uradni list LRS, št. 21/48), ki je začela veljati 11.5.1948, je bila ta zbornica odpravljena, njeno premoženje pa je postalo splošno ljudsko premoženje in je prešlo v upravo Ljudske Republike Slovenije. Minister za komunalne zadeve ter minister za trgovino in preskrbo sta bila zadolžena za imenovanje treh likvidatorjev. Likvidatorji so bili pooblaščeni za izvedbo likvidacije in porazdelitev preostalega premoženja zbornice na republiške organe Ljudske Republike Slovenije po navodilih ministra za komunalne zadeve ter ministra za trgovino in preskrbo. Navedena uredba iz leta 1948 po presoji pritožbenega sodišča pomeni pretrganje pravne kontinuitete med Zbornico za ... v L. in T. zbornico (ki ji je bila nepremičnina dana v upravljanje na podlagi odločbe z dne 6.5.1953) ter tožečo stranko. Drugih dokazov, ki bi to pretrganje pravnega nasledstva izpodbijali, pa tožeča stranka v postopku ni dostavila. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.