Jedro

Od pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja je odvisna odločitev, ali bi moral inšpekcijski organ zadevo voditi po 152. členu ZGO-1 (nelegalna gradnja) ali po 153. členu ZGO-1 (neskladna gradnja).

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Maribor-Murska Sobota št. 06122-3384/2014/4 z dne 4. 12. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Maribor-Murska Sobota, je v 1. točki izpodbijane odločbe št. 06122-3384/2014/4 z dne 4. 12. 2014 odločil, da mora inšpekcijski zavezanec po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega prizidka v tlorisni izmeri 5,0 x 3,0 m, na zemljišču s parc. št. 805 v k.o. …. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da mora inšpekcijski zavezanec v roku 3. mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti objekt iz 1. točke izreka in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. V nadaljevanju je prvostopenjski organ izrekel opozorilo, v katerem je inšpekcijskega zavezanca opozoril, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravila po drugih osebah na stroške inšpekcijskega zavezanca ali s prisilitvijo in izrekel prepovedi na podlagi Zakona o graditvi objektov.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil in pritožniku pojasnil, da je obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja obstajala tako na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, kot po Zakonu o graditvi objektov, inšpekcijski zavezanec pa si gradbenega dovoljenja ni pridobil. Tako sporna gradnja predstavlja nelegalno gradnjo po 12.1. točki drugega odstavka ZGO-1, za katero je po določbi 152. člena ZGO-1 predpisan inšpekcijski ukrep. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbene ugovore, ki se nanašajo na sklep št. 356-02-01-151/2005/18 z dne 28. 3. 2012, ker je bil izrečen za ničnega.

3. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da je Upravno sodišče v zvezi s predmetno zadevo že odločalo s sodbo U 145/2000-6 z dne 14. 5. 2002, v kateri je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožbi ugodilo. V zadevi je bilo ponovno odločeno v nasprotju z navodili sodišča. V spornem primeru gre samo za en prizidek k stanovanjski hiši na naslovu …, za katerega tožnik poseduje gradbeno dovoljenje št. 351-931/79-7/2-4 z dne 21. 11. 1979 ter gradbeno dovoljenje, št. 351-267/82-TE-11/2 z dne 15. 6. 1983. Gradbeni dovoljenji se nanašata na izgradnjo garaže in ločeno za nadzidavo garaže. Dejansko stanje na katerem temelji izpodbijani ukrep je tako ponovno nepopolno ugotovljeno, zato iz citirane odločbe gradbenega inšpektorja ni mogoče ugotoviti, kaj je v zadevi sporno in kaj je predmet rušitve. Pojasnjuje tudi, da se v spornem prizidku nahaja tudi del, ki je bil zgrajen že v letu 1979 z namembnostjo shranjevanja vrtnega orodja, brez komunalnih priključkov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo, po ugotovitvi, da ne gre za gradnjo prizidka brez gradbenega dovoljenja, temveč za manjša odstopanja, odpravi, predvsem pa, da v morebitnem ponovljenem postopku natančno navede, kaj vse je treba odstraniti.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik prizidek k stanovanjski hiši zgradil nelegalno in ali se je navedena gradnja posledično pravilno obravnavala kot nelegalna gradnja na podlagi 152. člena ZGO-1 (ustavitev gradnje, odstranitev objekta, vzpostavitev prejšnjega stanja), ali pa gre za neskladno gradnjo, kot to zatrjuje tožnik v tožbi, v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-931/79-7/2-4 z dne 21. 11. 1979 ter gradbenim dovoljenjem, št. 351-267/82-TE-11/2 z dne 15. 6. 1983, ki sta bili izdani za izgradnjo garaže in ločeno za nadzidavo garaže. 7. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po 12.2. točki istega člena pa neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V primeru neskladne gradnje je predvideno vodenje inšpekcijskega postopka po 153. členu ZGO-1, ki predvideva, da se investitorju v prvi fazi naloži pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), v naslednji fazi, če za spremembo ne zaprosi ali je ne pridobi, pa odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitvi stanja, določenega v gradbenem dovoljenju (drugi odstavek).

8. Sodišče tožniku, ki v tožbi navaja, da ne gre za gradnjo prizidka brez gradbenega dovoljenja, ampak za manjša odstopanja, pojasnjuje, da o neskladni gradnji v smislu točke 12/2 drugega člena ZGO-1 ni mogoče govoriti, če investitor sicer razpolaga z gradbenim dovoljenjem za objekt, vendar tega nato gradi na način, ki ne dopušča odstranitve neskladno zgrajenih delov objekta in s tem uskladitev s pogoji gradbenega dovoljenja oziroma njegove legalizacije.

9. Glede na navedeno je zato od pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja odvisna odločitev, ali bo moral inšpekcijski organ zadevo voditi po 152. členu ZGO-1 (nelegalna gradnja) ali po 153. členu ZGO-1 (neskladna gradnja).

10. Odločitev, da gre za nelegalno gradnjo, je prvostopenjski upravni organ obrazložil z ugotovitvijo, da je inšpekcijski zavezanec zgradil stanovanjski prizidek v tlorisni izmeri 5,0 x 3,0 m, na zemljišču parc. št. 805 v k.o. …, brez gradbenega dovoljenja. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah inšpekcijskega pregleda z dne 21. 10. 2014, iz katerih izhaja, da je sporni objekt zgrajen na jugovzhodni strani objekta, v izmeri 8,0 m x 4,0 m + 5,0 m x 3,0 m. Iz zapisnika prvostopenjskega organa z dne 26. 11. 2014 izhaja tudi, da je investitor predložil prej navedeni gradbeni dovoljenji ter podatek, da je bil sporni prizidek zgrajen v letih od 1970 do leta 2000 in da je bila gradbena dokumentacija za prizidek naročena pri podjetju A. d.o.o.. Ker slednji podatki med strankama niso sporni, sodišče samo opozarja na določbo tretjega odstavka 76. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa način zapisovanja izjav strank in drugih udeležencev v postopku, ki so pomembne za odločitev in v tej zvezi ugotavlja, da v zapisniku z dne 26. 11. 2014 ta določba ni upoštevana.

11. Sodišče glede na odločitev prvostopenjskega organa v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, da mora inšpekcijski zavezanec po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega prizidka v tlorisni izmeri 5,0 x 3,0 m, na zemljišču s parc. št. 805 v k.o. … ugotavlja, da navedena odločitev ne temelji na ugotovitvah inšpekcijskega pregleda z dne 21. 10. 2014, kjer je bila ugotovljena gradnja prizidka na jugovzhodni strani stanovanjske hiše (K+P) v izmerah 8,0m x 4,0m +5,0m x 3,0m. Iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, zakaj je bil pri odločitvi upoštevan samo prizidek dimenzij 5,0m x 3,0m in ne tudi prizidek dimenzij 8,0m x 4,0m in kako je na izpodbijano odločitev vplivalo dne 26. 11. 2014 predloženo gradbeno dovoljenje št. 351-931/79-7/2-4 z dne 21. 11. 1979 oziroma gradbeno dovoljenje, št. 351-267/82-TE-11/2 z dne 15. 6. 1983. Iz navedenega razloga sodišče meni, da izpodbijana odločba ni upoštevala določbe 214. člena ZUP, ki zahteva, ga obrazložitev obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. V izpodbijani odločbi torej ni navedeno popolno dejansko stanje, niti razlogi za izpodbijano odločitev, kljub temu, da je imel prvostopenjski organ na razpolago vse relevantne podatke za sprejem take odločitve. Iz navedenega razloga je izpodbijana odločba pomanjkljiva in sodišču ne omogoča preizkusa zakonitosti, s čimer je kršena določba 214. člena ZUP.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zadeva je na podlagi določbe tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek, da se dejansko stanje popolno ugotovi in na tej podlagi tožniku izreče ustrezni inšpekcijski ukrep, na podlagi 152. oziroma na podlagi 153. člena ZGO-1.