Jedro

135. člen ZDR daje podlago za presojo zakonitosti le glede prve pogodbe o zaposlitvi, ki so jo delavci prejeli po uveljavitvi ZDR, ki je pogodbeno uredil njihov obstoječi delovnopravni status. V primeru kasnejše razporeditve, pa mora delavec uveljavljati varstvo pravic najprej pri delodajalcu, šele nato bi izpolnil pogoj za sodno varstvo po 13. členu ZTPDR.

Če je delavec razporejen s posebnim sklepom, mora ugovarjati zoper sklep, če pa je razporejen z novo pogodbo o zaposlitvi oz. aneksom, pa mora najprej pri delodajalcu ugovarjati zoper pogodbo oz. aneks, šele nato lahko vloži tožbo na sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1.8.1996 nezakonita in sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tako odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo potem, ko je ugotovilo, da ne gre za prvo pogodbo o zaposlitvi po določbah 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93).

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da sodišče napačno interpretira pozitivno delovno-pravno zakonodajo. Meni, da delavcu ni mogoče odvzeti pravice do sodnega varstva zoper nezakonito, s strani delodajalca v podpis predloženo pogodbo o zaposlitvi. Toženka je tožniku 16.7.1996 vročila prvostopni sklep o prerazporeditvi na drugo delovno mesto, zoper katerega je tožnik pravočasno, dne 31.7.1996, ugovarjal. Toženka na ugovor ni odgovorila in je dne 20.8.1996 tožniku vročila sporno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je to pogodbo štel kot drugostopni akt toženke, zoper ta akt pa je pravočasno zahteval sodno varstvo. Tudi če bi se izkazalo, da bi tožnik zamudil kakšen rok, mu to ne more iti v škodo, saj ga toženka ni poučila z ustreznim pravnim poukom. Tožba v primeru molka delodajalca pa je pravočasna, četudi je vložena prej ali kasneje, ko poteče 30-dnevni rok za vložitev. Ker je sodišče napačno štelo tožbo za nedopustno, sploh ni izvajalo meritorne presoje. Tožnik meni, da je izpodbijana pogodba vsekakor nezakonita, saj gre zgolj za fiktivno prerazporeditev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da delavec lahko zahteva presojo zakonitosti le prve pogodbe o zaposlitvi po prehodnih določbah Zakona o delovnih razmerjih, kot to določa 4. odst. 135. člena ZDR. Namen te prehodne zakonske določbe je bil, da se delavcem z uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih ne spremeni delovno-pravni status. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, čemur ne nasprotuje niti pritožba, da pogodba o zaposlitvi z dne 1.8.1996 ni prva pogodba o zaposlitvi po ZDR, zato tudi ni predvideno sodno varstvo v zvezi z njeno presojo.

Tožena stranka je tožniku dne 16.7.1996 izdala sklep o razporeditvi, zoper katerega je tožnik ugovarjal pri toženi stranki v odprtem ugovornem roku, ni pa uveljavljal zoper ta sklep o razporeditvi sodnega varstva zaradi molka organa. Tožnik bi namreč imel možnost izpodbijati odločitev delodajalca o njegovi razporeditvi skladno z določbo 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki določa, da lahko delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo delodajalca, oz. če le-ta ne odloči o njegovem ugovoru v 30-ih dneh, v nadaljnjih 15-ih dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Tožnik ni zahteval presoje sklepa o razporeditvi, temveč je vložil le tožbo za presojo zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.1996. Tako je bilo sodišče vezano na tožbeni zahtevek in je obravnavalo zahtevo za presojo pogodbe o zaposlitvi.

Kot je bilo že zgoraj navedeno, ZDR predvideva sodno varstvo za presojo zakonitosti le prve pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s kasnejšimi pogodbami o zaposlitvi oz. aneksi k pogodbam o zaposlitvi, je potrebno upoštevati splošne določbe o varstvu pravic in dvostopenjski postopek pri delodajalcu. V konkretnem primeru je delodajalec tožniku izdal sklep o prerazporeditvi, zoper katerega je tožnik ugovarjal, vendar kasneje ni zahteval sodnega varstva pravic. Tako bi tožnik, če bi želel presojo pravilnosti razporeditve, moral uveljavljati sodno varstvo v zvezi s sklepom o razporeditvi z dne 16.7.1996 opr. št. II-1121-96-MM/OM. V primeru, da bi delodajalec delavca prerazporejal le z aneksom oz. novo pogodbo o zaposlitvi, pa bi moral delavec najprej zoper tako razporeditev ugovarjati pri delodajalcu, šele nato bi izpolnil pogoj za sodno varstvo, kot to določa 83. člen ZTPDR, kar pa ni primer v tem individualnem delovnem sporu.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.