Jedro

Sposobnost plačati denarno kazen po pravnomočnosti sodbe je kvečjemu predmet njene izterjave v izvršilnem postopku, medtem ko je predmet odločanja o načinu izvršitve denarne kazni po prvem odstavku 87. člena KZ-1 zgolj, ali je bilo mogoče to kazen vsaj prisilno izterjati.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega Đ.R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 27. 10. 2017 obsojenemu Đ.R. po prvem odstavku 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) spremenilo denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov, to je 1.000,00 EUR, izrečeno s sodbo istega sodišča X K 16929/205 z dne 21. 12. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 16929/2015 z dne 6. 4. 2016 v 25 dni zaporne kazni. Povzeto je bilo izdano v sodbi V Kr 16929/2015. 2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da izrečene denarne kazni ne spremeni v kazen zapora ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni opredelil (specificiral) in tudi v pritožbeni obrazložitvi jih ni bilo mogoče prepoznati. Pritožba zato v tem delu ni bila preizkušena, ker ni mogla biti, kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pri preizkusu iz 1. in 3. točke prvega odstavka 383. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ni zasledilo.

5. Pritožba pa je obrazložena glede odločilnih dejstev, ko pritožnik v jedru zatrjuje, da obsojeni denarne kazni, ki mu tudi sicer ni smela biti izrečena, ni sposoben plačati. Je nezaposlen in brez pridobljenih socialnih transferjev, čeprav si po drugi strani prizadeva zaposlitev pridobiti. Obsojeni je tudi brez premoženja in rešenega stanovanjskega problema, kar je bilo nenazadnje potrjeno z neuspešno izvršbo.

6. Sposobnost plačati denarno kazen po pravnomočnosti sodbe je kvečjemu predmet njene izterjave v izvršilnem postopku, medtem ko je predmet odločanja o načinu izvršitve denarne kazni po prvem odstavku 87. člena KZ-1 zgolj, ali je bilo mogoče to kazen vsaj prisilno izterjati. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje prisilna izterjava v danem primeru ni bila možna. Razlog je v ustavljenem izvršilnem postopku kot posledici ugotovitve, po kateri obsojeni nima ničesar rubljivega. Pomeni, da se pritožnik v povzeti pritožbeni obrazložitvi dejansko sklicuje na enkrat že ocenjene okoliščine in ne morebiti na okoliščine, ki bi kazale, da je bila denarna kazen v izvršilnem postopku izterljiva, kaj šele, da je bil znesek denarne kazni že pred izvršilnim postopkom (prostovoljno) plačan. Glede na predmet odločitve so to edine okoliščine, ki bi utegnile povzročiti dvom v zgornjo ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je potemtakem pritožbeni preizkus po neuspešni pritožbi prestala (391. člen ZKP).

7. Odločba o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah ter je posledica obsojenčevih že obravnavanih socialnih razmer.