5. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa Odvetniška pisarna B. B., d.n.o., - o.p., na seji senata dne 5. marca 2001 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 359/2000 z dne 6. 4. 2000 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 277/99 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

V pravdnem postopku zaradi varstva avtorske pravice je bila zoper pritožnico (tedaj toženko) izdana začasna odredba, da se zasežejo in iz prometa izločijo sporne kavne skodelice ter da se pritožnici prepove uvoz in prodaja teh skodelic. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je sodišče poseglo v njeno pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Odvzem skodelic naj bi bil v nasprotju z zakonom in zato tudi v nasprotju s 67. členom Ustave. Omejitev lastninske pravice je namreč dopustna le, če so izpolnjeni pogoji iz 67. oziroma 69. člena Ustave, ti pogoji pa naj v obravnavani zadevi ne bi bili izpolnjeni, saj naj bi bil sklep sodišča nezakonit. Pritožnica nadalje navaja, da višje sodišče ob reševanju pritožbe ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb, s čimer naj bi bila kršena pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave in pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

Pritožnica navaja, da je poseg v zasebno lastnino, kot ga je odredilo sodišče z izpodbijanimi odločbami, dovoljen le pod predpostavko iz 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 - v nadaljevanju ZASP), torej ob verjetnosti kršitve izključne pravice iz ZASP.

Pritožnica pri tem opozarja na stališče teorije, izraženo v komentarju zakona, da omenjena predpostavka v bistvu predstavlja štiri predpogoje, in sicer verjetnost obstoja avtorskega dela ali predmeta sorodnih pravic, verjetnost obstoja izključne pravice, verjetnost, da je predlagatelj imetnik te pravice ter verjetnost kršitve. Komentatorji so zavzeli stališče, navaja pritožnica, da je verjetnost podana takrat, ko več argumentov govori v prid nekega dejstva, kot pa proti. Pritožnica nadalje razčlenjuje posamezne elemente predpostavke iz 170. člena ZASP in navaja, da ni podana verjetnost obstoja nobene od njih. Tako navaja, da verjetnost obstoja avtorskega dela ni podana, ker po pritožničini oceni ni podana individualnost stvaritve.

Pritožnica navaja, da se na kitajskem trgu prosto prodajajo skodelice z enakimi elementi kot sporna skodelica, s temi navedbami pa se Višje sodišče sploh ni ukvarjalo. Pritožnica nadalje navaja, da v konkretnem primeru ni podana verjetnost izključne avtorske pravice, saj je Višje sodišče samo v svojem prvem sklepu (I Cpg 1495/99-7 z dne 29. 12. 1999) izrecno navedlo, da zbrani dokazi bolj verjetno govorijo o neizključnem prenosu pravic, v izpodbijanem sklepu pa se je temu vprašanju izognilo kljub temu, da ga je pritožnica navedla kot pritožbeni razlog. Pritožnica nadalje opozarja, da je Višje sodišče v svojem prvem sklepu ugotovilo, da predlagatelj začasne odredbe ni izkazal verjetnosti imetništva izključne pravice, v svojem drugem sklepu pa je brez ustrezne obrazložitve pri enakih dokazih odločilo drugače. Tudi to je pritožnica navajala kot pritožbeni razlog, Višje sodišče pa se glede njega ni opredelilo. Glede verjetnosti kršitve pritožnica meni, da ta ne more biti podana že s samo podobnostjo oblik in navaja, da sporno skodelico na kitajskem prodajajo že vrsto let, ter da skodelica obstaja v katalogu dobavitelja še iz obdobja, preden je Oskar Kogoj svojo skodelico sploh pripravil. Tudi glede tega se Višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, navaja pritožnica, čeprav se je v pritožbi na to sklicevala. Pritožnica zato meni, da ji je bila kršena pravica do pritožbe. Pritožnica tudi navaja, da ji je bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic, ki ji gre po 22. členu Ustave. Višje sodišče je pritožbo predlagatelja začasne odredbe v nasprotju s pritožničino pritožbo resno obravnavalo in obrazložilo, meni pritožnica, ter dodaja, da je Višje sodišče nekritično sledilo trditvam predlagateljice začasne odredbe.

Glede pritožničinih navedb o napačni ugotovitvi dejanskega stanja, dokazni oceni in nepravilni uporabi materialnega prava Ustavno sodišče opozarja, da ni instanca, ki bi ugotavljala, ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali je v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in svoboščine. Sklep Višjega sodišča, s katerim naj bi bila pritožnici kršena ustavno zagotovljena pravica do poštenega sojenja in pravica do pravnega sredstva, je dovolj obrazložen glede pritožbenih navedb, ki so bile po razumni materialnopravni oceni sodišča za odločitev v zadevi bistvene. Pravica do pritožbe v zvezi s pravico do poštenega sojenja namreč ne pomeni, da se mora sodišče izjaviti prav o vseh pritožbenih navedbah, temveč da mora svojo odločitev utemeljiti glede navedb, ki so po razumni oceni sodišča za odločitev v zadevi bistvene. Treba je tudi upoštevati, da v določenih primerih ni nujno, da sodišče na navedbe stranke odgovori izrecno, pač pa je dovolj, da odgovor smiselno izhaja iz drugih delov obrazložitve. Napadeni odločbi tudi ni mogoče očitati, da je očitno napačna, brez razumne pravne obrazložitve in s tem samovoljna oziroma arbitrarna, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

Pritožnica tudi napačno razume pomen pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave oziroma obseg pristojnosti Ustavnega sodišča, da v postopku ustavne pritožbe preizkuša pravilnost sodnih odločb, ki posegajo v premoženjskopravni položaj. Očitek o nezakonitosti sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj namreč, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Ni mogoče sprejeti argumentacije pritožnice, da odločitev sodišča v premoženjskopravni zadevi, ki je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ali ugotovitve dejanskega stanja, nezakonita, obenem nujno pomeni kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine, ker pač Ustava določa, da je poseg v lastninsko pravico lahko izveden le v skladu z zakonom. Če bi sprejeli takšno stališče, ki v bistvu pomeni, da je že vsaka nezakonitost obenem tudi protiustavnost, bi to izničilo razliko med pristojnostmi oziroma mejami preizkusa Ustavnega sodišča in instančnih sodišč, ki odločajo v rednem sodnem postopku. Da pa pristojnosti Ustavnega sodišča v postopku ustavne pritožbe ni dopustno enačiti s pristojnostmi instančnih sodišč v rednem okviru sodnega postopka, izhaja že iz Ustave, ki v šesti alinei prvega odstavka 160. člena pristojnosti Ustavnega sodišča v zvezi z ustavno pritožbo omejuje le na preizkus kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Te z Ustavo določene omejitve pristojnosti Ustavnega sodišča glede preizkusa sodnih odločb, izdanih v okviru rednih sodnih postopkov, pa ni mogoče enostavno obiti s tem, da bi kakšno ustavno pravico razlagali tako široko, da bi vsaka nezakonitost sodne odločbe že sama po sebi utemeljevala sklep o kršitvi te ustavne pravice. Za izkazanost kršitve pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave torej v ustavni pritožbi ne zadošča izkaz, da naj bi bila sodba, ki posega v lastninsko pravico, v nasprotju z zakonom. Za kršitev te pravice gre praviloma le v primeru, če je odločitev sodišče oprlo na kakšno pravno stališče, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo. Takšnih pravnih stališč pa v izpodbijanem sklepu ni.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude