Jedro

Regresni zahtevek delodajalca oziroma zavarovalnice ni odškodninski zahtevek, ker ta dva nista neposredna odškodovanca. Ta dva sta plačala tuj dolg - povzročiteljev. Njun zahtevek temelji ali na zakonski določbi o regresu (drugi odstavek 171. člena ZOR) ali na določbah o subrogaciji, dejanska podlaga v zvezi s slednjo pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v dejstvu, da je zavarovalnica plačala na njeni podlagi odškodnino neposredno oškodovancu. Določbe 377. člena urejajo izključno odškodninske zahteve, ne pa še kakšnih drugih. Tako za te zahtevke kot sploh za odškodninske terjatve (376. člen ZOR) je značilen začetek teka zastaranja, ki ni nikoli, kot pri regresnih zahtevkih, datum plačila odškodnine. Zakonodajalec tako ni želel, da bi za regresne zahtevke delodajalca proti delavcu (170. in 171. člen ZOR) za škodo, storjeno namenoma, kar praviloma pomeni kaznivo dejanje, uporabili daljši zastaralni rok, kakor velja za odškodninske terjatve ali za kazenski pregon. V takšnih primerih torej vedno velja, tudi če gre za kaznivo dejanje, kratek šestmesečni zastaralni rok.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Odločitev na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v tej regresni pravdi razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 273.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške.

Ugotovilo je, da toženka kot učiteljica razrednega pouka, zaposlena pri tožničini zavarovanki - osnovni šoli, povzročila škodo učencu s kaznivim dejanjem po drugem odstavku 96. člena KZ RS. Oškodovancu je tožnica izplačala odškodnino, s tem izplačilom pa so nanjo prešle po samem zakonu vse zavarovankine pravice nasproti tistemu, ki je odgovoren za škodo (prvi odstavek 939. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Za regresni zahtevek se uporabi triletni zastaralni rok, ki je enak kot za odškodninski zahtevek proti povzročitelju škode. Z dne 26.3.1996 vloženo tožbo tožbeni zahtevek še ni zastaral. Določbe tretjega odstavka 171. člena ZOR ne gre uporabiti, ker odškodnine ni izplačala osnovna šola, ki bi lahko od svoje delavke zahtevala povračilo izplačane odškodnine le v roku šest mesecev.

Odločitev na drugi stopnji. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožnici naložilo, naj toženki povrne pravdne stroške. Zavzelo je stališče, da določbe prvega odstavka 939. člena ZOR ni mogoče uporabiti, kadar je izplačana odškodnina za negmotno škodo. V takšnem primeru je potrebno uporabiti določbo drugega in tretjega odstavka (sodba govori zmotno o točkah) 171. člena v zvezi s šestim odstavkom 380. člena ZOR. Po teh določbah je zastaralni rok šestmesečni od izplačila odškodnine. Ker je bila tožba vložena po tem roku, je ugovor zastaranja utemeljen in zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Revizija. Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbo spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Meni, da je bilo škodno dejanje storjeno namenoma in zato ni pomembno, ali gre za premoženjsko ali nepremoženjsko zavarovanje. Zato po 170. členu ZOR preide na tožečo stranko zavarovankina pravica terjati odškodnino. Upoštevati je potrebno 380. člen ZOR, po katerem zastara regres v roku, v katerem zastara kazenski pregon, kot to določa 377. člen ZOR. Tožba je bila vložena znotraj zastaralnega roka.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zavarovalno razmerje. Toženkin delodajalec je bil zavarovan pri tožnici za odgovornost oziroma, kot se izraža zakon, pred odgovornostjo. Gre za posebno obliko premoženjskega zavarovanja, ki je po sistematiki ZOR umeščeno kot 7. odsek v oddelek: premoženjsko zavarovanje (924. do 941. člen). Ne le po tej umestitvi marveč tudi po sami vsebini pogodbe za odgovornostno zavarovanje je le-to povsem premoženjske narave. S takšno pogodbo namreč zavarovanec (sklenitelj zavarovanja) združuje določen znesek sredstev v zavarovalnici, ki zavaruje njegovo premoženje, da se ne bi zmanjšalo, če bi nastopil primer, da bi moral zavarovanec zaradi svoje odgovornosti komu povrniti škodo. Zavarovalnica prevzame s to pogodbo obveznost, da bo poravnala škodo, če jo oškodovanec zahteva (prvi odstavek 940. člena ZOR). Pri tem je nepomembno, ali gre za gmotno ali negmotno škodo. Šteje namreč le to, da se zaradi plačila odškodnine zmanjša zavarovančevo premoženje, za ta riziko pa se ta zavaruje. Ni torej mogoče pritegniti stališču pritožbenega sodišča, da določb o subrogaciji v tem sporu ni mogoče uporabiti, ker je šlo za izplačilo odškodnine oškodovancu za negmotno škodo na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. Ta je bila sklenjena po splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti, po katerih zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja in ki ima za posledico poškodovanje oseb in stvari (prvi odstavek 1. člena pogojev). Zajemajo tako negmotno kot gmotno škodo in je potemtakem njihova podlaga v skladu z opisanim razumevanjem stvari.

Subrogacija. Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (prvi odstavek 939. člena ZOR). Zakon imenuje to subrogacijo, gre pa po vsebini za legalno cesijo, na podlagi katere lahko zavarovalnica uveljavlja regresni zahtevek. Po tej možnosti je v tem sporu posegla zavarovalnica - tožnica, ki je z izplačilom odškodnine oškodovancu pridobila iste pravice, kot jih ima njena zavarovanka - toženkin delodajalec nasproti povzročiteljici škode - toženki.

Tožnica torej pravice ni pridobila izvirno, marveč je le vstopila v pravice svoje zavarovanke. Tožničina pravica ni ne večja ne manjša ne drugačna kot pravica zavarovanke proti toženki. Ker je šlo, kot je bilo razloženo poprej, za premoženjsko zavarovanje, ne more biti pomislekov za uporabo citiranega 939. člena ZOR. V tem ima revizija prav.

Zavarovalni roki. Zakon posebej ureja zastralne roke za terjatve, ki izvirajo (ne)posredno iz zavarovalnih pogodb (380. člen ZOR) in tako tudi rok za zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera. Ta rok začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku (šesti odstavek pravkar navedenega člena). Zakon je torej za regresne zahtevke, kar zadeva njihovo zastaranje, dosledno izpeljal prej opisano načelo subrogacije, da z izplačilom odškodnine oškodovancu preidejo na zavarovalnice vse pravice (in seveda tudi omejitve) zavarovanca, s tem da začne teči zavarovanje in se konča ob istih časovnih mejnikih. Zato je potrebno dognati, kdaj je začel teči in se končal rok za zavarovanko.

Odgovornost šole za svojega delavca. Škodo je povzročila toženka kot delavka osnovne šole učencu med poučevanjem. Po zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. list RS, št. 12/91-I), ki je veljal v času obravnavanega dogodka, so bile osnovne šole vzgojno-izobraževalni zavodi (četrti odstavek 4. člena), ti pa so sodili v kategorijo zavodov (prvi odstavek pravkar navedenega člena). Po zakonu o zavodih (Ur. list RS, št. 12/91 s spremembami in dopolnitvami do št. 8/96) pa so zavodi pravne osebe s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih določata zakon in akt o ustanovitvi (prvi odstavek 4. člena). Zato je potrebno uporabiti za odgovornost za škodo oškodovancu, ki mu jo je povzročila toženka kot delavka šole, določbe 171. člena ZOR. Ta določa, da odgovarja pravna oseba za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci pri delu ali v zvezi z delom (prvi odstavek v zvezi s 170. členom); nadalje, da kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev izplačanega zneska (drugi odstavek 171. člena); da ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila plačana odškodnina (tretji odstavek 171. člena). Osnovna šola je torej imela pravico terjati oškodovancu izplačano odškodnino od toženke, ker pa jo je plačala tožnica, je nanjo prešla ta zavarovankina pravica (prvi odstavek 939. člena ZOR). V obseg te pravice (glede na kratek rok pa tudi omejitve) sodi tudi šestmesečni zastaralni rok.

Sklep. V tej pravdi se je kot ključno pojavilo vprašanje zastaranja tožničine terjatve proti toženki. Kot je bilo razloženo, je potrebno uporabiti isti rok, kot bi veljal za toženkinega delodajalca, se pravi šestmesečni. Tako sodišče prve stopnje nima prav v stališču, da je potrebno uporabiti splošni zastaralni rok treh let, kot velja za odškodninske terjatve proti povzročitelju škode. Po drugi strani pa tudi ni mogoče dati prav revidentki, da bi bilo potrebno uporabiti daljši zastaralni rok, ki velja za odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem (377. člen ZOR). V zvezi z obema stališčema velja poudariti, da regresni zahtevek delodajalca oziroma zavarovalnice ni odškodninski zahtevek, ker ta dva nista neposredna odškodovanca. Ta dva sta plačala tuj dolg - povzročiteljev. Njun zahtevek temelji ali na zakonski določbi o regresu (drugi odstavek 171. člena ZOR) ali na določbah o subrogaciji, dejanska podlaga v zvezi s slednjo pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v dejstvu, da je zavarovalnica plačala na njeni podlagi odškodnino neposredno oškodovancu. Določbe 377. člena urejajo izključno odškodninske zahteve, ne pa še kakšnih drugih. Tako za te zahtevke kot sploh za odškodninske terjatve (376. člen ZOR) je značilen začetek teka zastaranja, ki ni nikoli, kot pri regresnih zahtevkih, datum plačila odškodnine. Zakonodajalec tako ni želel, da bi za regresne zahtevke delodajalca proti delavcu (170. in 171. člen ZOR) za škodo, storjeno namenoma, kar praviloma pomeni kaznivo dejanje, uporabili daljši zastaralni rok, kakor velja za odškodninske terjatve ali za kazenski pregon. V takšnih primerih torej vedno velja, tudi če gre za kaznivo dejanje, kratek šestmesečni zastaralni rok.

Revizija potemtakem ni utemeljena v ključnem vprašanju zastaralnega roka. Pravilna je odločitev instančnega sodišča, do katere je sicer prišlo po drugi poti, kot je bila tu razgrnjena. Tožeča stranka je odškodnino izplačala 1.9.1994, tožbo proti povzročiteljici škodnega primera pa je vložila 26.3.1996, torej po izteku šestmesečnega roka.

Uveljavljeni revizijski razlog tako ni podan in ker tudi ne gre za kršitve, na kakršne pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena zakona o pravdnem postopku).