Jedro

Opravičilo stranke za izostanek z naroka ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokaznega postopka ter o zadevi meritorno odločilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 23694/2016-2 z dne 15.3.2016 delno vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka, in sicer glede zneska 638.551,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2018, (II.) sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavilo glede zneska 458.627,75 EUR in zahtevek zavrnilo ter (III.) sklep o izvršbi razveljavilo v tretjem odstavku za 44 EUR izvršilnih stroškov in zahtevek v tem delu zavrnilo ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik uvodoma sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Kršitev vidi v tem, da sodišče prve stopnje naroka 12.7.2018, kljub prošnji zakonitega zastopnika tožene stranke, ni preložilo.

6. Višje sodišče pritožbenim očitkom ne sledi. Po določbi 1. odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Opravičilo stranke za izostanek z naroka ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokaznega postopka ter o zadevi meritorno odločilo.

7. Pogoja za preložitev naroka sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti to opravičilo podprto z dokazom. Vsebino predpostavke "opravičeni vzrok", ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki.

8. Drži pritožbena navedba, da je zakoniti zastopnik tožene stranke 5.6.2018, torej dva dni pred vročitvijo vabila na narok, rezerviral letalske vozovnice za potovanje ravno na dan razpisanega naroka. Vendar tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je zakoniti zastopnik ob rezervaciji letalskih vozovnic le-te tudi že plačal (in ne zgolj rezerviral) in torej sprememba ni bila več možna (oziroma bi bila možna le ob dodatnih stroških). Prav tako tožena stranka ni trdila, da je zakoniti zastopnik v družbi edini pooblaščen za zastopanje tožene stranke oziroma, da v družbi ni nikogar, ki bi ga zakoniti zastopnik lahko pooblastil za pristop na narok v času njegovega dopustovanja. Niti v prošnji za preložitev naroka dne 7.6.2018 niti v vlogah z dne 14.6.2018 in 26.6.2018 ni navedeno, zakaj bi bila navzočnost zakonitega zastopnika na naroku nujna oziroma, zaradi katerih predlaganih dokazov bi bila njegova navzočnost na naroku obvezna. Tožena stranka je sicer v odgovoru na dopolnitev tožbe predlagala zaslišanje strank, vendar ni pojasnila, za ugotovitev katerega konkretnega dejstva je predlagan ta dokaz oziroma o čem konkretno naj bi stranke (torej zakoniti zastopnik) izpovedovale.

9. Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev; sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka na podlagi izvedenih dokazov šele lahko postavila trditve. Poleg tega je listina najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo; zaradi časovne oddaljenosti pa se v konkretnem primeru tudi sicer postavlja vprašanje učinkovitosti predlaganega dokaza z zaslišanjem strank. Tožena stranka je dokazni predlog za zaslišanje strank pavšalno predlagala v okviru navedb v zvezi z njenim solidarnim poroštvom. Podlaga tožbenega zahtevka v tem sporu niso poroštvene pogodbe, pač pa kreditne pogodbe, v katerih tožena stranka nastopa kot kreditojemalec, ne kot porok, kar pravilno poudarja že sodišče prve stopnje. To pomeni, da tudi morebitno zaslišanje strank ni moglo predstavljati razloga, zaradi katerega bi obstajala dolžnost sodišča, da prošnji za preložitev naroka ugodi in narok preloži do vrnitve zakonitega zastopnika tožene stranke z dopusta.

10. Pri izpolnjevanju pravice do izjavljanja (ki izhaja iz 22. člena Ustave RS), je potrebno tehtati tudi ustavno pravico do sodnega varstva, pa ne samo pritožnika, pač pa tudi nasprotne stranke (23. člen Ustave RS). Presojati je potrebno, ali je stranka zaradi zamude naroka občutneje prikrajšana pri uveljavljanju svojih pravic.

11. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi. Tožena stranka je to pravico imela, saj je navedla dejstva, s katerimi je nasprotovala navedbam in dokazom tožeče stranke ter predložila listinske dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje na naroku vpogledalo in pri odločitvi upoštevalo. Zaradi izvedbe naroka brez njene prisotnosti tožena stranka po zaključku višjega sodišča v ničemer ni bila prikrajšana za učinkovito sodno varstvo svojih pravic.

12. Tožena stranka v pritožbi sicer (povsem na splošno) navaja, da je sodišče s tem, ko naroka ni preložilo, preprečilo, da bi med strankama prišlo do poravnavanja oziroma morebiti celo do sklenitve sodne poravnave, pri čemer pa ni zatrjevala, da bi bila (sodno) poravnavo pripravljena skleniti, niti tega, pod kakšnimi pogoji. Možnosti sklenitve poravnave v predlogu za preložitev naroka oziroma v vlogah, ki jih je vložila v postopku na prvi stopnji, tudi sicer ni omenjala. Višje sodišče zato ocenjuje, da gre tudi v tem delu za posplošeno pritožbeno navedbo, ki ni v ničemer dokazno podprta in pomeni zgolj prepis zakonske norme iz 305.a člena ZPP.

13. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je narok kljub prošnji za preložitev opravilo (282. člen ZPP), je tako po zaključku višjega sodišča pravilna. Razlog, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke na dan naroka na dopustu, ni upravičen razlog za preložitev naroka. Očitana kršitev bi lahko prešla v nezakonito postopanje po določbi 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem v bistveno kršitev določb pravdnega postopka le tedaj, če bi bila glavna obravnava opravljena v odsotnosti tožene stranke kljub utemeljenemu opravičilu, česar pa pritožnik niti ne zatrjuje. Šteje namreč, da je bilo sodišče narok dolžno preklicati, ker je zakoniti zastopnik tožene stranke prosil za preložitev in predložil dokaz, da se naroka ne more udeležiti. Pritožba ne pove, kaj bi zakoniti zastopnik tožene stranke dosegel s tem, ko bi se naroka udeležil oziroma kako bi s tem za toženo stranko dosegel drugačno (ugodnejšo) odločitev. Nastop katerih škodljivih posledic bi preprečila prisotnost zakonitega zastopnika tožene stranke na naroku, iz prošnje za preložitev naroka ni mogoče ugotoviti, tega pa ne pove niti pritožba.

14. Okoliščina, da je zakoniti zastopnik tožene stranke dva dni pred prejemom vabila na narok rezerviral letalske vozovnice za potovanje na dopust ravno na dan naroka, ne pomeni upravičenega razloga za preložitev naroka. Četudi toženi stranki ob rezervaciji letalskih vozovnic (kot je bilo opozorjeno že zgoraj, tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je bil takrat nakup vozovnic tudi dejansko že opravljen ali da rezervacije ne bi bilo mogoče več odpovedati oziroma spremeniti), vabilo na narok še ni bilo vročeno, pa ji je od vročitve vabila na narok (7.6.2018) do razpisanega naroka (12.7.2018) bilo danega dovolj časa, da za zastopanje na naroku bodisi pooblasti odvetnika ali pa kogarkoli drugega. Tožena stranka ni zatrjevala, da je zakoniti zastopnik edini pooblaščen za zastopanje, prav tako ne, da v družbi ni nikogar drugega, ki bi se v primeru odsotnosti zakonitega zastopnika naroka lahko udeležil. To pa pomeni, da gre za okoliščino, ki bi jo tožena stranka s pravočasnim pooblastilom pooblaščencu (odvetniku ali katerikoli drugi osebi ob izpolnjenem pogoju iz 3. odstavka 87. člena ZPP) lahko preprečila. Dejstvo, da se je zakoniti zastopnik želel naroka udeležiti osebno, v odsotnosti kakršnihkoli razlogov, ki bi to njegovo željo utemeljevali, samo po sebi ne pomeni upravičenega razloga za preložitev naroka. 86. člen ZPP sicer res določa, da smejo stranke pravdna dejanja opravljati osebno, kar pa ne pomeni, da jih morajo, še manj, da v odsotnosti zakonitega zastopnika stranke naroka ni mogoče opraviti. Tožena stranka ne trdi, da bi zaradi spremembe datuma odhoda ali zaradi odpovedi rezervacije lahko utrpela kakršnokoli škodo; če je zakoniti zastopnik tožene stranke presodil, da bo raje odpotoval na dopust kot pristopil na narok, od sodišča ne more niti pričakovati niti zahtevati, da zaradi takšne subjektivne okoliščine, ki je na njegovi strani, narok preloži. 15. Glede odstopa terjatve tožena stranka zaključkom izpodbijane sodbe nasprotuje z navedbami, da je za prenos terjatve potrebno, da odstopnik obvesti dolžnika o odstopu, zaradi česar brez obvestila do prenosa terjatve na tožečo stranko ni moglo priti. Vztraja, da o odstopu ni bila obveščena. Pri tem se sklicuje na določbo 419. člena OZ, po kateri za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Čeprav to za odločitev ni bistvenega pomena, višje sodišče pojasnjuje: obvestitev dolžnika o sklenjeni pogodbi o odstopu pogodbe je pomembna (zgolj) za dosego končnega uspeha / cilja pogodbe o odstopu terjatve, saj se z njo preseže učinkovanje inter partes pogodbe in se zagotovi transparentnost dogovora tudi navzven (M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 583). Šele z obvestitvijo dolžnika namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve (veljavno) izpolni njenemu prevzemniku. Po določbi 2. odstavka 419. člena OZ je za nastop dolžnikove zaveze proti prevzemniku terjatve odločilno, da dolžnik (iz)ve za odstop terjatve in da je namesto staremu zavezan novemu upniku, ne pa, kako / na kakšen način je dolžnik za odstop izvedel. Način seznanitve dolžnika za nastop posledic pogodbe o odstopu dolga ni odločilen (prim. VSRS Sodba III Ips 109/2015 z dne 9.12.2016). Da je tožena stranka za odstop terjatve izvedela (če ne prej, pa najkasneje v tem postopku), v obravnavani zadevi ni sporno.

16. V konkretnem primeru je tožeča stranka vse terjatve, ki so predmet tega postopka, prevzela na podlagi Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (Ur. l. 105/12 s spremembami, ZUKSB). Po določbi 2. in 3. odstavka 29. člena ZUKSB prenos premoženja, ki je določen v pogodbi DUTB z banko (ali namensko družbo, ki je deležna ukrepov po navedenem zakonu), učinkuje v razmerju med DUTB in dolžniki banke (ali namenske družbe), ne glede na morebitne omejitve prenosljivosti tega premoženja, ki bi izhajale iz prepovedi prenosa, zahteve po pridobitvi soglasja ali dovoljenja za prenos ali druge podobne omejitve, ki so določene z drugimi zakoni ali v pogodbi med banko (ali namensko družbo, ki je deležna ukrepov po tem zakonu) in njenimi dolžniki. Za veljavnost in učinke prenosa premoženja v razmerju med DUTB, banko in njenimi dolžniki se ne zahteva nobeno dodatno dejanje banke, njenih dolžnikov ali drugih oseb, ki so stranke večstranskega pogodbenega razmerja, ne glede na drugačne določbe v pogodbi ali zakonih, ki se uporabljajo v zvezi s prenosom tega premoženja. To pomeni, da je do prenosa terjatve na tožečo stranko prišlo na podlagi zakona, posledično pa so brezpredmetne (in tudi sicer neutemeljene) vse pritožbene navedbe v zvezi z neveljavnostjo prenosa, ker dolžnik o odstopu terjatve na tožnico pred vložitvijo predloga za izvršbo ni bil obveščen.

17. V zvezi s stroški postopka tožena stranka navaja, da je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen v 50%, zaradi česar bi sodišče o stroških postopka moralo odločiti na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP. Četudi je na načelni ravni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da bi do poplačila kreditov lahko prišlo s prodajo vrednostnih papirjev že pred vložitvijo predloga za izvršbo, pa to ne more pomeniti, da je bila tožeča stranka tako tudi dolžna ravnati. Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da se poplača iz zastavljenih vrednostnih papirjev, še manj, da bi to (obvezno) morala storiti pred pravdo in s tem zmanjšati pravdne stroške. Stvar upnikove izbire je, kdaj in v katerem postopku bo uveljavljal poplačilo terjatve; nenazadnje bi se tožena stranka vsem stroškom postopka lahko izognila tako, da bi dolg po kreditnih pogodbah prostovoljno plačala. Ne gre za vprašanje, kdaj je bila tožeča stranka dolžna prodati vrednostne papirje in dolg tožene stranke (delno) poplačati, pač pa za vprašanje, kako lahko kot upnik bolje in učinkoviteje doseže uresničitev svojega interesa, to pa je poplačilo svoje terjatve. Ker tožena stranka v delni umik tožbe ni privolila, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek delno zavrnilo. Drži, da tožbe ni umaknila takoj, ko se je z unovčenim zavarovanjem delno poplačala; toda, ker je do delnega poplačila prišlo po tem, ko je bil predlog za izvršbo že vložen in plačana sodna taksa, ni mogoče šteti, da ta strošek ni bil potreben. Tožena stranka drugih stroškov postopka kot sodne takse za ugovor in materialne stroške ni priglasila, pri čemer v času vloženega ugovora terjatev tožeče stranke ni bila plačana niti delno. Višje sodišče zato kot pravilno potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da na račun poznega delnega umika tožbe toženi stranki niso nastali nobeni nadaljni pravdni stroški, do katerih bi bila upravičena na podlagi 2. odstavka 158. člena ZPP, prav tako pa je bil strošek sodne takse za pravdo, odmerjen 8.7.2016, potreben (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Vtoževana terjatev je bila delno poravnana šele na dan prejema kupnine, pridobljene s prodajo vrednostnih papirjev, to pa je 11.8.2016 in 22.1.2018, kar je tožeča stranka tudi dokazala.

18. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.