20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 251/2002 z dne 5. 2. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo zahtevek pritožnika (tedaj tožnika) za ugotovitev solastnine na nepremičnini - poslovno proizvodnem objektu, namenjenem za izdelovanje plovil. Njegovo pritožbo je Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Meni, da sodišča niso pravilno ocenila vsebine in namena dogovora iz leta 1983 med njim in pravnim prednikom tožene stranke. Nasprotuje stališču sodišč, da z gradnjo ni mogel pridobiti nepremičnine, saj je bila ta, ko je bila dograjena, v družbeni lastnini. Meni, da ni pravilno stališče Vrhovnega sodišča, da se pravice pogodbene narave presojajo po pravilih, ki so veljala v času nastanka pravice. Meni, da sodišča danes ne bi smela s sklicevanjem na družbeno lastnino odrekati lastninske pravice, ki jo zagotavlja Ustava. Poudarja, da Ustava zagotavlja pravico do pridobivanja lastninske pravice, in to bi bilo treba upoštevati tudi v obravnavanem primeru. Navaja, da je v izgradnjo objekta vložil najmanj 63% sredstev in da je jasno, da je bil dejanski, ne pa le formalni investitor gradnje. Na podlagi tega zaključuje, da bi nujno moralo priti do solastnine na izgrajenem objektu. Skupna gradnja naj bi bila posledica tedanje ureditve družbene lastnine, ker ta sedaj ne obstaja več, naj bi bilo spor treba rešiti v okviru 33. člena Ustave. Meni, da odločitev sodišča ne temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku. Navaja, da je sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker je zaslišalo zastopnika nasprotne stranke, ni pa zaslišalo tožnika. S tem naj bi bila pritožniku kršena pravica do kontradiktornega postopka. Meni, da odločitev sodišča ne temelji na relevantnih pravnih normah, saj naj ne bi šlo za lastnino na zemljišču, pač pa za lastnino na zgrajenem objektu. Zaključki sodišča naj bi bili samovoljni. Meni, da bi ob spremembi družbene v zasebno lastnino nujno morali šteti, da se je pritožnikova pravica neodplačne uporabe "pretvorila" v solastnino na zgrajenem objektu. Spor bi bilo mogoče rešiti le tako, da se dejanski vložek pritožnika solastninsko ovrednoti in tako uredi razmerje med strankama. Ne vidi logike v odločitvi sodišča, ki potrjuje, da nasprotna stranka dobi povrnjeno celotno investicijo, obenem pa ostane lastnik objekta. Zatrjuje tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, saj naj bi bil pritožnik kot samostojni podjetnik, ki ne more pridobiti lastninske pravice, diskriminiran glede na nasprotno stranko, ki je bila družbena pravna oseba.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. To je treba upoštevati tudi pri presoji zatrjevanih kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Glede na zgoraj omenjeno omejitev pristojnosti Ustavnega sodišča ni mogoče pričakovati, da bo Ustavno sodišče sodbo glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na lastninsko pravico, presodilo v smislu polne instančne presoje zgolj zato, ker pač vsaka sodna odločba o lastninski tožbi vpliva na lastninski položaj strank. Tudi v zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave velja, da bi pritožnik z ustavno pritožbo uspel le, če bi izkazal, da izpodbijana sodna odločba temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavne pravice do zasebne lastnine nesprejemljivo.

4.Iz navedenega predvsem izhaja, da pritožnik v ustavni pritožbi ne more uspeti z argumentom, da je odločitev sodišča o lastninski tožbi napačna, ker temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja Ustavno sodišče, kot je obrazloženo zgoraj, ni pristojno preizkušati. Navedbe ustavne pritožbe o tem, da sodišča v pravdnem postopku niso pravilno ugotovila, kakšen je bil pogodbeni namen strank ob sklenitvi spornega dogovora iz leta 1983 zato ni mogoče upoštevati.

5.Okoliščine, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, bi v postopku ustavne pritožbe lahko bile upoštevne le posredno - če bi pritožnik izkazal, da je v tem postopku bilo kršeno kakšno ustavno jamstvo procesne narave. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže. Zatrjuje sicer, da ni imel možnosti izjavljanja pred sodiščem, ker ga sodišče ni zaslišalo. Ta navedba ni utemeljena. Kot je pritožniku pojasnilo že Višje sodišče, je zaslišanje strank le dokazno sredstvo in kot tako nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, kar med drugim izhaja iz 22. člena Ustave. Pravico, da se izjavi, stranka v pravdnem postopku uresničuje s pisnimi vlogami ter z navajanjem na glavni obravnavi in ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem strank v nobenem primeru ne more biti prekršena. Ustavno sporno - ne sicer z vidika pravice do izjavljanja, pač pa z vidika pravice do enakega obravnavanja, ki prav tako izhaja iz 22. člena Ustave - je lahko le ravnanje sodišča, kadar se to odloči, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, vendar pa brez utemeljenega razloga zasliši le eno stranko, druge stranke pa ne. Pritožnik tovrstno ravnanje sicer zatrjuje, vendar njegove navedbe niso resnične. Sodišče namreč v postopku ni zaslišalo nasprotne stranke (oz. njenega zakonitega zastopnika), pač pa je kot pričo zaslišalo osebo, ki je bila zakoniti zastopnik nasprotne stranke v času sporne gradnje. Ta položaj je tudi dejansko, ne le formalno dovolj različen od položaja, ko sodišče zasliši zakonitega zastopnika stranke v postopku.

6.V dejanske ugotovitve sodišč, kdo je bil investitor gradnje, ter da namen strank ob sklenitvi dogovora ni bil v pridobitvi lastninske pravice (oz. pravice, ki bi bila po vsebini izenačena z lastninsko pravico), Ustavno sodišče, kot je pojasnjeno zgoraj, ne more posegati (tako kot v te ugotovitve tudi Vrhovno sodišče ni moglo posegati). Glede na te ugotovitve pa se izkaže, da odločitev sodišč, da se zavrne pritožnikov zahtevek na ugotovitev solastnine na sporni nepremičnini, ne more kršiti pritožnikove pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Ni v nasprotju s to pravico pravno stališče, da z dogovorom, kakršen je bil sklenjen, pritožnik ne more pridobiti lastninske pravice. Prav tako ni v nasprotju z obravnavano ustavno pravico pravno stališče, da pritožnik ni mogel postati lastnik po pravilih o gradnji na tujem zemljišču, ker sploh ni on gradil spornega objekta (pač pa je ta objekt gradila nasprotna stranka). Prav tako ni v nasprotju z Ustavo pravno stališče, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla ne pridobi že s sklenitvijo (zavezovalnega) pravnega posla, pač pa je potreben še pridobitni način.

7.V obravnavani zadevi ni treba odgovarjati na navedbe ustavne pritožbe o domnevni nedopustni diskriminaciji med strankami glede na okoliščino, ali gre za zasebno ali za družbeno lastnino. Prav tako se ni treba opredeljevati do pritožnikovega argumenta, da je v nasprotju s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, če sodišča še danes zagotavljajo varstvo družbene lastnine na račun zasebne lastnine. Razlikovanje med zasebno in družbeno lastnino je bilo namreč za sodišča le eden izmed več in med seboj neodvisnih argumentov za zavrnitev zahtevka pritožnika (ker na družbeni lastnini ni mogoče priposestvovanje). Drugi razlogi za zavrnitev pritožnikovega zahtevka pa so bili takšni, da je očitno, da bi bil njegov zahtevek zavrnjen, tudi če zadeva ne bi bila povezana z družbeno lastnino (razlogi, povezani z ugotovitvijo pogodbenega namena strank, razlog, da pritožnik ni mogel postati lastnik po pravilih o gradnji na tujem zemljišču, saj je objekt gradila nasprotna stranka ter razlog o tem, da se s samo sklenitvijo obligacijskopravnega posla ne pridobi stvarna pravica).

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger