Jedro

Predmet pogodbe je bila koprodukcija TV oddaje in je vključevala zakup licence in produkcijo ter predvajanje na televiziji za 260 oddaj v časovnem obdobju od 26. februarja 2001 do 25. februarja 2002. Pritožbeno sodišče po presoji pravne narave pogodbe ugotavlja, da ta vsebuje elemente družbene pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki, v korist tožeče stranke, naložilo plačilo 52.294,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.531.877,00 SIT od dne 06. 07. 2002 do dne 31. 12. 2006 ter od zneska 52.294,59 EUR od dne 01. 01. 2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (2. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, v znesku 3.112,55 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper 1. in 3. točko izreka sodbe (obsodilni in stroškovni del). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke, skupaj s stroškovno posledico oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožeči stranki. Odgovora ni vložila.

4. Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper 2. točko izreka sodbe (zavrnilni del). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbe.

5. Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki. V odgovoru je predlagala zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Priglasila je stroške odgovora.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta pravdni stranki skupaj s televizijsko hišo X d.o.o. 09. 01. 2001 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju na področju koprodukcije TV oddaje „XY“ (priloga A2; v nadaljevanju koprodukcijska pogodba). Predmet te pogodbe je bila koprodukcija TV oddaje „XY“ in je vključevala zakup licence in produkcijo ter predvajanje na televiziji X za 260 oddaj „XY“ v časovnem obdobju od 26. februarja 2001 do 25. februarja 2002 (1. člen koprodukcijske pogodbe). Pritožbeno sodišče po presoji pravne narave pogodbe ugotavlja, da ta vsebuje elemente družbene pogodbe. Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo (990. člen in naslednji Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Koprodukcija TV oddaje „XY“ predstavlja skupni namen družbenikov, ki je ključen opredelilni element družbene pogodbe (1).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi besedila pogodbe sklenjene med strankama ocenilo, da je tožeča stranka upravičena do 25 % provizije od oglaševalskih sredstev, ki jih je priskrbela. Pri tem je upoštevalo le realizirana sredstva, to je sredstva, ki so bila nakazana na račun tožene stranke in zato tožeči stranki prisodilo 50.249,86 EUR. V preostalem je tožbeni zahtevek na izplačilo provizije (razlika za 5.999,64 EUR) zavrnilo. Glede stroškov produkcije, katerih plačilo je zahtevala tožeča stranka, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da pogodba ne določa pavšalnih zneskov, temveč le normirane vrednosti stroškov. Tožeči stranki je priznalo le tiste stroške, katerih nastanek je uspela izkazati in zato ji je priznalo 1.533,55 EUR za aranžerska dela, rekvizite in sceno ter 511,18 EUR za prehrambene artikle. V presežku (razlika za 23.910,87 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče bo pritožbi pravdnih strank zaradi vsebinske prepletenosti vprašanj obravnavalo skupaj, po posameznih zahtevkih tožeče stranke (vprašanje plačila provizije (I), povračilo stroškov (II) in ostale pritožbene navedbe (III)).

I. O pravici do izplačila provizije in njeni višini:

10. Sodišče prve stopnje je svojo oceno, da je tožeča stranka upravičena do 25 % provizije že pred odbitjem stroškov naslonilo na dopis z dne 06. 08. 2001 (priloga B2) ter predvsem na besedilo 4. člena koprodukcijske pogodbe. Besedilo 1. odstavka 4. člena, ki ureja pravico do provizije, pogoja ustvarjenega dobička ne omenja, zato je sodišče prve stopnje štelo, da je pogodbena stranka upravičena do provizije ne glede na poslovni izid oddaje. K takemu zaključku vodi tudi besedna zveza „razlika med prilivom oglaševalcev“ ter stroški oddaje in trženja v 5. odstavku 4. člena koprodukcijske pogodbe. Glede višine zahtevka na izplačilo provizije pa je sodišče naslonilo svojo odločitev na 1. odstavek 4. člena, v katerem je določeno, da vsaka pogodbena stranka dobi 25 % od zneska podpisane pogodbe s pokrovitelji in oglaševalci, v 4. odstavku istega člena pa je določeno, da se smatra, da so oglaševalski dohodki realizirani, ko prispejo sredstva oglaševalcev na račun tožene stranke. Ker so sredstva oglaševalcev prispela na račun tožene stranke samo v višini izstavljenih računov, je sodišče za osnovo za obračun provizije vzelo znesek slednjih ter štelo, da se le v tej višini sredstva lahko štejejo za realizirana. Za ugotovitev med strankama sporne višine pridobljenih sredstev po posameznih pogodbenih strankah je sodišče prve stopnje dopustilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca računovodske stroke, na čigar ugotovitev je tudi naslonilo svojo odločitev.

11. Zoper ta del odločitve se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka nasprotuje materialno pravni razlagi sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo pravico do provizije, ne glede na uspeh celotne koprodukcije in navaja, da ostali dve pogodbeni stranki pravice do provizije nikoli nista uveljavljali, saj je bil dogovor med strankami tak, da je izplačilo provizije možno le v primeru, če bo koprodukcija delovala pozitivno (z dobičkom). Ker oddaja ni bila uspešna in je koprodukcija izposlovala izgubo (kar je ugotovil tudi izvedenec), zahtevek tožeče stranke na izplačilo provizije ni utemeljen. Tožeča stranka pa nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki je za odmero osnove za izplačilo provizije upoštevalo le realizirana sredstva (sponzorska plačila na račun tožene stranke) in ne vseh sredstev po podpisanih pogodbah. Negativne posledice dejstva, da tožena stranka ni izdajala računov sponzorjem (kljub podpisanim pogodbam) ne smejo iti v breme tožeče stranke, ki je priskrbela sponzorje.

12. Pritožbeno sodišče je naprej presojalo pritožbene navedbe tožene stranke o upravičenosti zahtevka tožeče stranke na izplačilo 25 % provizije (temelj zahtevka). Kot je pritožbeno sodišče zapisalo v svojem uvodu, so stranke sklenile koprodukcijsko pogodbo, ki vsebuje elemente družbene pogodbe (990. člen OZ). Tožena stranka smiselno zatrjuje, da tožeča stranka ni upravičena do koristi, ker sam projekt (skupni namen – oddaja XY) ni bil uspešen. OZ v 3. odstavku 994. člena določa, da če s pogodbo ni določeno drugače, so družbeniki pri koristih in izgubi udeleženi v enakih delih kot s prispevki. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlagi koprodukcijske pogodbe s strani sodišča prve stopnje in ugotavlja, da so stranke koprodukcijske pogodbe v 1. odstavku 4. člena dogovorile poseben način delitve koristi med strankami, to je izplačilo 25 % provizije stranki, ki je pogodbo z oglaševalci sklenila.

13. Pravica do 25 % provizije je določena v 1. odstavku 4. člena koprodukcijske pogodbe (A2), ki glasi „Vsak od pogodbenih partnerjev lahko trži oddajo in zato dobi 25 % od zneska podpisane pogodbe s pokrovitelji in oglaševalci. Dogovor o trženju mora biti predhodno usklajen, za kar je odgovoren T1., ki koordinira trženje pogodbenih partnerjev na trgu in usklajuje korespondenco.“ Za pravico do izplačila provizije je nadalje relevanten še 4. odstavek 4. člena koprodukcijske pogodbe, ki glasi „Smatra se, da so oglaševalski prihodki realizirani, ko prispejo sredstva oglaševalcev na račun V.“ Da ne gre le za delitev dobička, za kar se zavzema tožena stranka z vsemi navedbami o delitvi tveganja po koprodukcijski pogodbi, priča tudi 5. odstavek 4. člena koprodukcijske pogodbe, ki delitev dobička po koprodukcijski pogodbi izrecno (in neodvisno od provizije) določa „Koproducenti si dobiček od oddaje (razlika med prilivom oglaševalcev ter stroški oddaje in trženja) delijo po ključu 1:1:1.“ ter še v 6. odstavku ta istega člena „Delitev dobička se sprovede po plačilu vseh sodelujočih na projektu in plačilu vseh stroškov. T. in T1. izstavita fakturi za svoje delo in za dobiček od oddaje dvakrat mesečno, in sicer sredi meseca ter predzadnji dan v mesecu z valuto 8. dni na podlagi obračuna plačane realizacije s strani oglaševalcev in pokritja stroškov produkcije.“

14. Osnovno pravilo razlage pogodb je, da se določbe uporabljajo tako, kot se glasijo (1. odstavek 82. člena OZ). Besedilo 1. odstavka 4. člena koprodukcijske pogodbe je jasno in določa, da se pogodbeniku, ki trži oddajo odmeri provizija in zato dobi 25 % od zneska podpisane pogodbe. Po oceni pritožbenega sodišča tak dogovor predstavlja dogovor o delitvi „dodatne“ koristi v smislu 3. odstavka 994. člena OZ. Besedilo 1. odstavka pa dopolnjuje še besedilo 4. odstavka, po katerem se šteje, da so oglaševalski prihodki realizirani, ko prispejo sredstva oglaševalcev na račun V. Pogodbena ureditev provizije pa je izrecno ločena od delitve dobička (za kar se sicer zavzema tožena stranka), ki je urejena v 5. in 6. odstavku 4. člena koprodukcijske pogodbe. Namen sopogodbenikov in s tem izpovedba K. in G., v tem primeru (jasne pogodbe) ni primarno interpretacijsko vodilo (2. odstavek 82. člena OZ) – in claris non fit interpretatio. Pritožbeni očitek tožene stranke o absolutni bistveni kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

15. Ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o napačni oziroma nepopolni dokazni oceni, ker naj bi se sodišče prve stopnje oprlo zgolj na dopis z dne 06. 08. 2001 (B 2), za katerega je sodišče prve stopnje presodilo, da ne podpira trditev tožene stranke o tem, da se provizija realizira in deli šele v primeru pozitivnega poslovnega izida oddaje. Sodišče prve stopnje se je pri svoji presoji pravilno oprlo predvsem na določbe jasnega pogodbenega besedila. Katere listine naj bi sodišče prve stopnje spregledalo in kakšen pomen naj bi v konkretni pravdi le te imele, pa tožena stranka v pritožbi ne pojasni. Zato pritožbeni očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja (nepopolne dokazne ocene) ni utemeljen.

16. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravico do izplačila provizije upoštevajoč jasno besedilo 4. člena koprodukcijske pogodbe priznalo, pravilna.

17. Nadalje je pritožbeno sodišče preverilo pritožbene očitke tožeče stranke, o višini priznane provizije. Tožeča stranka vztraja na stališču, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati 25 % od zneska po podpisanih pogodbah s sponzorji, ki jih je pridobila in ne le od realiziranih (plačanih) sredstev. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje. Besedilo 1. odstavka 4. člena koprodukcijske pogodbe je treba brati skupaj s 4. odstavkom ta istega člena. Tak dogovor strank je potrdila tudi priča G. (takratni direktor X). Pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, zakaj tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o pokroviteljstvu, pokrovitelju ni izstavila računa in ali je tožena stranka pridobivala sredstva na drugačen način in ne s plačilom na bančni račun, ni utemeljen, saj tožeča stranka trditev v tej smeri ni konkretizirala.

18. Navedb tožeče stranke pa ni potrdil niti njen prokurist T. P. Zaslišan je povedal, da naj bi do izplačila provizije prišlo, ko pridejo „sredstva na [račun] toženo stranko (list. št. 79) oziroma ko nekdo plača na račun V.“ (list. št. 117). V izpovedi je še povedal, da je bila ena faktura za provizijo izdana (a kasneje besedilo spremenjeno) in plačana s strani V. ter da so v tožbi zajeli samo dejanska denarna sredstva, izpustili pa so kompenzacije in artikle (list. 117).

19. Odločitev sodišča prve stopnje, ki se je naslonilo na izračun izvedenca o realiziranih prilivih oglaševalcev na račun tožene stranke in zato tožeči stranki priznalo provizijo v znesku 50.249,86 EUR je glede na obrazloženo pravilna.

II. O povračilu stroškov produkcije (delo izvršnega producenta, delo kuharskega redaktorja, prehrambeni artikli in aranžer, scena ter rekviziti):

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožeči stranki poravnala izstavljene račune za opravljeno delo izvršnega producenta za 40 oddaj, za opravljeno delo aranžer, scena in rekviziti ter prehrambeni artikli za 105 oddaj, je pa sporno plačilo za opravljeno delo izvršnega producenta za 114 oddaj, za opravljeno delo aranžer, scena in rekviziti ter prehrambeni artikli za 49 oddaj ter za delo kuharskega redaktorja za vseh 154 oddaj. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka za plačilo dela izvršnega producenta in kuharskega redaktorja ter ugodilo zahtevku na plačilo stroškov prehrambenih artiklov in aranžerja, scene ter rekvizitov. Svojo odločitev je oprlo na razlago 3. člena koprodukcijske pogodbe, ki za vsako pogodbeno stranko določa, katere stroške nosi. Predmetno določilo opredeljuje le predvidene stroške in o višini, ki je le ti ne smejo preseči. Pogodbene stranke so zato upravičene do povračila le dejanskih stroškov, ki so jih izkazale in sicer do maksimalne višine določene v pogodbi. Materialno pravni razlagi 3. člena koprodukcijske pogodbe s strani sodišča prve stopnje se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. II.1 O delu stroškov, katerega izplačilo je sodišče prve stopnje zavrnilo (izvršni producent in kuharski redaktor):

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka opravljala delo izvršnega producenta in kuharskega redaktorja, a da do izplačila stroškov ni upravičena, ker ni izkazala, da so ji ti v vtoževani višini dejansko nastali.

22. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je delo izvršnega producenta na strani tožeče stranke opravljal T. P. in se pri tem sklicuje na zaslišanje priče V. G. na naroku 08. 09. 2010 in lastne trditve o tem, da je delo izvršne producentke opravljala na strani tožene stranke S. S. Ker sodišče ni zaslišalo pravočasno predlaganih prič S. in T. R., je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, dejanska ugotovitev, da je T. P. opravljal naloge izvršnega producenta, pa je napačna.

23. Pritožbeni očitki tožene stranke o kršitvi dokaznih pravil niso utemeljeni. Tožena stranka trdi, da je priči S. in R. predlagala pravočasno. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka S. S. prvič predlagala v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2005 (list. št. 38, naslov za omenjeno pričo pa je sporočila sodišču z nadaljnjo vlogo na list. št. 86). S prvo vlogo (list. št. 38) je tožena stranka zatrjevala, da je S. S. opravljala delo kreativne direktorice (podobno sporočilo sodišču z dne 20. 04. 2006; list. št. 86), nadaljnjih trditev za to pričo tožena stranka, kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje (na naroku dne 12. 05. 2010, list. št. 221), ni podala (sporočilo sodišču z dne 21. 05. 2010, list. št. 222). Trditvene podlage, da je delo izvršne producentke opravljala S. S., tožena stranka vse do pritožbe ni podala. Glede priče R. pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka dokazni predlog z zaslišanjem priče R. prvič podala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo (narok dne 08. 09. 2010; list. št. 237). Navedbo, da priča M. V. pri zadnjih oddajah ni sodeloval in da zaradi tega njegova izpoved ni relevantna, je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi. Za nobeno od omenjenih navedb tožena stranka ni pojasnila, zakaj jih prvič in brez krivde navaja šele v pritožbi, zato je s temi navedbami prepozna (1. odstavek 337. člena ZPP), pritožbeno sodišče pa jih ni obravnavalo.

24. Tožeča stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedenskemu mnenju v višini priznanih stroškov za delo izvršnega producenta in zato tožeči stranki ni priznalo normiranih stroškov po pogodbi z dne 09. 01. 2001 (A 2). Tožeča stranka je zavzela stališče, da plačilo dela izvršnega producenta ne temelji na obračunu dejanskih stroškov, temveč predstavlja plačilo za opravljeno delo kot dogovorjeno s 3. členom koprodukcijske pogodbe. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je delo izvršnega producenta opravljal T. P., je zahtevek na plačilo dela v višini 30.000,00 SIT na oddajo po mnenju tožeče stranke (še neplačanih 114 oddaj; skupaj 3.420.000,00 SIT) utemeljen.

25. Glede pritožbenih očitkov tožeče stranke o napačnem izhodišču sodišča prve stopnje, ki je priznalo le dejanske stroške in ne normiranih po pogodbi, se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje. Pogodba v 3. členu določa „Predvideni stroški produkcije, postprodukcije, honorarjev in licenčnine za posamezno oddajo ne smejo presegati 400.000,00 SIT in so naslednji ...“ Da gre v tem primeru za dogovorjeno plačilo izvršnega producenta (30.000,00 SIT/oddajo) oziroma kuharskega redaktorja (15.000.000,00 SIT/oddajo) iz besedila pogodbe ne izhaja (82. člen OZ). Stroški, kot so opredeljeni v 3. členu Pogodbe so maksimizirani in ne predstavljajo dogovorjenega plačila v pavšalu, kar potrjujejo tudi vse pogodbene določbe o obračunu stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje, ki se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini oprlo na izvedensko mnenje (o dejanskih stroških), je pravilna.

II.2 O delu, s katerim je sodišče prve stopnje povračilu stroškov ugodilo (prehrambeni artikli in aranžerstvo, scena):

26. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je z računi jasno izkazala, da je vsa opravljena dela pri oddaji poravnala tistim, ki so delo opravljali, ne vodi do drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 3. člena koprodukcijske pogodbe, po katerem je do povračila dejanskih stroškov za prehrambene artikle na sceni in aranžerja, sceno in rekvizite upravičena tožeča stranka – do višini maksimizirane po pogodbi. Vsa sredstva zbrana s sklepanjem pogodb z oglaševalci so se zbirala na tekočem računu tožene stranke. Zato navedba, da je tožena stranka sama plačala račune tretjim, ki so dela opravljali ob tem, da tožena stranka morebitnega drugačnega dogovora glede poravnavanja stroškov od tistega, ki je zapisan v pogodbi, ni izkazala, ni pravno relevantna. Do povračila stroškov, ki so bili dejansko izkazani, kot je potrdil tudi izvedenec, je za primer prehrambenih artiklov na sceni in aranžerja, sceno in rekvizite upravičena tožeča stranka.

27. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (1.533,55 EUR za aranžerja, sceno in rekvizite ter 511,18 EUR za prehrambene artikle na sceni), je pravilna.

III. Ostale pritožbene navedbe (licenčnina in odvoz opreme s scene):

28. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri pravni relevantnosti njenih navedb o licenčnini. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predmetnem sporu ne gre za pravno relevantno vprašanje, ker tožeča stranka iz tega naslova ne vtožuje ničesar, tožena stranka pa nasprotnega zahtevka (morebitnega pobotnega ugovora) ni postavila. Tožena stranka niti v pritožbi konkretno ne pojasni v čem je relevantnost trditev o licenčnini, zato pritožbeni očitek o 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

29. Nadaljnji pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje, da ni obravnavalo trditev o neupravičeni pridobitvi na strani tožeče stranke ter da je tožeča stranka z odvozom opreme s scene naredila škodo ostalima dvema pogodbenima strankama, ni utemeljen. Tožena stranka trditve, kot jih navaja tudi v pritožbi, prvič navede v pripravljalnem spisu dne 30. 11. 2005 (list. št. 38) in pri tem navede, da „če bo potrebno, bomo v pobot uveljavljali ...“ Enako pavšalne trditve ponovi na list. št. 82, vendar pa kot izhaja iz podatkov v spisu, tožena stranka pobotnega ugovora nikoli ni postavila. Prav tako konkretnih trditev o tem, kaj, kdaj in v kakšni vrednosti naj bi P. odpeljal, nikoli ni postavila, zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

30. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb pravdnih strank, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

31. Sodišče prve stopnje je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

IV. Pritožbeni stroški:

32. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, morata sami nositi svoje pritožbene stroške. Ker tožena stranka s svojim odgovorom na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogla, mora sama nositi tudi stroške odgovora na pritožbo.

(1) Juhart in Plavšak: OBLIGACIJSKI ZAKONIK (OZ) (posebni del) s komentarjem (v nadaljevanju: Komentar OZ), 4. knjiga, str. 943.