Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo vernost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikove izjave o tem ali je spolno zlorabo prijavil alžirskim varnostnim organom, pa tudi o njegovi izobrazbi in ekonomski situaciji v izvorni državi, niso verodostojne, saj jih je tekom postopka brez pojasnila spreminjal. Ob vložitvi zahtevka je navedel,  da je policija zahtevala dokaze, on pa jih ni imel. V tožbi je nato glede tega trdil drugače in sicer, da spolnega napada ni prijavil, saj bi bil sicer izpostavljen dodatnemu sramotenju, družbeni izključenosti in tveganju povratne viktimizacije. Organi mu ne bi mogli zagotoviti zaščite, zato se od njega ne more pričakovati, da se bi obrnil nanje. Tožnikove neizkazane navedbe tako ne omogočajo vložitve ponovne prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Uvodoma je obrazložila, da je tožnik v Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) vložil 10. 2. 2023. Za azil je zaprosil, ker v Alžiriji ni dela, imel je občutek, da tam vlada diktatura. Postopek je bil 23. 2. 2023 ustavljen, ker je odšel v Francijo. Januarja 2026 je zahteval uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite (v nadaljevanju uvedba ponovnega postopka). Navedel je, da v Alžiriji nima ničesar več, tam je živel kot brezdomec brez zdravstvenega zavarovanja, ljudje okoli njega so izvajali nezakonita dejanja, leta 2019 ga je spolno zlorabila oseba, ki je živela blizu njega. Po tem sta se s to osebo še nekajkrat srečala na ulici, a sta se izogibala drug drugemu. V prošnji spolne zlorabe ni omenil, ker na obrazcu ni bilo dovolj prostora. Temu pojasnilu toženka ni sledila. Menila je, da bi moral tožnik spolno zlorabo, kljub temu, da ga je bilo tega sram oziroma se je ob tem počutil neugodno, omeniti že ob vložitvi prošnje. Če ne bi tako hitro zapustil azilnega doma, bi o tem lahko spregovoril tudi na osebnem razgovoru, vendar nanj ni počakal, saj je Slovenijo že prej samovoljno zapustil.

2.Toženka je ugotovila, da tožnik zahtevek utemeljuje z ekonomsko - socialnimi razlogi in s spolno zlorabo, ki naj bi se mu pripetila 2019, kar pa po njeni oceni ne zadošča za uvedbo ponovnega postopka. Navedene socialno ekonomske okoliščine ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Iz tožnikovih izjav ne izhaja, da bi ga preganjala država ali nedržavni akterji oziroma, da bi mu ti povzročili resno škodo ali mu sistematično kršili njegove človekove pravice. Četudi je bil v izvorni državi v zelo hudi socialni stiski, s tem zahtevka ne more utemeljiti. Dejstva v zvezi z zatrjevano spolno zlorabo so obstajala že v času prvotnega postopka, tožnik pa ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej. Toženka je poudarila, da predmetni postopek ne služi odpravljanju posledic pasivnosti, molka ali naknadnega prilagajanja navedb po pravnomočno končanem postopku.

Tožba

3.Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da ugodi tožbi in spremeni izpodbijani akt na način, da dovoli vložitev ponovne prošnje, podrejeno pa odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženki v ponoven postopek. Navaja, da se je njegova ortodoksna muslimanska družina "odmaknila" od njega, ko je bil še mladoleten, zato je bil prisiljen bivati na ulici kot brezdomna oseba, ki zaradi pomanjkanja denarja ni mogla nadaljevati šolanja. Na ulici se je srečeval z ljudmi, ki so izvajali nezakonita dejanja, katerih žrtev je bil tudi sam. Dogodek, v katerem je bil spolno zlorabljen, mu je spremenil življenje. Ob vložitvi prošnje ga ni omenil, ker je bil izjemno utrujen in bolan, bilo ga je sram in strah govoriti o tem, ni poznal Republike Slovenije in ni vedel, ali lahko izpove o vseh razlogih. Sicer pa drži, da v izvorni državi ni imel dela in da je tam diktatura državnih organov. V tem postopku je navedel novo dejstvo o spolni zlorabi, ki utemeljuje preganjanje, toženka bi morala upoštevati, da je bil v Alžiriji izjemno ranljiva oseba, bil je brezdomec, mlajši polnoletni, ki se mu je družina odpovedala. Zato se sam ni mogel obrniti na alžirske varnostne organe. Meni, da njegove okoliščine zagotovo znižujejo dokazni standard. Ne strinja se s toženko, da naknadno prilagaja svoje trditve, saj se nahaja v posebni pravni situaciji. Posilstvo pomeni hudo kršitev temeljnih pravic, nečloveško in ponižujoče ravnanje, v izvorni državi mu grozi resna škoda. Dejstvo je tudi, da njegova prošnja ni bila vsebinsko obravnavana niti v Nemčiji niti v Sloveniji.

Odgovor na tožbo

4.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Meni, da je tožba neutemeljena, zato sodišču predlaga, da jo zavrne.

Dokazovanje

5.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo prebralo in pregledalo listine upravnega spisa in listino sodnega spisa, označeno kot priloga A2. Zaslišalo je tožnika.

Sodna presoja

6.Tožba ni utemeljena.

7.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

8.Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

9.Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.

10.Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik ob vložitvi prošnje 10. 2. 2023 kot razlog za izhod iz izvorne države navedel le socialno-ekonomske razloge, ne pa tudi, da je bil v izvorni državi leta 2019 žrtev spolne zlorabe, prav tako pa tudi ne, da bi imel kakršne koli zdravstvene težave (da bi se na primer slabo počutil ali da bi bil bolan). Ni dvoma, da je spolno zlorabo prvič omenil šele januarja 2026 ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka.

11.Ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da bi moral biti zaradi okoliščin njegovega primera dokazni standard nižji. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo vernost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.

Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

Tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ,

pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.

12.Tožnik navaja, da ga je bilo ob vložitvi prošnje preveč sram in strah, da bi omenil spolni napad, bil naj bi tudi bolan. Toženka je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da bi lahko tožnik v azilnem domu počakal na osebni razgovor in tam razkril vse razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, vendar na to procesno dejanje ni počakal, temveč je že prej samovoljno zapustil azilni dom. Sodišče dodaja, da je iz sklepa o ustavitvi postopka z dne 23. 2. 2023, ki je v priloženem upravnem spisu, razvidno, da je azilni dom zapustil le sedem dni po vložitvi prošnje, v posledici česar se je postopek mednarodne zaščite ustavil.

Če bi bil tožnik ob vložitvi prošnje res tako utrujen in bolan, kot trdi v tožbi, potem bi bil to kvečjemu razlog več, da bi počakal v azilnem domu na nadaljevanje postopka in si v času do osebnega razgovora psihično in fizično opomogel. Glede na to, da je bil tožnik februarja 2023 v takšni psihofizični kondiciji, da je lahko nadaljeval pot proti Franciji, bi po prepričanju sodišča ob vložitvi prošnje lahko vsaj na splošno omenil spolno zlorabo iz leta 2019.

13.Po oceni sodišča tožnikove izjave o tem ali je spolno zlorabo prijavil alžirskim varnostnim organom, pa tudi o njegovi izobrazbi in ekonomski situaciji v izvorni državi, niso verodostojne, saj jih je tekom postopka brez pojasnila spreminjal. Ob vložitvi zahtevka je na vprašanje uradne osebe o tem, ali je zaradi spolne zlorabe zaprosil za pomoč pristojne organe, recimo policijo, odgovoril, da je policija zahtevala dokaze, on pa jih ni imel. Njegov odgovor kaže na to, da se je v zvezi s tem dogodkom sicer obrnil na policijo, a ga ni mogel dokazati. V tožbi je nato glede tega trdil drugače in sicer, da spolnega napada ni prijavil, saj bi bil sicer izpostavljen dodatnemu sramotenju, družbeni izključenosti in tveganju povratne viktimizacije. Organi mu ne bi mogli zagotoviti zaščite, zato se od njega ne more pričakovati, da se bi obrnil nanje. Nenavadna je tudi tožnikova izjava, da za spolno zlorabo v Alžiriji ni imel dokazov. Ob vložitvi zahtevka je namreč izjavil, da je po spolni zlorabi napadalca večkrat srečal na ulici. Torej je vedel, kdo je ta oseba, vendar je ni prijavil pristojnim organom, v Alžiriji pa je ostal še najmanj dve leti po tem. Čeprav tožnik zatrjuje, da je bil v Alžiriji brezdomec in da tam šolanja ni mogel končati zaradi finančnih težav, je na naroku za glavno obravnavo navedel, da je v izvorni državi uspel dokončati skoraj celotno srednjo šolo, v prošnji pa celo zapisal, da ima fakulteto. Ko mu je sodišče na naroku za glavno obravnavo predočilo ta podatek, je zaslišan neprepričljivo izpovedal, da je tako izjavil zato, ker je menil, da je prošnja za mednarodno zaščito le "navaden formular, obrazec, ki ga samo izpolniš in greš naprej". Povedal je tudi, da je v Alžiriji priložnostno delal. To ne kaže na to, da bi bil v izvorni državi izredno ranljiva oseba, ki bi jo bilo kot takšno treba obravnavati tudi v tem postopku. Citirana izjava le potrjuje njegovo dejanje, ko je februarja 2023 zelo hitro po vložitvi prošnje Slovenijo zapustil in odšel naprej v Francijo.

14.Pravilna je ocena v izpodbijanem sklepu, da tožnikove neizkazane navedbe ne omogočajo vložitve ponovne prošnje, saj pogoji iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, zato je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 toženka pravilno zavrgla njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

15.Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati tožbeni ugovor, da o tožnikovi prošnji ni bilo vsebinsko odločeno niti v Nemčiji niti v Sloveniji. Kot je obrazloženo zgoraj, tožnik na vsebinsko obravnavo prošnje v Sloveniji ni počakal, saj je državo predčasno samovoljno zapustil. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da Nemčija ni bila pristojna obravnavati njegovo prošnje in ga je zato na podlagi določb Uredbe Dublin III nameravala vrniti v Republiko Slovenijo, vendar predaja ni bila uspešno izvedena.

16.Iz sklepnih tožbenih navedb izhaja, da naj bi bil povod za tožnikov odhod iz Alžirije izjemno nasilen družinski spor, na katerega tožnik kot mladoletna oseba ni mogel vplivati. Sodišče ugotavlja, da tožnik o tem sporu ni podal nobenih konkretnih trditev. Navedel je sicer, da s primarno družino, ki prakticira strogo muslimansko vero, nima več stikov, vendar pa tega, da bi med njimi prišlo do izjemno nasilnega spora, ni trdil. Ni jasno, naj kaj meri tožbena trditev, da je "bil brez družinske podpore (mati drugače), brez izobrazbe in realne možnosti preživetja izpostavljen nasilnim ravnanjem t. i. nedržavnih subjektov. Tudi mu niso varnostni organi nudili zaščite - kako pa bi mu, če je bil mladoleten, on zase ni bil odgovoren, ampak je bil podvržen odgovorni skrbi staršev." Tega tožnik v tožbi in tudi kasneje na naroku ni pojasnil in konkretiziral, zato lahko sodišče te trditve le splošno zavrne.

Glede na ugotovljeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

6.Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).

7.Prav tam (12. točka obrazložitve).

8.Navedeni sklep je 15. 3. 2023 postal pravnomočen.

9.Iz prošnje za mednarodno zaščito je razvidno, da je tožnik Alžirijo zapustil 24. 9. 2021.

10.Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)