Jedro

Dejstvo, da tožnik v matični državi nima nikogar in ničesar, ne more predstavljati razloga za priznanja azila iz humanitarnih razlogov, zato tožena stranka zaključuje, da niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo matično državo. Tožena stranka je po presoji sodišča tako ugotavljala razloge tožnikove ogroženosti in ocenila verodostojnost tožnikovih navedb v zvezi z razlogom, ki ga tožnik navaja. Tožena stranka je ocenila stanje v izvorni državi na podlagi podatkov, ki jih je preverila med postopkom in to svojo oceno povezala z razlogom, ki ga tožnik zatrjuje. Na podlagi svoje ocene je zaključila, da tožnikova varnost ali fizična integriteta v smislu EKČP ne bi bila prizadeta oziroma ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tožnik v tožbi ne izpodbija razloga, ki ga je tožena stranka upoštevala na strani tožnika pri ugotavljanju tožnikove ogroženosti, prav tako pa ne navaja nobenega drugega razloga oziroma okoliščin, pri oceni stanja tožene stranke pa tožnik tudi ne ugovarja oziroma ne navaja konkretnih okoliščin oziroma dejstev, ki bi lahko kazale na drugačen zaključek v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati določila rok v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje azila dne 13. 11. 2002 in v njej navaja, da je Bosno in Hercegovino zapustil leta 1970 zaradi rasne nestrpnosti in ekonomske krize. Domačini bi ga ubili, ker se med vojno ni boril proti jugoslovanski vojski, zato se ne upa vrniti v A. V Sloveniji živi že 33 let, v Bosni in Hercegovini ni bil že 15 let, ker se nima kam vrniti, ker mu je vojna odnesla vse. Na zaslišanju pa je tožnik še povedal, da je po narodnostni Bosanec in po veroizpovedi Musliman, razlog za njegovo prošnjo pa je, da se nima kam vrniti, ker ima v Bosni in Hercegovini le enega brata, ki tudi nima ničesar. V Sloveniji je bival brez osebnih dokumentov, zato se je vrnil v Bosno in Hercegovino leta 1987, ko je odšel po osebno izkaznico. Če bi se moral vrniti, bi verjetno umrl, saj ne bi imel kje živeti, jesti in spati. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo na dejstvu, da v matični državi nima nikogar in se nima kam vrniti. Tožena stranka je tožnikovo subjektivno ogroženost preverjala le na podlagi te izjave, ki jo je tožnik navedel. Tožena stranka pa je vpogledala tudi poročila, iz katerih izhaja, da je bil tako v federaciji BIH kot Republiki Srbski sprejet Zakon o amnestiji in sicer v federaciji BIH decembra leta 1999, v Republiki Srbski pa julija 1996, s spremembami in dopolnitvami v juliju 1999. Tožena stranka ugotavlja, da iz splošnih informacij o BIH ni razvidno, da bi prihajalo do kakršnegakoli maščevanja ljudi med tistimi, ki se med vojno niso borili proti jugoslovanski vojski. Iz vpogledanih poročil pa je mogoče zaključiti, da je situacija v BIH mirna. Tožena stranka zato zaključuje, da tožnik ni uspel v zadostni meri izkazati subjektivnega strahu pred preganjanem v primeru vrnitve zaradi katerega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Hkrati pa tudi navaja, da ne glede na to ali je subjektivni strah izkazan ali ne, glede na pridobljene informacije, tudi ni objektivno utemeljen. Tožena stranka zato zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu, saj v primeru vrnitve ne bi bil izpostavljen preganjanju zaradi rase, vere, etnične pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali politični stranki. V zvezi z obstojem morebitnih humanitarnih razlogov pa tožena stranka navaja, da je tožnik navedel, da je podal vlogo za azil, ker si želi urediti dokumente za bivanje v Sloveniji in ker se nima kam vrniti. Tožena stranka zaključuje, da samo dejstvo, da tožnik v matični državi nima nikogar in ničesar ne more predstavljati razloga za priznanje azila niti po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu. Vrnitev tožnika v matično državo ne bi predstavljala kršitve 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj v primeru vrnitve, kot je bilo med postopkom ugotovljeno, ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Vrnitev tožnika tudi ne bi predstavljala niti kršitve katerega izmed ostalih členov konvencije in njenih protokolov, zato je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil pa je določila tudi rok v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila določil Zakona o azilu in Zakona o splošnem upravnem postopku, hkrati je bila kršena Ustava RS in mednarodni predpisi, ki urejajo položaj beguncev oziroma prosilcev za azil. V delu, v katerem je tožena stranka odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v določenem roku, pa gre za kršitev pravila o nevračanju. Nadalje navaja, da je dokazal, da je bil tožnik v svoji izvorni državi ogrožen in da jo je zaradi tega moral zapustiti. Če bi se moral tožnik vrniti bi bil tudi ogrožen. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na poročila o situaciji v tožnikovi izvorni državi in na podlagi teh zaključuje, da so tam sedaj takšne razmere, da se tožniku ne bi ničesar zgodilo v primeru vrnitve. Navaja, da bi bilo potrebno ugotavljati ali je izvorna država varna konkretno za tožnika in tožnik, kljub poročilom meni, da situacija ni takšna kot ugotavlja tožena stranka in bi bilo potrebno tožnikov primer obravnavati bolj individualno. Tožena stranka kljub vsem pridobljenim podatkom o situaciji v tožnikovi izvorni državi ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja in pravilno ocenila objektivnih in subjektivnih okoliščin zaradi katerih se tožnik čuti ogroženega v primeru vrnitve. Tožnik pa tudi navaja, da se v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe. Tožena stranka bi morala tožniku nuditi eno izmed oblik zaščite po Zakonu o azilu in sicer humanitarni azil, ker je potrebno upoštevati dejstvo, da se tožnik res nima kam vrniti v svoji izvorni državi. Tožena stranka tudi ne more predlagati naj si tožnik uredi status po Zakonu o tujcih, ker bi moral dokazati sredstva za preživljanja, tožnik pa ne more več nikjer dobiti dela. Tožnik pa si tudi ni mogel urediti svojega statusa po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ker ni izpolnjeval zakonskih pogojev. Tožnik vse od leta 1970 živi v Sloveniji, vendar ni imel nikdar stalnega prebivališča, zato ne bi bilo prav, da se ga vrne v njegovo matično državo. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, saj je brez premoženja in brez dohodkov. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00, 67/01 in 98/03, v nadaljevanju: ZAzil), ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje namreč Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnik svojo prošnjo za azil utemeljuje s tem, da v izvorni državi nima nikogar in se nima kam vrniti. Prav tako iz njegovih navedb v prošnji in zaslišanja izhaja, da v Sloveniji živi že 33 let in je bil zaposlen v AAA, B do leta 1996. Na podlagi 3. odstavka 29. člena ZAzil mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Tožnik v tožbi navaja, da je dokazal, da je bil ogrožen v matični državi in da bo ogrožen tudi ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, pri tem pa ne ugovarja zaključku tožene stranke, da utemeljuje tožnik svojo prošnjo za azil s tem, da nima v matični državi nikogar in se nima kam vrniti oziroma ne navaja pri tem ničesar drugega. Tožena stranka je tudi preverila sedanje stanje v tožnikovi izvorni državi in ugotovila, da iz poročil ne izhaja, da bi prihajalo do kakršnegakoli maščevanja ljudi nad tistimi, ki se med vojno niso borili proti jugoslovanski vojski. Tožena stranka tudi poudarja, da je potem, ko je OZN sprejela resolucijo št. 1088, prenehala v Bosni in Hercegovini vsakršna nevarnost ponovnega izbruha državljanske vojne. Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek tožene stranke, da je upoštevala sedanje razmere v tožnikovi izvorni državi in ugotovila, da v primeru vrnitve tožnik ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju zaradi svoje rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja. Tožnik v tožbi ne ugovarja tem konkretnim zaključkom tožene stranke, pri tem le navaja, da situacija ni takšna kot jo ugotavlja tožena stranka, vendar pri tem ne postavlja trditev o tem kakšno je sedanje stanje v tožnikovi izvorni državi, pri tem pa tudi ne navaja nikakršnega vira za takšno svojo navedbo. Ker tožnik v tožbi ne ugovarja konkretnim zaključkom tožene stranke o aktualnem dejanskem stanju v tožnikovi izvorni državi, pri tem pa tudi ne navaja in ne obrazlaga zakaj tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja oziroma ocenila vseh okoliščin in tudi podrobneje ne pojasnjuje zakaj bi bil tožnik ogrožen v primeru vrnitve v matično državo, je po presoji sodišča tožena stranka v zvezi z razlogom po 2. odstavku 1. člena ZAzil ugotovila vse relevantne subjektivne okoliščine na strani tožnika in svoje zaključke oprla na aktualna poročila in za svoje zaključke navedla tudi svoje razloge, ki jih sodišče v celoti sprejema. V zvezi z zavrnitvijo priznanja azila iz humanitarnih razlogov pa tožena stranka zaključuje, da vrnitev tožnika v matično državo ne bi predstavljala kršitev 3. člena EKČP, saj v primeru vrnitve ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, kot je tožena stranka ugotovila med postopkom. Dejstvo, da tožnik v matični državi nima nikogar in ničesar pa ne more predstavljati razloga za priznanja azila iz humanitarnih razlogov, zato tožena stranka zaključuje, da niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo matično državo. Tožena stranka je po presoji sodišča tako ugotavljala razloge tožnikove ogroženosti in ocenila verodostojnost tožnikovih navedb v zvezi z razlogom, ki ga tožnik navaja. Tožena stranka je ocenila stanje v izvorni državi na podlagi podatkov, ki jih je preverila med postopkom in to svojo oceno povezala z razlogom, ki ga tožnik zatrjuje. Na podlagi svoje ocene je zaključila, da tožnikova varnost ali fizična integriteta v smislu EKČP ne bi bila prizadeta oziroma ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tožnik v tožbi ne izpodbija razloga, ki ga je tožena stranka upoštevala na strani tožnika pri ugotavljanju tožnikove ogroženosti, prav tako pa ne navaja nobenega drugega razloga oziroma okoliščin, pri oceni stanja tožene stranke pa tožnik tudi ne ugovarja oziroma ne navaja konkretnih okoliščin oziroma dejstev, ki bi lahko kazale na drugačen zaključek v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi. Ker je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialni predpis, je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks in sodišče je temu predlogu ugodilo. Tožnik navaja, da je brez premoženja in brez dohodkov, vse to pa izhaja tudi iz podatkov upravnega spisa, zato je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji).