Jedro

Tožnik je spornega dne v hladilnici, iz originalne embalaže vzel nekaj kosov zapakirane narezane salame in si jo protipravno prilastil. Pri tem ravnanju ga je zalotila sodelavka, tožnik pa je salamo pospravil v škatlo od čevljev ter se s komisionarskim vozičkom, kamor je dal tudi škatlo od čevljev (v kateri so bili kosi narezane salame) odpeljal stran. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1). Njegovo ravnanje izpolnjuje tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 1. odstavku 209. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2017, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 26. 9. 2017 in mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 10. 2014 in da ga je tožena stranka dolžna v 8 dneh pozvati nazaj na delo na delovno mesto "skladiščnik" pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2014. Poleg tega je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka v 8 dneh za čas, ko ni delal (od 14. 9. 2017 dalje), priznati vse pravice iz dela in po delu in ga od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v zavarovanja, mu za čas, ko ni delal, izplačati pripadajoče plače, ki bi jih prejemal, če bi delal na delovnem mestu skladiščnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 10. 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač ter od bruto plač plačati predpisane dajatve. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek, ki ga je tožnik uveljavljal kot prvi podredni zahtevek in na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka za čas od 26. 9. 2017 do reintegracije prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu za obdobje od 14. 9. 2017 do 26. 9. 2017 obračunati razliko med 517,40 EUR do 730,00 EUR v mesečni plači za september 2017, od 26. 9. 2017 do 1. 10. 2017 obračunati bruto mesečno plačo v znesku 730,00 EUR na mesec, po 1. 10. 2017 pa bruto mesečne plače v višini 770,00 EUR na mesec, kot da bi delal, od bruto zneskov odvesti predpisane dajatve, tožniku pa izplačati mesečne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po 18. dnevu v mesecu od neto plače tožnika do plačila. Zavrnilo je tudi njegov drugi podredni zahtevek, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati denarni znesek v višini 18 mesečnih plač tožnika, ki jih je toženka tožniku izplačala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (13.140,00 EUR). Nadalje je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov s strani tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka. V pritožbi se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da ni prepričljiva, da je sodišče verjelo priči A.A., čeprav je ta izpovedal, da se ne spominja več, kaj je bilo rečenega v pogovoru med njim, tožnikom in B.B.. B.B. in A.A. sta namreč 14. 9. 2017 pritiskala na tožnika, naj podpiše sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tudi z navajanjem, da tožena stranka razpolaga z video posnetki, čeprav teh video posnetkov dejansko ni bilo. Tožnika so želeli prisiliti, da bi sam dal odpoved pogodbe o zaposlitvi, grozili pa so mu tudi s kazenskim pregonom. Tožnik je očitano ravnanje (protipravna prilastitev salame) vseskozi zanikal, bil je prepričan, da se bo lahko z video posnetki ekskulpiral, zdaj pa mu je to onemogočeno. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo pristranskima pričama B.B. in C.C., pri čemer iz njunih izpovedb izhaja, da ne zanikata povezave med prazno pnevmatiko na vozilu priče C.C. in tožnikom. Tožnik za praznjenje pnevmatike ni mogel imeti nobenega motiva, saj je bila pnevmatika prazna že pred 14. 9. 2017, ko je tožnik prvič izvedel, kaj se mu očita. Zaupanje v verodostojnost izpovedbe priče C.C. zmanjšuje tudi okoliščina, da ta priča ni želela identificirati sodelavcev, ki naj z njo ne bi več govorili zaradi njene izjave o tem, kaj naj bi tožnik 9. 9. 2017 storil v skladišču. Prav tako zmanjšuje verodostojnost izpovedbe priče C.C. okoliščina, da sta bili priči A.A. in C.C. skupaj sodelavca pri delodajalcu D. in da se relativno dolgo poznata. Ker je C.C. pisno izjavo o dogodku z dne 9. 9. 2017 podala šele 12. 9. 2017 in to na pobudo A.A., ta njena izjava nima nikakršne pomembne teže. Očitno je, da je A.A. imel vpliv na pisno izjavo priče C.C. z dne 12. 7. 2017. V oči bode dejstvo, da tožena stranka v trenutku, ko ji je priča C.C. povedala o domnevnem ravnanju tožnika, ni opravila inventure in popisa blaga v skladišču. Le na ta način bi lahko z gotovostjo ugotovila, ali v skladišču sploh manjka shranjeno blago (zapakirana narezana salama). Šele nato bi lahko izvedla postopek ugotavljanja krivca za morebitni manjko blaga. Že na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pristranski in v škodo tožnika. Poleg tega tožena stranka niti ni zatrjevala, da je tožnik kose narezane salame sploh odnesel iz skladiščnih prostorov ali da bi jo v skladišču pojedel, jo uničil brez razloga ali kaj podobnega. S tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, čeprav bi bilo treba glede na to, da se mu očita, da je izvršil kaznivo dejanje poneverbe, ugotavljati tudi namen, ki naj bi ga imel s to salamo. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče E.E., ki bi lahko potrdila neresničnost očitkov tožene stranke zoper tožnika in njegovo šokiranost, ko je za te očitke izvedel, je bistveno kršilo določbe postopka, ki jih je tožnik pravočasno grajal (narok za glavno obravnavo dne 29. 3. 2018). To je pripeljalo tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na škodo tožnika. Navedeno pričo bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati že na podlagi 34. člena ZDSS-1, in sicer po uradni dolžnosti. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni in med seboj v nasprotju, pravilna dokazna ocena pa bi neogibno vodila v ugoditev tožbenemu zahtevku tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik izpodbijal zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala dne 26. 9. 2017, ker je ugotovila, da je tožnik dne 9. 9. 2017 v hladilnici, hodnik št. ..., iz originalne embalaže vzel nekaj kosov zapakirane narezane salame in si jo protipravno prilastil. Pri tem dejanju ga je zalotila sodelavka, tožnik pa ji je dejal "zakaj bi kupoval, če imam tukaj zastonj". Prosil jo je, naj tega nikomur ne pove, protipravno odtujene zavitke narezane salame pa je pospravil v škatlo od službenih čevljev ter se s komisionarskim vozičkom, na katerem je imel tudi škatlo z odtujeno salamo, odpeljal stran. Zaradi tega ravnanja mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v zvezi s 109. členom ZDR-1, saj je tožena stranka ugotovila (in to v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi obrazložila), da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je izpodbijana sodba deloma neobrazložena, da so njeni razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero sicer pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebuje izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, da ti razlogi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, zato ta kršitev določb postopka, ki jo tožnik sicer neobrazloženo uveljavlja v pritožbi, ni podana.

8. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlagane priče E.E.. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik zaslišanje navedene priče predlagal v zvezi z zatrjevanim negativnim vplivom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke na njegovo počutje in zdravje v času po učinkovanju izpodbijane izredne odpovedi (pripravljalna vloga tožnika z dne 16. 2. 2018), navedeno dejstvo pa za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za presojo utemeljenosti preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka ni bistveno. Iz tega razloga sodišče prve stopnje navedene priče utemeljeno ni zaslišalo. Ker torej vplivi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na počutje tožnika niso odločilni za presojo zakonitosti te izredne odpovedi, tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem priče E.E. izvesti že na podlagi prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

9. S preostalimi pritožbenimi navedbami pa tožnik napada dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, vendar so tudi ti pritožbeni očitki tožnika neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako izpovedbe oseb, ki so bile zaslišane v postopku, kot tudi listinske dokaze pravilno dokazno ocenilo, na podlagi pravilne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal zakonsko določeni razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vsebinsko prepričljiva in logična, tako da z njo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. 10. V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik storil ravnanje, ki mu je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, in sicer, da je 9. 9. 2017 v hladilnici, hodnik št. ..., iz originalne embalaže vzel nekaj kosov zapakirane narezane salame in si jo protipravno prilastil. Pri tem ravnanju ga je zalotila sodelavka, tožnik pa je salamo pospravil v škatlo od čevljev ter se komisionarskim vozičkom, kamor je dal tudi škatlo od čevljev (v kateri so bili kosi narezane salame) odpeljal stran. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožnik s tem svojim ravnanjem huje kršil pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1) in da je imelo to njegovo ravnanje tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 1. odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). To kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi.

11. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izpovedbe priče C.C., tožnikove sodelavke, ki je zalotila tožnika pri spornem ravnanju, zaključilo, da se je dogodek, ki je bil podlaga za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi odvijal tako, kot to izhaja iz te izredne odpovedi. Glede na to, da je tožnik v svoji izpovedbi zanikal, da bi si protipravno prilastil zapakirano narezano salamo in ker drugih oseb (razen tožnika in priče C.C.), ki bi bile prisotne ob spornem dogodku, ni bilo, je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo njuni izpovedbi in ugotovilo, da je izpovedba C.C. verodostojna in resnična. Svojo ugotovitev, zakaj verjame priči C.C. in ne tožniku, je podrobno pojasnilo v točkah 10, 11, 12 in 13 obrazložitve, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na to obrazložitev le sklicuje.

12. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da ni bistveno, da priča C.C. (enako kot priča B.B.) ni izrecno zanikala povezave med prazno pnevmatiko na njenem osebnem vozilu in tožnikom. V zvezi s tem dogodkom je C.C. pojasnila, da je imela v naslednjem tednu (po dogodku z dne 9. 9. 2017) prazno gumo. Pričin mož je peljal njeno vozilo k vulkanizerju, kjer so ugotovili, da je bil spuščen le ventil, guma pa ni bila prerezana. Priča je izpovedala, da je takrat rekla, da upa, da tega ni storil tožnik, zato da bi se ji maščeval. Izpovedala je še, da ne ve, kdo je to storil in da je to potem pustila pri miru. Ta del izpovedbe priče C.C. pa v ničemer ne zmanjšuje verodostojnosti njene izpovedbe glede spornega dogodka dne 9. 9. 2017, kot to v pritožbi navaja tožnik. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da na verodostojnost izpovedbe priče C.C. ne vpliva okoliščina, da ni želela poimensko navesti svojih sodelavcev, ki z njo ne želijo več govoriti, ker je podala pisno izjavo z dne 12. 9. 2017 (B6), ki je bila podlaga za začetek postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika. Tudi dejstvo, da je C.C. podala pisno izjavo 12. 9. 2017, do spornega dogodka pa je prišlo dne 9. 9. 2017, ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom v verodostojnost izpovedbe te priče. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da v času spornega dogodka nadrejenih delavcev tožene stranke ni bilo v službi in da je C.C. nadrejene o dogodku z dne 9. 9. 2017 obvestila v ponedeljek 12. 9. 2017. Tudi dejstvo, da je priča o dogodku najprej ustno obvestila nadrejenega delavca A.A. in da je njegovo pobudo podala še pisno izjavo (B6), ne vpliva na pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe te priče. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča na njeno verodostojnost nima nikakršnega vpliva dejstvo, da sta bila priča C.C. in priča A.A. (ki je bil prav tako zaslišan v postopku pred sodiščem prve stopnje) pred leti sodelavca v D. in da sta se dalj časa poznala. Ker je sodišče prve stopnje v postopku nadalje ugotovilo, da C.C. zaradi svoje izjave o tožnikovem ravnanju ni bila s strani tožene stranke deležna nobenih ugodnosti oziroma koristi (ni napredovala, ni se ji zvišala plača), je tudi na podlagi navedenega utemeljeno zaključilo, da ta priča ni imela razloga, da ne bi govorila po resnici. Glede na zgoraj opisano ni bilo podane nobene okoliščine, ki bi vzbujala dvom v resničnost izpovedbe priče C.C., zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in na podlagi tudi preostalih dokazov ugotovilo, da je tožnik 9. 9. 2017 storil kršitev, ki mu je bila očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Prav tako ni odločilnega pomena pritožbena navedba tožnika, da je bil postopek izredne odpovedi pristranski in v njegovo škodo, ker tožena stranka po prijavi C.C. ni opravila inventure in popisa blaga v skladišču. Ker je tožena stranka razpolagala z izjavo C.C., ki je kot očividka opisala sporno tožnikovo ravnanje (kar je prepričljivo potrdila tudi v svoji izpovedbi, podani v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje), toženi stranki ni mogoče očitati pristranskosti pri izvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker ni še posebej opravila inventure in popisa blaga v skladišču. 14. Po zaključku pritožbenega sodišča na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva niti to, da tožena stranka z video posnetkom spornega ravnanja tožnika ni razpolagala, čeprav naj bi delavca tožene stranke v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki sta opravila razgovor s tožnikom), navajala, da tožena stranka ta posnetek ima. Iz izpovedbe priče B.B., ki ji je sodišče prve stopnje sledilo, izhaja, da je bilo tožniku predočeno, da je skladišče pod kamerami, vendar posnetkov še nimajo. Priča B.B. je nadalje izpovedala, da tudi če bi te posnetke imeli, jih tožniku ne bi mogli pokazati, ker bi jih morali izročiti policiji (zaradi varstva osebnih podatkov pri toženi stranki). Dejstvo, da je bilo kasneje ugotovljeno, da del skladišča, kjer je prišlo do tožnikovega spornega ravnanja, ni pod video nadzorom, ne nudi podlage za zaključek, da je tožena stranka želela s tem tožnika zavajati in napeljati k temu, da bi sam dal odpoved oziroma, da bi mu pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki sporazumno prenehala. Vsebina pogovora med tožnikom in nadrejenima delavcema (v katerem naj bi bilo govora o video posnetkih in tudi o morebitni kazenski ovadbi zoper tožnika) pa nima odločilnega vpliva na presojo zakonitosti izredne odpovedi. Ta dejstva bi bila lahko pomembna za presojo tožnikove prave volje v primeru, če bi prišlo do sklenitve sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, pa bi tožnik v sodnem postopku ta sporazum izpodbijal. 15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik iz originalne embalaže vzel nekaj kosov zapakirane narezane salame in jo pospravil v škatlo od službenih čevljev ter jo s komisionarskim vozičkom odpeljal stran. Torej si je protipravno prilastil tujo premično stvar v lasti tožene stranke, ki mu je bila zaupana v zvezi z njegovo zaposlitvijo, s tem njegovim ravnanjem pa so bili izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Glede na navedeno niti ni bistveno, kakšen namen je imel tožnik pri protipravni prilastitvi zavitkov narezane salame (ali jo je nameraval pojesti, ali jo je nameraval uničiti,...), zato so tudi tožnikove pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso bili izpolnjeni vsi znaki omenjenega kaznivega dejanja, neutemeljene. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana tudi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po tem zakonskem razlogu zakonita. Ker je bilo v postopku nadalje ugotovljeno, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (čemur tožnik v pritožbi izrecno niti ne oporeka), je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki ga je uveljavljal v tem individualnem delovnem sporu.

16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.