Jedro

Tožbene trditve, da so ugotovitve v izpodbijanem sklepu zmotne in da je bil vpis lastninske pravice za nepremičnino parc. št. 439 k. o. ... na kupca izvršen na podlagi listin in predpisov, ki so bili sprejeti oziroma sklenjeni po uveljavitvi ZDen, so tožbena novota, ki je prepovedana po 52. členu ZUS-1. Tožnik teh trditev namreč ni postavil v predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem je bil dolžan zatrjevati verjetnost vračila v naravi. Niti ni teh trditev postavil v pritožbi, ko je že bil seznanjen z dejanskimi ugotovitvami, na katere je svojo odločitev oprl prvostopenjski organ. Sodišče zato teh trditev ni vsebinsko presojalo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se prepove vsakršno razpolaganje z nepremičninama parc. št. 439 in parc. št. 369/2, obe k. o. ..., vključno s prepovedjo kakršnekoli gradnje, rušitve in spremembe namembnosti oziroma prestavitve elektrarne iz kleti mlina na navedenih parcelah na drugo lokacijo.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je organ predlog zavrnil, ker ni izkazana verjetnost denacionalizacije v obliki vrnitve v naravi. Ugotavlja, da je nepremičnina parc. št. 439 k. o. ... že pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (ZDen) prešla v last fizične osebe in je zato podana ovira iz tretjega odstavka 16. člena ZDen. Za nepremičnino parc. št. 369/2 (prej parc. št. 370) k. o. ... pa navaja, da je bil na njej po podržavljenju zgrajen stanovanjski objekt in je zato podana ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen.

3.Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo. V njej navaja, da za izdajo začasne odredbe zadostuje minimalna stopnja verjetnosti. Meni, da je ta izkazana s tem, da je drugostopenjski organ ugodil pritožbi vlagateljev zoper delno odločbo prvostopenjskega organa z dne 30. 3. 2022, izdano v isti denacionalizacijski zadevi, in zadevo vrnil v ponoven postopek. Trdi, da je v navedeni odločbi drugostopenjski organ pritrdil vlagateljem glede nepopolnega dejanskega stanja in se ni opredelil do vračanja delov teh nepremičnin v naravi, ker je sklenil, da bo to lahko presojal šele po dopolnjenem postopku. Po njegovem mnenju je s tem izkazana zadostna mera verjetnosti vračila v naravi. Dodaja, da je drugostopenjski organ svoje sklepe izvajal tudi iz odgovora A., d. d., z dne 22. 11. 2022, ki ga v predhodnem postopku ni prejel in se do njega ni imel možnost opredeliti. Opozarja na svoje navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi z večkratnim razpolaganjem, posledicami požara v ..., načrtovanimi spremembami namembnosti in pridobivanjem dovoljenj za rušitev in gradnjo objektov ter uveljavlja, da se prvostopenjski organ do teh navedb ni opredelil. Trdi, da iz zemljiškoknjižnega izpiska ročno vodene zemljiške knjige za vložek št. 1254 k. o. ... ne izhaja, to kar trdi upravni organ, temveč da je bil vpis izvršen na podlagi pogodbe o prodaji z dne 29. 5. 1989, prepisne listine z dne 30. 12. 1991, delnega izpiska iz sodnega registra II Rg 343/94 in 2. člena ZLNDL. Sodišču predlaga, naj izpodbijani prvostopenjski sklep in drugostopenjsko določbo odpravi ter ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Podrejeno predlaga, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je prvostopenjski upravni spis.

6.Stranki z interesom A., d. d., in B., d. o. o., v odgovoru tožbi nasprotujeta in sodišču predlagata, naj jo zavrne.

7.Stranka z interesom C., d. d., meni, da tožnik upravičeno opozarja na toženkino nejasnost in nedoslednost pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe in v pritožbenem postopku zoper delno odločbo z dne 30. 3. 2022.

Dokazni postopek

8.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v upravni spis zadeve in listine sodnega spisa, popisane na A2 do A10, to je: odločba drugostopenjskega organa z dne 31. 5. 2023, izpodbijana odločba z dne 27. 12. 2022, pritožba z dne 18. 1. 2023, dopis tožeče stranke z dne 20. 6. 2023, dopis Upravne enote Kranj z dne 21. 6. 2023, vloga stranke z interesom A., d. d., z dne 21. 11. 2022, vloga tožeče stranke z dne 23. 6. 2023, naslovljena na Okrožno sodišče v Kranju, zemljiškoknjižni izpisek iz ročno vodenega vložka št. 1254 in zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek z dne 30. 4. 2011 za prej navedeni vložek.

9.Skladno z 2. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Sodišče torej presoja, ali je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita. Stranka je zato dolžna že v upravnem postopku takoj, ko je mogoče, navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so pomembni za odločitev, in tako upravnemu organu omogočiti, da izda zakonito odločbo. V skladu s tem po določbi tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 v tožbi ni več mogoče navajati novih dejstev niti predlagati novih dokazov, razen če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Opisana narava upravnega spora pomeni tudi, da je tožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper v upravnem postopku izdano odločbo. Za vložitev tožbe je v prvem odstavku 28. člena ZUS-1 predpisan tridesetdnevni prekluzivni rok. Tožbe zato po tem roku ni več mogoče širiti z navajanjem novih trditev o dejstvih in novih dokaznih predlogov. Enako velja za odgovor na tožbo.

10.Glede na navedeno je sodišče dokazna predloga za izvedbo poizvedbe pri Inšpektoratu RS za naravne vire in prostor in za vpogled v dopis Upravne enote Kranj z dne 24. 3. 2021 na C2 zavrnilo na podlagi 52. člena ZUS-1 kot nedovoljeno tožbeno novoto, ker nista bila predlagana že upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta in ker stranki prepoznega dokaznega predloga nista opravičili. Dokazni predlog za vpogled v listine na A11 do A13, to je redni izpis iz zemljiške knjige z dne 30. 4. 2011, prepisno listino z dne 30. 12. 1991, pogodbo o prodaji z dne 29. 5. 1989 in na naroku predložene listine pa je sodišče zavrnilo kot prepozne tudi na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUS-1, ker so bile listine predložene šele po preteku roka za tožbo oziroma po preteku roka za odgovor na tožbo.

K I. točki izreka

11.Tožba ni utemeljena.

12.V tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 68. člena ZDen.

13.Po navedeni določbi ZDen prvostopenjski organ lahko zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Iz enakih razlogov lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana.

14.V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je pogoj za izdajo začasne odredbe po navedeni določbi ZDen verjetno izkazana obveznost vračila v naravi in verjetno izkazana nevarnost, da bo zavezana stranka s razpolagala s premoženjem ali kako drugače onemogočila ali znatno otežila vrnitev premoženja v naravi.

15.Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da v obravnavani zadevi vračilo v naravi ni verjetno izkazano, ker je za vračilo nepremičnine parc. št. 439 k. o. ... podana ovira iz tretjega odstavka 16. člena ZDen, za nepremičnino parc. št. 369/2 pa ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen.

16.Tožnik nasprotno meni, da je vračilo v naravi verjetno izkazano že s tem, da je drugostopenjski organ z določbo št. 490-5/2022/7 z dne 2. 9. 2022 ugodil pritožbi vlagateljev zahteve za denacionalizacijo zoper delno odločbo prvostopenjskega organa št. 301-58/1992-6218-470 z dne 30. 3. 2022, izdano v isti denacionalizacijski zadevi.

17.Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je prvostopenjski organ z navedeno delno odločbo o denacionalizaciji z dne 30. 3. 2022 denacionalizacijskima upravičencema v obliki odškodnine v obveznicah vrnil v tej zadevi obravnavani nepremičnini parc. št. 370 k. o. ... (stavbišče v izmeri 94 m2, t. i. ...) in parc. št. 439 k. o. ... (...). Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 2. 9. 2022 res ugodil pritožbi tožnika in Č. Č., odpravil navedeno delno odločbo z dne 30. 3. 2022 in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Vendar pa iz razlogov navedene drugostopenjske odločbe izhaja, da je pritožbi ugodil, ker je po njegovem mnenju ostalo neraziskano, ali sta bili navedeni nepremičnini del elektrarne in s tem predmet denacionalizacije podjetja, kar je relevantno zaradi vrednotenja podjetniškega premoženja po metodi neto aktive po določbah 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Drugostopenjski organ v navedeni odločbi z dne 2. 9. 2022 zato sploh ni presojal, ali so podane ovire za vrnitev v naravi, niti ali je v tem pogledu dejansko stanje popolno ugotovljeno. To je logično, saj bi, če bi se v ponovljenem postopku izkazalo, da gre pri obravnavanih nepremičninah za premoženje podjetja, to lahko vplivalo na sam obseg denacionalizacije, ne pa na obliko vračanja. Vrnjeno premoženje podjetja namreč ne glede na obliko vračanja (v naravi ali odškodnini) ne sme presegati celotne vrednosti podjetja, ugotovljene po metodi neto aktive. Ker torej drugostopenjski organ v odločbi z dne 2. 9. 2022 ni presojal obstoja ovir za vračilo v naravi, temveč je pritožbi ugodil iz povsem drugega razloga, tožnik s tem ugovorom ni omajal toženkine presoje, da vračilo v naravi ni verjetno izkazano. Na drugačno presojo o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa zato ne morejo vplivati niti navodila drugostopenjskega organa v odločbi z dne 2. 9. 2022 v zvezi z ogledom, ki naj ga prvostopenjski organ opravi v ponovljenem postopku.

18.Tožnik v tožbi navaja tudi, da iz zemljiške knjige ne izhaja to, kar ugotavlja prvostopenjski upravni organ, temveč da je bil vpis lastninske pravice za nepremičnino parc. št. 439 k. o. ... na kupca izvršen na podlagi listin in predpisov, ki so bili sprejeti oziroma sklenjeni po uveljavitvi ZDen.

19.Tega tožbenega ugovora tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni uveljavljal. V pritožbi se sicer sklicuje na svoje navedbe o večkratnih razpolaganjih v predlogu za izdajo začasne odredbe. Vendar pa se te navedbe nanašajo na razpolaganja po 15. 5. 2021. To so razpolaganja, s katerimi je tožnik zatrjeval obstoj nevarnosti, ne pa tisto razpolaganje, na podlagi katerega je prvostopenjski organ ugotovil, da iz razloga po tretjem odstavku 16. člena ZDen vračilo v naravi ni verjetno izkazano.

20.Prvostopenjski organ je namreč svojo presojo oprl na ugotovitev, da je bila pogodba o prodaji, na podlagi katere je nepremičnina prešla v zasebno last, sklenjena 15. 6. 1989. Dodal je še, da je bila lastninska pravica v zemljiško knjigo sicer vpisana šele leta 1997, ko je bila izbrisana prepoved odtujitve in obremenitve, ki je bila vknjižena v zvezi s tožbo v zadevi P 448/89, s katero je D. D. neuspešno zahtevala ugotovitev, da je bil iz nacionalizacije izvzet del nepremičnine parc. št. 439 k. o. ...

21.Teh dejanskih ugotovitev tožnik v pritožbi ni izpodbijal. Tožbene trditve, da so ugotovitve v izpodbijanem sklepu zmotne in da je bil vpis lastninske pravice za nepremičnino parc. št. 439 k. o. ... na kupca izvršen na podlagi listin in predpisov, ki so bili sprejeti oziroma sklenjeni po uveljavitvi ZDen, so zato tožbena novota, ki je prepovedana po 52. členu ZUS-1. Tožnik teh trditev namreč ni postavil v predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem je bil dolžan zatrjevati verjetnost vračila v naravi. Niti ni teh trditev postavil v pritožbi, ko je že bil seznanjen z dejanskimi ugotovitvami, na katere je svojo odločitev oprl prvostopenjski organ. Sodišče zato teh trditev ni vsebinsko presojalo.

22.Tožnik ne more uspeti niti z očitkom o kršitvi pravice do izjave. Tega uveljavlja z navedbo, da se drugostopenjski organ v odločbi, s katero je zavrnil njegovo pritožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, sklicuje tudi na odgovor stranke z interesom A., d. d., z dne 22. 11. 2022, ki mu pred izdajo izpodbijane in drugostopenjske odločbe ni bil vročen. Iz vsebine in datuma tega odgovora izhaja, da je navedena stranka z interesom v njem odgovarjala na poziv prvostopenjskega organa v zvezi z obravnavo zadeve v ponovljenem postopku o glavni stvari. Pisanje je namreč datirano 22. 11. 2022, to je po tem, ko je bila z že omenjeno drugostopenjsko odločbo z dne 2. 9. 2022 odpravljena delna odločba o denacionalizaciji z dne 30. 3. 2022. V pisanju stranka z interesom odgovarja na vprašanja prvostopenjskega organa v zvezi s tem, ali se je v obravnavanih nepremičninah nahajal in še nahaja kakšen del nacionalizirane elektrarne ter o možnosti ogleda. Poleg tega je bil ta odgovor v denacionalizacijski spis vložen preden je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe z dne 6. 12. 2022. Ne gre torej za pisanje, ki je nastalo v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, niti se prvostopenjski sklep nanj ne opira. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe z dne 31. 5. 2023, s katero je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, pa je ta organ navedeno listino presojal zgolj z vidika potrebnosti obravnavanih nepremičnin za delovanje nacionaliziranega podjetja E. E. To pa niso okoliščine, ki bi bile relevantne za odločitev o izdaji začasne odredbe na podlagi 68. člena ZDen, ki (kot rečeno) temelji na presoji, da ni verjetno izkazana možnost vračila v naravi zaradi ovir iz tretjega odstavka 16. člena in drugega odstavka 32. člena ZDen.

23.Tožnikova pravica do izjave ni kršena niti s tem, da se upravni organ ni opredelil do navedb, s katerimi je utemeljeval obstoj nevarnosti, da bo prišlo do ponovnega razpolaganja s premoženjem ali da bo kako drugače onemogočena ali znatno otežena vrnitev premoženja v naravi. Ker je upravni organ ugotovil, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen že zato, ker ni verjetno izkazana možnost vračila v naravi, se mu do obstoja te, druge (kumulativne) predpostavke niti ni bilo treba opredeljevati.

24.Po povedanem razlogi, ki jih v tožbi uveljavlja tožnik, niso utemeljeni. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

25.Odločitev o stroških, ki jih je priglasil tožnik, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

26.Pri odločitvi o stroških, ki jih je priglasila stranka z interesom T., d. d., je sodišče na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zlasti 154. in 155. člen. Navedena stranka z interesom je sicer zasledovala, da sodišče tožbo zavrne, kar pomeni, da je s svojim zahtevkom uspela, vendar pa je sodišče presodilo, da s svojimi navedbami ni prispevala k rešitvi zadeve. Zato je ocenilo, da priglašeni stroški niso bili potrebni.

-------------------------------

1Gl. npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 289/2007, I Up 850/2002, I Up 77/2001, idr.

2Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 11/2010.

3Zadnji odstavek na 3. strani tožnikove pritožbe z dne 18. 1. 2023.

4Prvi odstavek na 3. strani tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe z dne 6. 12. 2022.

5Gl. zadnji in predzadnji odstavek na 5. strani drugostopenjske odločbe z dne 31. 5. 2023.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 68

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.