Jedro

Tožnik je opravljal delo, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost, zaradi dejstva, da je padel pri sestopu z lestve na delovni oder z višine 2 do 2,5 m. Glede na višino, s katere je tožnik opravil ta sestop, je delo potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost. Izvedba montaže izolacije na višini vključuje tudi opravljanje dela na delovnem odru. Vzpenjanje po lestvi in sestop na oder je predpogoj za opravljanje tega dela.

Vzrok za tožnikovo poškodbo izvira iz dejavnosti prve in tretje toženke oziroma je posledica njunih protipravnih opustitev, kar utemeljuje uporabo pravil o solidarni odgovornosti za škodo, ki jo je več oseb povzročilo skupaj (prvi odstavek 186. člena OZ). V takem primeru oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo.

Izrek

I.Pritožbi druge toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi:

II."II. Druga toženka je dolžna tožniku v 15 dneh plačati zakonske zamudne obresti od zneska 7.887,73 EUR od 6. 4. 2019 do vključno 13. 5. 2020.

III.Toženke se dolžne tožniku v 15 dneh nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti od zneska 7.887,73 EUR od 14. 5. 2020 do plačila.

II.V ostalem se pritožba druge toženke in v celoti pritožbe tožnika, prve in tretje toženke zavrnejo ter se nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

III.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbe, toženke pa so dolžne v 15 dneh nerazdelno povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so dolžne toženke tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 7.887,73 EUR (I. točka izreka); da je dolžna druga toženka tožniku plačati zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 6. 4. 2019 do plačila (II. točka izreka) in da sta prva in tretja toženka dolžni tožniku nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 14. 5. 2020 do plačila (III. točka izreka). Prvi in tretji toženki je še naložilo, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 639,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2020 do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine v znesku 4.131,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2019 do plačila zoper prvo toženko in tretjo toženko; za plačilo odškodnine v znesku 4.771,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2019 do plačila zoper drugo toženko; za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska iz I. točke izreka te sodbe za čas od 6. 4. 2019 do 13. 5. 2020 zoper prvo in tretjo toženko). Odločilo je, da se tožniku priznajo stroški postopka v višini 67 %, prvi in tretji toženki ter stranskemu intervenientu na strani tretje toženke v višini 33 %, drugi toženki pa v višini 38 %, pri čemer je tožnik v celoti upravičen do povrnitve stroškov za izvedbo dokazov z izvedencem iz varstva in zdravja pri delu A. A. in z izvedencem medicinske stroke B. B., ki bodo vsi odmerjeni s posebnim sklepom (VI. točka izreka). Odločilo je še, da so zavezanke za plačilo 67 odstotkov sodne takse toženke (VII. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Glede temelja odškodninske odgovornosti navaja, da sodišče prve stopnje pri določitvi prispevka tožnika ni dalo zadostne teže okoliščinam, da je bila ob nastopu dela lestev, ki so jo uporabljali delavci v predhodni izmeni, že prislonjena na delovni oder, in da so bile nekatere lestve, ki so se nahajale na delovišču, zaradi zaščite polepljene z lepilnim trakom. Zaradi tega tožnik ni podvomil v ustreznost lestve. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila lestev polepljena na neobičajnem mestu, ker ni upoštevalo izpovedi tožnika in C. C., da so bile nekatere lestve polepljene z lepilnim trakom zaradi preprečevanja drgnjenja ob steno in spolzkosti. Prestrogo je stališče sodišča prve stopnje o tožnikovem prispevku. Ta zaključek je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel razloga, da ne bi uporabil lestve, ki je bila že postavljena na delovni oder in so jo uporabljali delavci v predhodni izmeni. Pretirano in neživljenjsko bi bilo od tožnika pričakovati, da bo pred začetkom opravljanja dela pregledal lestev in o nepravilnosti opozoril nadrejene. Vzrok za škodni dogodek je izključno na strani prve in tretje toženke. Glede nepremoženjske škode navaja, da mu pripada odškodnina v celotno zahtevanem znesku. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje bistveno podcenilo strah in trajne posledice tožnika. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožnikovo delo v gradbeništvu in sedaj v kmetijstvu, kar zahteva težja dela z rokami. Za opravljanje vsakodnevnih in prostočasnih aktivnosti mora vlagati povečane napore. Prisojena mu je bila bistveno nižja odškodnina kot v podobnih primerih (II Ips 62/2009 in II Dor 145/2011). Sodišče prve stopnje je prisodilo 7 povprečnih neto plač, medtem ko se v sodni praksi odškodnine v podobnih primerih prisojajo v višini 9 do 10 povprečnih neto plač (II Ips 992/2006, II Ips 356/2003 in II Ips 102/2004), zato gre za odstop od ustaljene sodne prakse. Priglaša stroške pritožbe.

3.Prva in druga toženka se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Prva toženka uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V bistvenem navajata, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi tožnika v zvezi z nastankom škodnega dogodka. Verjelo mu je, da je prišlo do nesporazuma oziroma napačnega opisa škodnega dogodka pri sestavi tožbe, predpravdnega odškodninskega zahtevka in pritožbi zoper zavrnitev odškodninskega zahtevka zaradi neznanja slovenskega jezika. Upoštevati bi moralo pojasnila direktorja prve toženke, ki je povzel opis dogodka v prijavi nezgode pri delu. S tem, ko ni kritično presojalo tožnikovih navedb glede nastanka škodnega dogodka, je kršilo načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni natančno ugotovilo višine, s katere naj bi tožnik padel. Tožnik, ki je bil usposobljen tesar z večletnimi izkušnjami, ne bi smel uporabiti lesene lestve, če je bila polepljena na vertikali. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da prva in tretja toženka nista zagotovili delavcem uporabe brezhibnih delovnih sredstev. Dvomita v resničnost trditev tožnika o poškodovani lestvi. Tožnik ni dokazal, da bi kogarkoli od nadrejenih opozoril o slabem stanju lestve. Izpostavljata, da je bilo na razpolago dovolj aluminijastih lestev. Zato je tožnikov prispevek višji, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel ustreznih navodil in da ga prva toženka ni nadzirala. Dejstvo, da so se lesene lestve od nekod pojavile, v celoti izvira iz sfere tretje toženke. Nadzor nad tem, kaj se vnaša na delovišče, je izvajala izključno tretja toženka. Izostanek pisnega sporazuma med prvo in tretje toženko ne vpliva na odgovornost prve toženke. Njeno ravnanje ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da prva toženka ni dala ustreznih navodil v zvezi z gibanjem po delovišču. Nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kje je bila polepljena lestev, in da je na delovišču delalo "veliko različnih izvajalcev del". Tožnik se ni poškodoval pri montaži izolacije na steno, saj se je povzpel na delovni oder in tega dela še ni začel opravljati. Padel je z višine največ 1,70 m, zato prva toženka ni objektivno odgovorna, posledično pa tudi ne druga toženka. Prva toženka navaja, da so izzvenele telesne bolečine tožnika, da ni opravil 18 rentgenskih slikanj in da ni utrpel sekundarnega strahu. Obe navajata, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo pretirana po vseh postavkah. Druga toženka se sklicuje na sodno prakso (VS002602 in VS001852). Izpodbijata odločitev v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je v II. in III. točki izreka sodbe toženkam dvakrat naložilo plačilo zamudnih obresti, ki tečejo od 14. 5. 2020 dalje. Za ta čas bi lahko toženkam le nerazdelno naložilo plačilo obresti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj jima je v skladu z 38. členom ZDSS-1 v celoti naložilo povrnitev stroškov izvedencev. Pri odločitvi o stroških, nastalih z izvedbo dokazov z izvedencema, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati le določbe 154. člena ZPP. Priglašata stroške pritožb.

4.Tretja toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnik prispeval k nastanku škode v večji meri, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je videl in vedel, da je lestev počena. Kot izkušen delavec, ki je opravil izpit iz varstva pri delu, ne bi smel stopiti na neustrezno lestev. Tožnik ni izkazal, da bi zahteval kakršnokoli drugo lestev, čeprav je na delovišču razpolagala z varnimi in ustreznimi lestvami. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnikov prispevek znaša le 20 odstotkov. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da je prisojena odškodnina v višini sedem povprečnih neto plač primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. Upoštevaje ugotovitev izvedenca, da je tožnik omejen zgolj pri opravljanju težjih del z levo roko, je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pretirana in lahko znaša kvečjemu 1 do 1,5 povprečne mesečne neto plače. Odškodnina za prestane bolečine v višini 3,3 povprečnih mesečnih plač je pretirana glede na trajanje bolniškega staleža. Priglaša stroške pritožbe.

5.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženk v pritožbah. Predlaga njihovo zavrnitev in potrditev ugodilnega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora.

6.Pritožba druge toženke je delno utemeljena, pritožbe tožnika, prve in tretje toženke pa niso utemeljene.

7.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v manjšem delu glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.

8.Tožnik se je 27. 9. 2018 poškodoval pri padcu z lestve, ko je kot delavec prve toženke, ki ima zavarovano odgovornost pri drugi toženki, opravljal montažo izolacije na delovišču tretje toženke, kamor ga je napotila prva toženka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta podani tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost, tožnik pa je k nastali škodi prispeval do višine 20 %. Za nepremoženjsko škodo je tožniku odmerilo odškodnino v znesku 10.500,00 EUR. Pritožbo so vložile vse stranke, pri čemer se pritožbi prve in druge toženke v pretežni meri vsebinsko prekrivata.

9.Zmoten je pritožbeni očitek prve toženke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi utemeljevale ti kršitvi. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi ne nasprotujejo vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov.

10.Prva in druga toženka uveljavljata kršitev načela proste dokazne presoje (8. člena ZPP) v zvezi z nastankom škodnega dogodka. Dokazna ocena je zajeta v 20. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da v zvezi z nastankom škodnega dogodka ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Opredelilo se je do vsakega od izvedenih dokazov (izpovedi tožnika, direktorja prve toženke in prič, obrazca - prijava poškodbe pri delu, listin v zvezi z uveljavljanjem predpravdnega odškodninskega zahtevka pri drugi toženki), nato pa na podlagi celotnega dokaznega postopka zaključilo, da se je tožnik poškodoval pri padcu zaradi zloma (vertikal) lestve. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Vse dokaze je ocenilo pravilno, pri odločitvi pa je upoštevalo uspeh celotnega dokazovanja. Do nezgode pri delu je prišlo pri vzpenjanju po leseni lestvi, ki je bila predhodno prislonjena na delovni oder, pri sestopu z lestve (katere zgornji del je segal približno 30 cm nad odrom v višini 2 do 2,5 m) na oder pa je prišlo do zloma (vertikal) v delu, kjer je bila lestev zalepljena z lepilnim trakom. Takšno izpoved tožnika je štelo kot bolj verodostojno od izpovedi direktorja prve toženke, ki škodnega dogodka ni videl in ni naredil nobene preiskave kraja nezgode. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da tožnik ne bi prav nikomur nič povedal o sami nezgodi in razlogih zanjo, čeprav so bile priče prisotne na delovišču in so vedele za sam padec ter tožniku priskočile na pomoč.

11.V sklop trditev o nastanku škodnega dogodka sodijo trditve, da se je zatrjevana delovna nezgoda res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči prišlo do zatrjevane škode, sodišče pa lahko o okoliščinah nastanka škodnega dogodka še dodatno zasliši stranko. Čeprav je tožnik v tožbi zatrjeval, da je prišlo do padca zaradi zloma zgornje prečke na lestvi, to ni pomembno za dokazovanje nastanka škodnega dogodka. Ključna je ugotovitev, da je tožnik s svojo izpovedjo (ki jo je prevedla tolmačka) dokazal padec zaradi zloma (vertikal) lestve, ki jo je uporabljal. Na podlagi tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni nikoli stopil v stik z odvetnico D. D., ki je pripravila (predpravdni) odškodninski zahtevek, temveč zgolj z družbo E. d. o. o., kateri je kot ključno dokumentacijo predložil obrazec o prijavi poškodbe pri delu. V njem je direktor prve toženke navedel, da je do padca tožnika prišlo zaradi zanihanja lestve. Dokazov o drugačnih ustnih in pisnih pojasnilih tožnika navedeni družbi prva in druga toženka nista predložili. Sodišče prve stopnje tudi ni zanemarilo navedb tožnika v pritožbi zoper zavrnitev odškodninskega zahtevka, da so bile lestve najprej prislonjene pri drugem odru in da jih je nato tožnik prestavil k odru, na katerem je prišlo do padca. Vendar je zaradi neznanja slovenskega jezika verjelo tožniku, da je prišlo do napake pri zapisu o prestavljanju lestev iz enega na drug oder, ker ga je pripravil njegov prijatelj, on pa ga je le podpisal. Prva in druga toženka v postopku na prvi stopnji nista prerekali višine gradbenega odra niti nista predložili sporne lestve. Zato je neutemeljen njun pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo višine, s katere naj bi padel tožnik. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot prvi in drugi toženki, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno in da je nekritično sledilo izpovedi tožnika glede nastanka škodnega dogodka.

12.Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost, zaradi dejstva, da je padel pri sestopu z lestve na delovni oder z višine 2 do 2,5 m. Glede na višino, s katere je tožnik opravil ta sestop, je delo potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost. Izvedba montaže izolacije na višini vključuje tudi opravljanje dela na delovnem odru. Vzpenjanje po lestvi in sestop na oder je predpogoj za opravljanje tega dela, zato so neutemeljene pritožbene navedbe prve in druge toženke, da tožnik v času delovne nezgode ni opravljal dela na višini. Glede na naravo dejavnosti, s katero se poleg tretje toženke ukvarja tudi prva toženka, pri čemer je bilo opravljanje te dejavnosti tudi v njenem interesu, je podana njena objektivna odgovornost za nastalo nezgodo v smislu drugega odstavka 131. člena ter 149. in 150. člena OZ.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so podane tudi krivdne opustitve pravil o varnosti pri delu prve in tretje toženke. Obstoj njune krivdne odgovornosti je utemeljilo z argumenti: (1) da nista zagotovili tožniku ustrezne delovne opreme; (2) da nista vršili nadzor nad delovno opremo, njeno uporabo in varnim opravljanjem dela tožnika in (3) da ga nista seznanili z vsemi navodili za varno opravljanje dela, predvsem glede uporabe delovne opreme (uporabe lestev in premičnega delovnega odra) in gibanja po skupnem delovišču.

14.Prva in druga toženka v pritožbi neutemeljeno navajata, da je zmotna ugotovitev sodišča, da prva in tretja toženka nista tožniku zagotovili uporabe brezhibnih delovnih sredstev. Po mnenju sodnega izvedenca za varstvo pri delu mora delodajalec delavcu zagotoviti le brezhibna sredstva za delo in se le taka sredstva lahko uporablja pri delu. Lesena lestev, ki jo je uporabil tožnik, je bila predhodno polepljena z lepilnim trakom in neprimerna za uporabo. Ker lestev ni bila brezhibna, prva in tretja toženka tožniku nista zagotovili ustrezne delovne opreme. Čeprav so priče izpovedale, da so imeli na delovišču tudi aluminijaste lestve in da so se takšne lestve uporabljale pri delu, je bila v času delovne nezgode na delovišču tožniku na razpolago lesena lestev, ki je bila že prislonjena na delovni oder. Tožnik ni imel razloga, da ne bi uporabil lestve, ki je bila že predhodno postavljena na delovni oder. Poleg tega ni bil pristojen za odločanje, na katerih lestvah se je delalo. Od prve in tretje toženke ni prejel nobenih navodil, katero lestev naj uporabi.

15.Prva in druga toženka v pritožbah s sklicevanjem na izpovedi C. C. in F. F. neutemeljeno nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da je na delovišču delalo veliko različnih izvajalcev, ki so prinašali tudi svojo delovno opremo. C. C. je potrdil, da so bili na delovišču prisotni tudi delavci iz drugih podjetij. Tudi F. F. je potrdil, da so bili na delovišču na dan škodnega dogodka prisotni drugi kooperanti. Pritožbene trditve, da se ni vedelo, kako in zakaj se je ta lestev na delovišču sploh znašla ter kdo in kam je lestev po nezgodi odstranil, ne dokazujejo ustrezno organiziranega in nadziranega delovnega procesa in uporabe delovne opreme. Če bi prva in tretja toženka izvajali nadzor, bi se ugotovilo, da je lestev (ne glede na to, ali je bila last tretje toženke ali ne) neprimerna za uporabo in jo izločili iz delovnega procesa.

16.Prva toženka je opustila skrbnost za varnost in zdravje svojih delavcev, saj ni poskrbela za sklenitev pisnega sporazuma na skupnem delovišču. Tako ni zagotovila odgovornega delavca, ki bi podrejenim delavcem dajal navodila in izvajal nadzor nad njihovim delom. Prva toženka oziroma njena nadrejena oseba sploh ni bila prisotna na skupnem delovišču, temveč je bil tožnik prepuščen sam sebi oziroma delavcem tretje toženke. S tem je opustila zakonske obveznosti (prvi odstavek 45. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji, ter prvi odstavek 5. člena in 39. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu ‒ ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji).

17.Vzrok za tožnikovo poškodbo izvira iz dejavnosti prve in tretje toženke oziroma je posledica njunih protipravnih opustitev, kar utemeljuje uporabo pravil o solidarni odgovornosti za škodo, ki jo je več oseb povzročilo skupaj (prvi odstavek 186. člena OZ). V takem primeru oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo. Glede na navedeno se prva toženka ne more razbremeniti svoje odgovornosti s trditvami, da so njeni delavci opravljali delo pod nadzorom in navodilih tretje toženke, z njenim materialom in delovnimi sredstvi, da je bila lesena lestev v sferi tretje toženke in da ni imela vpliva, kaj se vnaša na delovišče.

18.Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravila o deljeni vzročnosti iz 171. člena OZ in 185. člena OZ oziroma ugotovljeno stopnjo neskrbnosti ob upoštevanju ostalih okoliščin pravilno štelo, da tožnikov prispevek znaša 20 %. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik kot povprečno usposobljen delavec (tesar) ne bi smel uporabiti lestve, potem ko je predhodno opazil, da je polepljena z lepilnim trakom na vertikali, oziroma bi moral nadrejene pred vzpenjanjem opozoriti na to, da lestev ni ustrezna in je zato ne more uporabiti. Tožnik, ki je bil ustrezno strokovno usposobljen za varno delo na višini (konkretno tudi za varno uporabo lestev), ni ravnal v skladu z navodilom, da se je pred uporabo lestve potrebno prepričati o njihovi brezhibnosti. S tem neskrbnim ravnanjem je kršil določbi 35. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 12. člena ZVZD-1, po kateri mora delavec uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da mu prispevka ni mogoče očitati, ker je ob prihodu na delovno mesto lesena lestev že bila postavljena na delovni oder in so jo uporabljali delavci že v predhodni izmeni, vendar to ne vpliva na dolžnost oškodovanca, da skrbi za lastno varnost. Tožnik, ki se zavzema za izključno odgovornost prve in tretje toženke, se tudi neutemeljeno sklicuje na izpoved C. C., da so bile nekatere lestve oblepljene s trakom, in sicer tiste, ki niso bile zavarovane, da bi se preprečilo spolzkost. Ključna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila konkretna lestev oblepljena na vertikali (neobičajnem mestu, ki je razviden iz skice na list. št. 50), kar je tožnik opazil in bi moral poskrbeti za svojo varnost.

19.Pri določitvi deleža tožnikovega prispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ je treba upoštevati tako objektivno odgovornost prve in tretje toženke kot tudi njune krivdne opustitve pravil o varnosti pri delu. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožnik videl oziroma vedel za počeno lestev, kot zmotno navaja tretja toženka. Glede na naravo dejavnosti ter števila in vsebine opustitev prve in tretje toženke (zlasti mnenja izvedenca, da je za dostop na premični oder prepovedano uporabljati naslonske lestve), ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje toženk za višji prispevek tožnika.

20.Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljeno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke in izpoved tožnika. Tožnik je utrpel zlom spodnjega dela leve koželjnice in udarnino ledvenega predela.

21.Tožnik je s tožbenim zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval plačilo zneska 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je v celoti ugodilo. Izhodišče za odmero odškodnine za telesne bolečine so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi poškodb trpel občasne intenzivne bolečine dva dni (takoj po poškodbi je dobil tudi intravensko injekcijo protibolečinskih sredstev), stalne zmerne bolečine teden dni, občasne zmerne bolečine nadaljnjih teden dni in da ima še vedno prisotne občasne blage bolečine, ki se bodo pojavile v bodoče. Gre za občasne bolečine, predvsem ob spremembah vremena ali kadar je oškodovanec z levo roko bolj aktiven. Tožnik je trpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem: imobilizacija leve roke z radius mavcem 35 dni (ko je v manjši meri trpel njegov estetski izgled, funkcionalna sposobnost roke je bila močno zmanjšana), šest kontrol pri lečečem kirurgu, osem obiskov pri izbranem zdravniku, trije obiski pri fiziatru, deset obiskov fizioterapij (ki je lahko bila neprijetna na začetku, ko je poškodovani del še nerazgiban, ob forsiranju gibov lahko tudi boleča), osemnajstkrat je bil izpostavljen manjšim dozam ionizirajočega sevanja ob rentgenskih diagnostikah, (kar je potencialno zdravju škodljivo) in bolniški stalež od 27. 9. 2018 do 31. 1. 2019.

22.Tretja toženka v pritožbi v zvezi s tem pavšalno navaja, da prisojena odškodnina v višini 3,3 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine, ker naj bi bila pretirana glede na celoten bolniški stalež tožnika. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo trajanje bolniškega staleža. Upoštevalo je tudi druge nevšečnosti v času zdravljenja, med drugim tudi večkratno izpostavljenost manjšim dozam ionizirajočega sevanja ob rentgenskih diagnostikah. Ta zaključek temelji na mnenju izvedenca, na katerega prva toženka ni podala pripomb, zato v pritožbenem postopku ni mogoče (več) upoštevati njenih trditev o manjšem številu izpostavljenosti. Ni mogoče slediti pritožbenim trditvam prve toženke, da so pri tožniku izzvenele tožnikove bolečine, saj lahko trpi še vedno občasne blage bolečine in jih bo trpel tudi v bodoče.

23.Tožnik je ob samem dogodku utrpel intenziven primarni strah, ki je trajal okvirno kakšno uro. Neposredno po škodnem dogodku je trpel zmeren sekundarni strah kumulativno dva tedna in nato še blag sekundarni strah dva meseca. Sodišče prve stopnje mu je iz tega naslova prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine (0,7-kratnik povprečne mesečne neto plače). Ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu ne dajeta podlage za odmero nižje denarne odškodnine, kot jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe prve in druge toženke, ki v pritožbah zgolj pavšalno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova odmerilo previsoko odškodnino. Tudi tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu, pri čemer pritožbenih trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno podcenilo strah, ne konkretizira.

24.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.500,00 EUR oziroma tri povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v času odločanja sodišča prve stopnje ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Upoštevalo je, da je bil tožnik ob poškodbi star 45 let, da ima zaradi poškodbe trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu, pri čemer je sledilo mnenju izvedenca, da je omejen zgolj pri opravljanju težjih del z levo roko, sicer pa je sposoben za veliko večino vsakodnevnih (delovnih in prostočasnih) normalnih aktivnosti, ter da tožnik tako ni dokazal, da ni več sposoben opravljati dela v svojem poklicu (temveč ni sposoben opravljati le težjih del). Glede na navedeno ne drži pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo njegove nezmožnosti za opravljanje težjih del. Obseg in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin ne utemeljuje vtoževanih 6.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova niti ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju tretje toženke za njeno znižanje na največ 1 do 1,5 povprečne mesečne neto plače.

25.Skupaj je sodišče prve stopnje priznalo 10.500,00 EUR oziroma sedem povprečnih neto plač. Po presoji pritožbenega sodišča ta odškodnina ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve. Obenem je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse (179. člen OZ). Ob upoštevanju tožnikovega prispevka v višini 20 % odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 8.400,00 EUR. Zvišanja oziroma znižanja odškodnine, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, ne utemeljuje sodna praksa, na katero se v pritožbah sklicujeta stranki. Tako na primer v sklepu II DoR 106/2015 (VS002602), na katero se sklicuje druga toženka, oškodovanka (starejša od tožnika) ni imela bolečin, ki se bodo pojavljale v bodoče, niti ji ni bila zaradi trajnih posledic prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe ni mogoče graditi na primerjavi s podatkom o višini odškodnine v navedeni zadevi (2,53 povprečne plače). V zadevi II Ips 582/2007 (VS001852) je bila oškodovanki (upokojenki), ki je utrpela težjo poškodbo roke (nestabilen zlom desne koželjnice na tipičnem mestu), prisojenih 14 plač (in ne 6,9 plač, kot navaja druga toženka), zato s tem primerom ni mogoče utemeljevati znižanja odškodnine. Tudi tožnikova primerjava z zadevami II Ips 62/2009 (v kateri je bila oškodovanka hospitalizirana pet dni in je imela težje trajne posledice, v obliki zmanjšane gibljivosti zapestja do srednje stopnje, deformacije zapestja in zmanjšanja grobe moči roke), II Ips 992/2006 in II Ips 356/2003, ni ustrezna. Te zadeve so bile revizijsko preizkušene le na podlagi revizije oškodovancev, zaradi česar je Vrhovno sodišče presojalo le, če je prisojena odškodnina prenizka, ne pa tudi, če je previsoka. Zadeva II DoR 145/2011 (v kateri je bilo oškodovancu, razvrščenem v III. kategorijo invalidnosti, priznanih devet povprečnih neto plač, njegov predlog za dopustitev revizije pa je bil zavrnjen, ker ni izkazal odstopa od ustaljene sodne prakse) kvečjemu kaže na ustreznost tožniku prisojene odškodnine. V zadevi II Ips 102/2004 je bilo mlajšemu oškodovancu (19 let) resda prisojenih 9 plač, pri čemer gre za odškodnino iz prejšnjega obdobja (do škodnega dogodka je prišlo v letu 1999), ki so bile ustaljene na nekoliko višji ravni kot v vtoževanem obdobju (prim. II Ips 99/2016). Glede na obrazloženo tožnik in druga toženka nista dokazala odstopa od ustaljene sodne prakse na ravni enotne odškodnine.

25.Skupaj je sodišče prve stopnje priznalo 10.500,00 EUR oziroma sedem povprečnih neto plač. Po presoji pritožbenega sodišča ta odškodnina ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve. Obenem je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse (179. člen OZ). Ob upoštevanju tožnikovega prispevka v višini 20 % odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 8.400,00 EUR. Zvišanja oziroma znižanja odškodnine, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, ne utemeljuje sodna praksa, na katero se v pritožbah sklicujeta stranki. Tako na primer v sklepu II DoR 106/2015 (VS002602), na katero se sklicuje druga toženka, oškodovanka (starejša od tožnika) ni imela bolečin, ki se bodo pojavljale v bodoče, niti ji ni bila zaradi trajnih posledic prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe ni mogoče graditi na primerjavi s podatkom o višini odškodnine v navedeni zadevi (2,53 povprečne plače). V zadevi II Ips 582/2007 (VS001852) je bila oškodovanki (upokojenki), ki je utrpela težjo poškodbo roke (nestabilen zlom desne koželjnice na tipičnem mestu), prisojenih 14 plač (in ne 6,9 plač, kot navaja druga toženka), zato s tem primerom ni mogoče utemeljevati znižanja odškodnine. Tudi tožnikova primerjava z zadevami II Ips 62/2009 (v kateri je bila oškodovanka hospitalizirana pet dni in je imela težje trajne posledice, v obliki zmanjšane gibljivosti zapestja do srednje stopnje, deformacije zapestja in zmanjšanja grobe moči roke), II Ips 992/2006 in II Ips 356/2003, ni ustrezna. Te zadeve so bile revizijsko preizkušene le na podlagi revizije oškodovancev, zaradi česar je Vrhovno sodišče presojalo le, če je prisojena odškodnina prenizka, ne pa tudi, če je previsoka. Zadeva II DoR 145/2011 (v kateri je bilo oškodovancu, razvrščenem v III. kategorijo invalidnosti, priznanih devet povprečnih neto plač, njegov predlog za dopustitev revizije pa je bil zavrnjen, ker ni izkazal odstopa od ustaljene sodne prakse) kvečjemu kaže na ustreznost tožniku prisojene odškodnine. V zadevi II Ips 102/2004 je bilo mlajšemu oškodovancu (19 let) resda prisojenih 9 plač, pri čemer gre za odškodnino iz prejšnjega obdobja (do škodnega dogodka je prišlo v letu 1999), ki so bile ustaljene na nekoliko višji ravni kot v vtoževanem obdobju (prim. II Ips 99/2016). Glede na obrazloženo tožnik in druga toženka nista dokazala odstopa od ustaljene sodne prakse na ravni enotne odškodnine.

26.Utemeljeno pa druga toženka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje dvakrat naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 14. 5. 2020 dalje. Tožnik je s tožbo od toženk zahteval nerazdelno plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6. 4. 2019 dalje, sodišče prve stopnje pa je v II. točki izreka drugi toženki samostojno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6. 4. 2019 dalje, v III. točki pa prvi in tretji toženki nerazdelno (solidarno) naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 14. 5. 202o dalje. Kadar gre za solidarno obveznost, je obveznost ena sama. Solidarna obveznost preprečuje, da bi upnik (tožnik) lahko zahteval povrnitev istega zneska dvakrat. Solidarnost koristi tudi dolžnikom (toženkam), saj kolikor obveznost poravna ena od toženk, za toliko se zmanjša obveznost drugih nasproti tožniku (prvi odstavek 395. člena OZ). Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tudi drugi toženki nerazdelno naložiti plačilo zakonskih zamudnih obresti od 14. 5. 2020 do plačila.

27.Prva in druga toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotujeta odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), po kateri mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Stroški izvedencev so nastali neodvisno od višine tožbenih zahtevkov iz naslova odškodnine in se glede na citirano določbo ne odmerijo glede na doseženi uspeh v sporu. Navedeno pomeni, da je tožnik upravičen do celotnega stroška obeh izvedencev, medtem ko se ostali stroški postopka določijo po načelu uspeha iz 154. člena ZPP.

26.Utemeljeno pa druga toženka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje dvakrat naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 14. 5. 2020 dalje. Tožnik je s tožbo od toženk zahteval nerazdelno plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6. 4. 2019 dalje, sodišče prve stopnje pa je v II. točki izreka drugi toženki samostojno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6. 4. 2019 dalje, v III. točki pa prvi in tretji toženki nerazdelno (solidarno) naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 14. 5. 202o dalje. Kadar gre za solidarno obveznost, je obveznost ena sama. Solidarna obveznost preprečuje, da bi upnik (tožnik) lahko zahteval povrnitev istega zneska dvakrat. Solidarnost koristi tudi dolžnikom (toženkam), saj kolikor obveznost poravna ena od toženk, za toliko se zmanjša obveznost drugih nasproti tožniku (prvi odstavek 395. člena OZ). Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tudi drugi toženki nerazdelno naložiti plačilo zakonskih zamudnih obresti od 14. 5. 2020 do plačila.

28.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi druge toženke in izpodbijano odločitev o zakonskih zamudnih obrestih delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari pa niso utemeljeni, zato je v tem delu pritožbo druge toženke in v celoti pritožbe tožnika, prve in tretje toženke zavrnilo in nespremenjeni del izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

27.Prva in druga toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotujeta odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), po kateri mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Stroški izvedencev so nastali neodvisno od višine tožbenih zahtevkov iz naslova odškodnine in se glede na citirano določbo ne odmerijo glede na doseženi uspeh v sporu. Navedeno pomeni, da je tožnik upravičen do celotnega stroška obeh izvedencev, medtem ko se ostali stroški postopka določijo po načelu uspeha iz 154. člena ZPP.

29.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik, prva in tretja toženka s pritožbami niso uspele, druga toženka pa je s pritožbo uspela le glede sorazmerno majhnega dela stranske terjatve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranke krijejo same vsaka svoje stroške pritožbe. Toženke pa so dolžne tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 373,32 EUR (nagrada za pritožbo 500 točk po tar. št. 16/4 OT, 10 točk za materialne stroške ter 22 % DDV). V primeru zamude s plačilom stroškov mu dolgujejo tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, dalje do plačila.

Zveza:

28.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi druge toženke in izpodbijano odločitev o zakonskih zamudnih obrestih delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari pa niso utemeljeni, zato je v tem delu pritožbo druge toženke in v celoti pritožbe tožnika, prve in tretje toženke zavrnilo in nespremenjeni del izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

29.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik, prva in tretja toženka s pritožbami niso uspele, druga toženka pa je s pritožbo uspela le glede sorazmerno majhnega dela stranske terjatve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranke krijejo same vsaka svoje stroške pritožbe. Toženke pa so dolžne tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 373,32 EUR (nagrada za pritožbo 500 točk po tar. št. 16/4 OT, 10 točk za materialne stroške ter 22 % DDV). V primeru zamude s plačilom stroškov mu dolgujejo tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, dalje do plačila.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5, 12, 12/3 39 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/3, 179, 186, 186/1, 395, 395/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 35, 45, 45/1

Pridruženi dokumenti:*

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.