Jedro

Pravilno je stališče, da s sodbo V Kr 19468/2014 z dne 19. 1. 2021 sodišče obsojencu ni izreklo zaporne kazni, kot ene izmed vrst kazni po 43. členu KZ-1, temveč je določilo le način izvršitve denarne kazni, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo I Ks 19468/2014 z dne 18. 12. 2017. Nadomestni zapor je namreč samo oblika izvršitve denarne kazni in se zato ne sme enačiti z zaporom, kot posebno vrsto glavne kazni.

Položajev, ko obsojenec predlaga izvršitev zaporne kazni s hišnim zaporom ali zaporom ob koncu tedna, namreč po presoji višjega sodišča ni mogoče enačiti s položaji, ko obsojenec na plačilo denarne kazni (ali kazni zapora) predlaga izvršitev kazni z delom v splošno korist. Zato ni mogoče najti razumne podlage za pritrditev stališču zagovornice, da lahko obsojenec tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz veljavne določbe drugega odstavka 129.a člena ZKP, tako kot za hišni zapor, predlaga alternativno izvršitev denarne kazni (ali kazni zapora) z delom v splošno korist.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega in drugega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s četrtim odstavkom 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), predlog obsojenega A. A. za nadomestitev izvršitve stranske denarne kazni v znesku 25.346,00 EUR z delom v splošno korist, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 19468/2014 z dne 18. 12. 2017, nato pa s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru V Kr 19468/2014 z dne 19. 1. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 19468/2014 z dne 24. 3. 2021 v delu neplačanega zneska v višini 22.528,87 EUR, na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 spremenjena v kazen zapora v višini 6 mesecev, kot prepozen zavrglo.

2. Zoper sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi posega v ustavne pravice iz 14., 29. in 19. v zvezi z 2. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga obsojenca za nadomestitev izvršitve stranske denarne kazni z delom v splošno korist, ker je ta prepozen, je v skladu z določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP in pravilna. Prav tako pravilna je tudi utemeljitev sodišča v točkah 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se 15 dnevni rok po citirani določbi ZKP šteje od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu kazen izrečena (v obravnavanem primeru torej stranska denarna kazen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 19468/2014 z dne 18. 12. 2017), in ne od izdaje sodbe, s katero je bila izrečena denarna kazen zaradi neplačila oziroma neuspešne prisilne izterjave nadomeščena z zaporom. Pravilno je stališče, da s sodbo V Kr 19468/2014 z dne 19. 1. 2021 sodišče obsojencu ni izreklo zaporne kazni, kot ene izmed vrst kazni po 43. členu KZ-1, temveč je določilo le način izvršitve denarne kazni, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo I Ks 19468/2014 z dne 18. 12. 2017. Nadomestni zapor je namreč samo oblika izvršitve denarne kazni in se zato ne sme enačiti z zaporom, kot posebno vrsto glavne kazni. Nadomestna kazen je samo sredstvo za prisiljevanje k plačilu denarne kazni, zato obsojenec, ki je bil v nadomestnem zaporu, ne more biti obravnavan kot oseba, ki je bila obsojena na kazen zapora1. 5. Povzetim dejanskim razlogom sodišča prve stopnje zagovornica niti ne nasprotuje, nadalje pa tudi ne trdi oziroma ni dvoma, da je bil predlog obsojenca za nadomestitev izvršitve denarne kazni z delom v splošno korist, vložen tudi po izteku 15 dnevnega roka od pravnomočnosti sodbe o nadomestnem zaporu, kot načinu izvršitve neplačane denarne kazni. Pritožbeno sklicevanje zagovornice na odločitev in razloge odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-14/20, Up-844/16 z dne 14. 5. 2020, in posledično zatrjevanje kršitev ustavnih pravic obdolženca, pa ne more biti uspešno. Ustavno sodišče je namreč v tej odločbi presojalo zgolj ustavno skladnost določbe drugega odstavka 129.a člena ZKP, kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, ter v zvezi s tem enakost položaja obsojencev, ki predlagajo nadomestitev zapora s hišnim zaporom, s tistimi obsojenci, ki predlagajo nadomestitev zapora z zaporom ob koncu tedna. V nobeni točki obrazložitve pa Ustavno sodišče ni presodilo, da bi bila veljavna zakonska ureditev v neskladju z Ustavo tudi glede določenega petnajstdnevnega roka za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora ali denarne kazni z delom v splošno korist. Položaj obsojencev, ki je bil v zvezi z določenim zakonskim rokom v drugem odstavku 129.a člena ZKP predmet odločitve Ustavnega sodišča, tako po presoji višjega sodišča ni v bistvenem enak položaju obsojenca v obravnavani kazenski zadevi. Položajev, ko obsojenec predlaga izvršitev zaporne kazni s hišnim zaporom ali zaporom ob koncu tedna, namreč po presoji višjega sodišča ni mogoče enačiti s položaji, ko obsojenec na plačilo denarne kazni (ali kazni zapora) predlaga izvršitev kazni z delom v splošno korist. Zato ni mogoče najti razumne podlage za pritrditev stališču zagovornice, da lahko obsojenec tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz veljavne določbe drugega odstavka 129.a člena ZKP, tako kot za hišni zapor, predlaga alternativno izvršitev denarne kazni (ali kazni zapora) z delom v splošno korist. Pritožbeno zatrjevane bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic iz 14. člena Ustave, ter drugih kršitev Ustave, na katere se zagovornica sklicuje brez vsakršne obrazložitve, zato niso podane.

6. Pravilni pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ob sklicevanju na pravno podlago četrtega odstavka 87. člena KZ-1 je sodišče pravilno in utemeljeno poudarilo, da izvršitve izrečene denarne kazni, glede na višino določenih dnevnih zneskov obsojencu, ne bi bilo mogoče nadomestiti z delom v splošno korist, četudi bi bil predlog pravočasen. Neutemeljene in za presojo sodišča nerelevantne so zato pritožbene navedbe zagovornice o višini denarnih zneskov, ki naj bi jih obsojenec že plačal. Razlaga citirane določbe KZ-1 na način, kot ga ponuja zagovornica, da posamezna sukcesivna plačila denarne kazni znižujejo število v sodbi določenih dnevnih zneskov denarne kazni tako, da je kasneje mogoče v neplačanem delu predlagati njeno izvršitev z delom v splošno korist, namreč po presoji višjega sodišča negira oziroma pomeni zaobid namena te določbe, ki je v danem privilegiju zgolj tistim obsojencem, katerim je izrečena denarna kazen do točno določenega zakonskega števila dnevnih zneskov. Vsak presežek oziroma višje število določenih dnevnih zneskov v okviru izrečene denarne kazni, pa po veljavni zakonski ureditvi onemogoča njeno izvršitev z delom v splošno korist. 7. Sodišče prve stopnje je torej odločilna dejstva in okoliščine ugotovilo pravilno in popolno, zato pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona pa ni obrazložena, zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

8. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Odločitev o dolžnosti obsojenca, da plača sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tarifno številko 74013 Taksne tarife.

1 Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba Ljubljana 2001, str. 275.