Jedro

Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo okoliščine, da ima tožnik, ki je po pritožbenih navedbah že končal študij kiparstva, kljub dobri gibljivosti levega komolca, težave in bolečine pri opravljanju težjega fizičnega dela, na primer pri obdelavi kamna, ter pri določeni prisilni drži komolca, na primer pri uporabi računalnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točka III. izreka) tako spremeni, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati še denarno odškodnino 2.000,00 EUR (skupaj 6.500,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati glavnico v znesku 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 7. 2009 do plačila. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 22.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, sklicuje se na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je zaradi zdravljenja izgubil eno šolsko/študijsko leto. Že samo zaradi te nevšečnosti bi mu moralo sodišče prisoditi bistveno višjo odškodnino. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje glede tožnikove športne aktivnosti in glede omejene gibljivosti komolca. Zmoten je tudi zaključek, da predstavlja brazgotina in bula na komolcu samo kozmetično motnjo in ne skaženost. Sodišče je prenizko odškodnino prisodilo tudi glede na dejstva, ki jih je pravilno ugotovilo in povzelo na podlagi izpovedbe tožnika in mnenja izvedenca. Za tako hude in dolgotrajne bolečine, ki se še vedno občasno prisotne in bodo tožnika spremljale celo življenje in za samo bistvene nevšečnosti med zdravljenjem, je odškodnina občutno prenizka, za strah pa neprimerna.

Sodišče je upoštevalo, da je tožnik levičar ter da je končal študij kiparstva. Poškodba pomeni, da v svojem poklicu sploh ne bo mogel delati. Zaradi bolečin se izogiba obdelavi kamna in drugih trših materialov. Umetniško ustvarjanje tožnik usmerja na delo z računalnikom, kar mu prav tako povzroča po določenem času bolečine. Zmanjšana rotacija komolca je res minimalna, vendar bo za tožnika celo življenje moteča. Čeprav ne gre za večjo skaženost, je dejstvo, da tožnik brazgotino vendarle prikriva ter da se mu na komolcu pozna od vijaka odebelina. Sodba je nerazumljiva in zato podana bistvena kršitev postopka. Za tožnika je sporno stališče, da se priznava samo 50 % odgovornosti. Meni, da si zaradi vsega navedenega brez dvoma zasluži malo višjo odškodnino.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločalo le še o višini tožnikovega odškodninskega zahtevka. O podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke za 50 % tožnikove škode je namreč z vmesno sodbo odločilo revizijsko sodišče (1), kar pomeni, da pritožbeni ugovori tožnika o drugačnem soprispevku k nastali škodi niso dopustni. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodba nerazumljiva. Pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti ni ugotovilo pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

5. Izhodišče za prisojo pravične denarne odškodnine tožniku za posamezne vrste nepremoženjske škode so dejanske ugotovitve sodišča o škodi, temeljni načeli za odmero odškodnine pa sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo terja določitev odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic v primerjavi s posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

6. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo po presoji pritožbenega sodišča temelji na pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, glede na merila za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pa je pri odmeri denarne odškodnine materialno pravo delno zmotno uporabljeno. Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja z odmero denarne odškodnine 6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Odmero je prvostopenjsko sodišče korektno obrazložilo in ni podlage za očitek o nenaklonjenosti sodišča do tožnika. Obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je pravilno ugotovljen, temelji na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke. V zadostni meri je ovrednoteno trajanje in intenzivnost bolečin (7 dni hude bolečine, 4 tedne srednje hude, dva meseca srednje lahke) ter hospitalizacija, operativni poseg in longeta kot glavne nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik se v pritožbi pri tej postavki sklicuje še na izgubo enega šolskega oziroma študijskega leta. Te okoliščine prvostopenjsko sodišče res ni upoštevalo v okviru nevšečnosti med zdravljenjem, saj o njej tožnik ni navajal nič drugega kot le to, da je zaradi zdravljenja izostal od pouka zadnja dva meseca četrtega letnika in zato ni mogel opravljati mature, pri tem pa ni navedel drugih okoliščin, predvsem, kdaj bi lahko najprej opravljal maturo, kdaj jo je dejansko opravil in v čem ga je to oviralo pri nadaljnjem študiju. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov, da tožnik do te vrste odškodnine ni upravičen. Že izvedenec je podal mnenje, da brazgotina, ki je ostala tožniku po operativnem posegu, ni vpadljiva, večinoma jo je možno pokriti z oblačili in predstavlja tako imenovano kozmetično motnjo. Do enakega zaključka je očitno prišlo tudi prvostopenjsko sodišče, ki tožnikovo subjektivno doživljanje teh posledic, tudi ob upoštevanju izpovedi tožnika, pravilno ni opredelilo kot takšne prizadetosti, ki bi utemeljevala odmero odškodnine.

7. Res pa je v premajhni meri prvostopenjsko sodišče upoštevalo okoliščine, da ima tožnik, ki je po pritožbenih navedbah že končal študij kiparstva, kljub dobri gibljivosti levega komolca, težave in bolečine pri opravljanju težjega fizičnega dela, na primer pri obdelavi kamna, ter pri določeni prisilni drži komolca, na primer pri uporabi računalnika. Tožnik je v pritožbi navedel, da je prav zato umetniško ustvarjanje usmeril na delo z računalnikom. Kljub nedvomno pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da lahko tožnik še vedno opravlja svoje delo, vendar mora v to vložiti nekaj več truda in časa, je po presoji pritožbenega sodišča za to postavko škode upravičen do višje odškodnine, in sicer 6.000,00 EUR (namesto 2.500,00 EUR). Upravičeno pritožba graja tudi višino odškodnine za strah. Glede na intenzivnost in trajanje tako primarnega kot sekundarnega strahu, ki ga je sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi, je po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina 500,00 EUR prenizka, in je upravičen do 1.000,00 EUR odškodnine. Skupna odškodnina v višini 13.000,00 EUR (približno 13 povprečnih neto plač v RS) je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerljiva tudi z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih, medtem ko je višja zahtevana odškodnina pretirana. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo spremenilo tako, da je tožniku, ob upoštevanju njegovega polovičnega soprispevka k nastanku škode, prisodilo še 2.000,00 EUR odškodnine. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (5. točka 358. člena in 353. člen ZPP).

8. Tožnik ne izpodbija odločitve o stroških postopka, zato kljub spremembi sodbe vanjo pritožbeno sodišče ni posegalo. Tudi o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)

Sodba VS RS II Ips 238/2011.