Jedro

Sicer drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena po začetku stečajnega postopka, vendar pa spor v smislu 63. člena ZPP ni nastal med stečajnim postopkom, temveč je nastal takrat, ko so nastala dejstva, na katera se opira terjatev tožnic. Ker je bila tožba vložena na dan začetka stečajnega postopka, je spor nastal torej že pred začetkom stečajnega postopka, in ne gre za spor, za katerega bi bila podana izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek. Ne gre namreč niti za spor, ki bi nastal v zvezi s stečajnim postopkom. Zveza obstaja, če je uveljavljanje terjatve v vzročni zvezi s stečajnim postopkom, in sicer, če je terjatev v stečajnem postopku prerekana in zato upnik uveljavlja terjatev v pravdnem postopku, kar pa v konkretnem primeru ni podano, temveč celo stečajni dolžnik nastopa kot ena izmed tožnic.

Izrek

I. Pritožbi toženk se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor sodne pristojnosti (I. točka izreka) in odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi (II. točka izreka), ter da bo o zadevi po pravnomočnosti odločalo Okrožno sodišče v Celju (III. točka izreka).

2. Prva in druga toženka sta zoper izpodbijani sklep pravočasno vložili vsaka svojo pritožbo. Obe sta predlagali, da višje sodišče njunima pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo tožnic zavrže, podredno pa, da pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. O sodni pristojnosti:

6. Arbitraža je nedržavno sodišče, ki odloča v sporu, ki se nanaša na dispozitivne pravice in dispozitivna pravna razmerja, kadar sta jo stranki za reševanje spora pooblastili za odločanje s posebno pogodbo. Klavzula o arbitraži je veljavna le tedaj, če je sklenjena pisno (prim. drugi odstavek 10. člena Zakona o arbitraži – ZArbit). Toženki navajata, da je le-ta dogovorjena s Pogodbo ES 02-06 o postavitvi semi mobilne mešalnice bitumenskih zmesi in o proizvodnji le-te (priloga B2 spisa - v nadaljevanju Pogodba ES). V 9.1. členu Pogodbe ES je namreč določeno, da bosta prva tožnica in prva toženka vse spore iz te pogodbe reševali sporazumno, v 9.2 členu pa, da če to ne bo mogoče, bo o sporu odločila Stalna arbitraža Gospodarske zbornice Slovenije. Vendar je sodišče prve stopnje presodilo, da ta arbitražna klavzula ne velja za konkretni spor.

7. Ali je za konkretni spor med prvo tožnico in prvo toženko podana sodna pristojnost, je odvisno od navedb v tožbi in od dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). Kot je delno ugotovilo že sodišče prve stopnje, iz tožbenih trditev tožnic izhaja, da od prve toženke zahtevata plačilo odškodnine zaradi kršitev obveznosti, prevzetih s Pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju in postavitvi semi mobilne mešalnice asfalta v kamnolomu A. (priloga A11 spisa - v nadaljevanju krovna pogodba). Prva toženka naj bi zamujala s postavitvijo mešalnice, proizvajala naj bi nekvalitetno asfaltno maso, nadalje naj ne bi najemala dveh vlačilcev za prevoz asfaltne mase, kot je bilo dogovorjeno, temveč naj bi najemala druge prevoznike. Poleg tega naj bi imela manjši odjem asfalta od pogodbeno dogovorjenega, sodelovala pa naj bi tudi z direktnimi konkurenti prve tožnice, in nadalje še, da naj bi neutemeljeno odstopila od Dogovora o nameri za vstop družbe S. d. o. o. (kar je prva tožnica) v družbo E. d. o. o. (kar je prva tožnica).

8. Ugotoviti je, da je bila s VII. členom krovne pogodbe izrecno dogovorjena sodna pristojnost za spore iz te pogodbe, in ker iz tožbenih trditev izhaja, da se spor nanaša na to pogodbo, prva toženka tudi po prepričanju višjega sodišča neutemeljeno navaja, da je za tožbeni zahtevek tožnic napram prvi toženki izključena sodna pristojnost, ker naj bi se prva tožnica in druga tožnica v Pogodbi ES dogovorili, da bo o sporu odločila arbitraža. Odškodninski zahtevek tožnic namreč temelji (tudi) na nespoštovanju določb krovne pogodbe, in ne na podlagi Pogodbe ES, s katero sta pogodbeni stranki natančneje uredili pravice in obveznosti v zvezi s postavitvijo mešalnice bitumenskih zmesi, ter se dogovorili za pristojnost arbitražnega razsodišča. Predmetni spor povsem presega okvire dogovorjenih pravic in obveznosti iz Pogodbe ES. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz določb 9. člena Pogodbe ES ne izhaja namen strank po spremembi sodne pristojnosti za spor iz krovne pogodbe. Prva toženka v pritožbi navaja, da s krovno pogodbo ni bilo dogovorjeno, da bo prva toženka odvzemala 100.000 ton asflata letno, temveč sta se stranki s kasneje sklenjeno Pogodbo ES dogovorili, da bo letna količina 40.000 ton bitumenskih zmesi, s čemer se že spušča v vsebinsko obravnavo tožbenega zahtevka, zato z njimi ne more uspeti.

9. Prva toženka v pritožbi navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugovoru sodne pristojnosti odločiti še o ugovoru aktivne legitimacije druge toženke, saj ta s prvo toženko ni sklenila nobene pogodbe. Vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj bo o tem odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo. Višje sodišče pa kljub temu pripominja, da druga tožnica zatrjuje svojo aktivno legitimacijo (list. št. 2), kar pomeni, da ima procesno legitimacijo, o stvarni legitimaciji pa bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (prim. A. Galič v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 314). Če sodišče prve stopnje presodi, da je procesna legitimacija podana, ni predviden noben poseben sklep, niti obrazložitev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe prve toženke, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa manjka vsakršna ugotovitev o pravnem razmerju druge tožnice s prvo toženko. Enako velja za pritožbene navedbe, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa manjka vsakršna ugotovitev o pravnem razmerju druge tožnice z drugo toženko.

O krajevni pristojnosti:

10. Za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom, je izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek (63. člen ZPP). Iz podatkov spletnega portala AJPES izhaja, da se je nad prvo tožnico začel stečajni postopek z dnem 4. 12. 2010 (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sklep objavljen ob 13.50 uri), kar je tudi dan, ko sta tožnici vložili tožbo (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta jo vložili ob 18.11. uri). Sicer drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena po začetku stečajnega postopka, vendar pa spor v smislu 63. člena ZPP ni nastal med stečajnim postopkom, temveč je nastal takrat, ko so nastala dejstva, na katera se opira terjatev tožnic (prim. III R 26/2006 z dne 3. 10. 2006, VSL sklep III Ip 3283/2014 z dne 15. 10. 2014, VSL sklep I Cpg 597/2013 z dne 22. 5. 2013). Ker je bila tožba vložena na dan začetka stečajnega postopka, je spor nastal torej že pred začetkom stečajnega postopka, in ne gre za spor, za katerega bi bila podana izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek. Ne gre namreč niti za spor, ki bi nastal v zvezi s stečajnim postopkom. Zveza obstaja, če je uveljavljanje terjatve v vzročni zvezi s stečajnim postopkom, in sicer, če je terjatev v stečajnem postopku prerekana in zato upnik uveljavlja terjatev v pravdnem postopku, kar pa v konkretnem primeru ni podano, temveč celo stečajni dolžnik nastopa kot ena izmed tožnic.

11. Čeprav so razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Celju napačni, pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna. Krajevna pristojnost omenjenega sodišča je namreč podana na podlagi 51. člena ZPP, saj tožnici od prve toženke zahtevata plačilo pogodbene odškodninske odgovornosti, od druge toženke pa plačilo odškodnine zaradi neutemeljene odpovedi Pogodbe o najemnini z dne 29. 9. 2004 za nepremičnine, oziroma zaradi neutemeljenega odstopa od namere za sklenitev najemne pogodbe za nepremičnine.

12. Glede na navedeno pritožbi nista utemeljeni, in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ju je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker toženki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).