Jedro

Tožena stranka sicer ni konkretno odgovorila na ključne ugovore tožeče stranke v upravnem postopku, kar bi bilo potrebno za to, da se pravica do izjave stranke v polnosti uveljavi že v upravnem postopku. Vendar pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. V spisu se namreč nahajajo listine, ki jih je tožena stranka uporabila kot dokaz, in sicer podatek FURS, da je tožnica 5. 11. 2015, 4. 12. 2015 in 5. 1. 2016 prejela znesek 446,63 oziroma 446,55 EUR neto kot plačo, nadomestilo plače in povračilo stroškov, ter dne 30. 10. 2015, dne 30. 11. 2015 in dne 30. 12. 2015 po 248,15 EUR kot nadomestilo iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnica ne uveljavlja, da se ti podatki ne ujemajo z drugimi listinskimi dokazi, ki jih je uporabila tožena stranka, ali z dokazno oceno, ki je v izpodbijanem aktu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da je tožnica dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 414,09 EUR, v primeru zamude s zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. V obrazložitvi akta je navedeno, da je bila upravičenki z odločbo opr. št. Bpp 659/2011 z dne 27. 12. 2011 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) v zvezi z odločbo št. 24 4063038 z dne 29. 11. 2011, ki se je vodil pred navedenim sodiščem pod opr. št. V Ps 3115/2011. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bila upravičenki najprej dodeljena odvetnica A.A. iz Ljubljane, kateri so bili s sklepom dne 17. 8. 2012 priznani in izplačani stroški v višini 225,24 EUR. Na predlog upravičenke je bila omenjena odvetnica s sklepom dne 10. 7. 2012 razrešena dolžnosti nudenja brezplačne pravne pomoči in ji je bil dodeljen odvetnik B.B. iz Ljubljane, kateremu so bili s sklepom dne 27. 9. 2013 izplačani stroški Bpp v višini 188,85 EUR. Skupno je bilo v zgoraj navedenem socialnem sporu za upravičenko izplačanih 414,09 EUR stroškov brezplačne pravne pomoči. Iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 3115/2011 z dne 12. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 555/2013 z dne 13. 2. 2014 izhaja, da upravičenka v sodnem postopku ni uspela, zato so stroški postopka (v višini 414,09 EUR) bremenili proračun sodišča, ki je upravičenki dodelilo brezplačno pravno pomoč. Glede na določilo 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je strokovna služba za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti začela postopek ugotavljanja, ali upravičenka do brezplačne pravne pomoči še vedno izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ali je dolžna Republiki Sloveniji povrniti sredstva brezplačne pravne pomoči, izplačana dodeljenima odvetnikoma. Po ugotovitvi tožene stranke je odločba Bpp 659/2011 z dne 27. 12. 2011 postala pravnomočna dne 31. 1. 2012, kar pomeni, da so se dne 31. 1. 2016 stekli pogoj za ponovno ugotavljanje finančnega stanja upravičenke, tudi glede na prvi in drugi odstavek 13. člena ZBPP. Osnovni znesek minimalnega dohodka v skladu z določilom 8. člena ZSVarPre je v zadevnem obdobju zanašal 288,81 EUR. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca oziroma družine se uporabljajo določbe 11. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS št. 61/2010 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZSVarPre). Organ, sedaj tožena stranka, se sklicuje na 20. člen ter 1., 2. in 3. odstavek 21. člena ZSVarPre. Ostali dohodki, ki jih prejemajo prosilec in družina se upoštevajo v skladu z določili Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS).

2. Po opravljenem postopku ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči je tožena stranka dne 24. 1. 2017 izdala odločbo, s katero je upravičenki naložila, da povrne prejeto brezplačno pravno pomoč v višini 414,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovila je namreč, da je povprečni mesečni dohodek upravičenke, ki je samska oseba, v obdobju treh mesecev pred štiriletnim obdobjem od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (november in december 2015 in januar 2016) presegel povprečje višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar je takrat predstavljal znesek 577,62 EUR. Pri ugotavljanju dohodka upravičenke je tožena stranka upoštevala njeno neto plačo v tem obdobju (povprečje 446,60 EUR) ter nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v višini 248,15 EUR. Skupno je povprečni dohodek upravičenke v zadnjem tromesečju pred štiriletnim obdobjem znašal 694,75 EUR mesečno.

3. Zoper izdano odločbo tožene stranke je tožnica kot upravičenka vložila tožbo. Upravno sodišče je s sodbo opr. št. I U 40112017-9 z dne 10. 5. 2017 tožbi upravičenke ugodilo, odpravilo odločbo opr. št. Bpp 659/2011 z dne 24. 1. 2017 ter zadevo vrnilo v ponovljen postopek. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča izhaja, da sicer ni sporno, da je tožnica v zadevnem obdobju prejemala plačo in mesečni prejemek v višini 248,15 EUR, sporna pa naj bi bila podlaga za izplačilo tega slednjega prejemka (ali gre za nadomestilo iz invalidskega zavarovanja ali delno invalidsko pokojnino). Upravno sodišče je menilo, da pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke ni bila pravilno uporabljena določba 14. člena ZBPP v povezavi s 12. členom ZUJPS, saj se na podlagi tretje točke 1. odstavka 21. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) dohodnine ne plača od nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Posledično to pomeni, da navedenega nadomestila pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice tožena stranka ne bi smela upoštevati.

4. Ob ponovni proučitvi zadeve je bilo ugotovljeno na podlagi podatkov priloge DIO-16, da je upravičenka delovni invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu od 18. l1. 2009 dalje. Z odločbo ZPIZ-a št. 24 4063038 z dne 9. 8. 2010 je bila upravičenki priznana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 276,79 EUR mesečno od 21. 5. 2010 dalje, z odločbo dne 23. 8. 2011 pa je bilo to izplačevanje ustavljeno z dnem 30. 6. 2011. V skladu s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 199/2014 z dne 2. l0. 2014 je bila upravičenki ponovno priznana pravica do delne invalidske pokojnine z izplačevanjem od 9. 4. 2010 dalje. Iz tega izhaja, da upravičenka ne prejema nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki je oproščen plačila dohodnine, ampak prejema delno invalidsko pokojnino po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je obdavčljiv dohodek, od katere se dohodnina plačuje, saj gre za prejemek, ki se všteva v pokojninsko osnovo. Ker gre torej za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, ga je potrebno upoštevati pri materialnem položaju upravičenke (l. točka l. odstavka 12. člena ZUJPS). Pri tem še dodaja, da tudi v primeru, da bi upravičenka prejemala nadomestilo za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, bi bilo tudi takšen dohodek potrebno upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke glede na jasno določbo 16. točke 1. odstavka 12. člena ZUJPS.

5. Tožena stranka je tako ponovno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za vračilo prejete brezplačne pravne pomoči, saj je iz podatkov FURS-a razvidno, da je v zadevnem obdobju znašala delna invalidska pokojnina upravičenke 280,39 EUR bruto (od tega je plačane dohodnine 32,24 EUR) oziroma 248,15 EUR neto, povprečna mesečna plača za štiriurno delo pa 446,60 EUR neto. Skupno je torej v zadevnem obdobju znašal povprečni mesečni dohodek upravičenke 694,75 EUR neto in je tako presegal povprečje višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar je takrat predstavljal znesek 577,62 EUR.

6. Skladno navedeni ugotovitvi je tožena stranka ob upoštevanju 49. člena ZBPP zaključila, da se je premoženjsko stanje upravičenke po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo do te mere, da ne bi bila več upravičena do BPP. Upravičenka je zato dolžna povrniti Republiki Sloveniji znesek 414,09 EUR, ki je bil plačan iz naslova brezplačne pravne pomoči in ga država ni dobila povrnjenega od nasprotne stranke, ker upravičenka v postopku, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni uspela.

7. V tožbi tožnica obširno ponavlja in vztraja pri ugovorih iz vlog podanih v upravnem postopku, ki jih sodišče upošteva v nadaljevanju sodbe, in dodaja, da ni vedela za spremembo ZBPP, objavljeno v Uradnem listu RS št. 19/2015, ki je za zadeve, ko se je sodni postopek pravnomočno končal pred 4. 4. 2015, namesto eno letnega roka za ugotavljanje spremembe v premoženju upravičenca, predpisal štiriletni rok. Predlaga, da sodišče v celoti odpravi odločbe opr. št. Bpp 659/2011, dne 19. 5. 2017 (in 184/2012, dne 8. 6. 2016), z vsemi posledicami, iz razloga uveljavljanja izrednega pravnega sredstva in obnovo postopka zoper vse štiri odločbe ZPIZ z dne 23. 8. 2011, 29. 11. 2011, 3. 1. 2012 in 9. 3. 2012, ter štiri sodbe sodišča opr. št. V Ps 3115/2011 in Psp 555/2013, ter V Ps 845/2012 in PSp 590/2014, s priznano pravico po sodbi sodišča opr. št. V Ps 1535/2015, dne 20. 4. 2017, v upravnem in kasneje sodnem postopku, z vračilom celotnih stroškov nastalih v postopku vezanim na vračilo sredstev po odločbi opr. št. Bpp 659/2011, dne 19. 5. 2017 (in 184/2012, dne 8. 6. 2016) in še, naj sodišče odloči o zadržanju in prekinitvi odločanja v zadevi vračila brezplačne pravne pomoči po odločbi opr. št. Bpp 659/2011 (in 184/2012) do zaključka upravnih in sodnih postopkov iz razloga uveljavljanja izrednih pravnih sredstev in obnove postopka zoper omenjene štiri odločbe ZPIZ ter štiri sodbe sodišča opr. št. V Ps 3115/2011 in Psp 555/2013, ter V PS 845/2012 in Psp 590/2014, zaradi molka organa.

8. Na podlagi tega uveljavlja vračilo celotnega zneska, ki ga je tožena stranka sprejela na podlagi izpodbijane odločbe opr. št. Bpp 659/2011, dne 19. 5. 2017 (in 184/2012, dne 8. 6. 2016) in celotnih stroškov, ki jih je organ za brezplačno pravno pomoč povzročil upravičenki v postopkih, ker ji s temi dejanji povzroča materialno in nematerialno škodo upravičenki kot tožeči stranki v zadevah zoper ZPIZ, kjer ZPIZ molči na pravočasne vloge stranke za ureditev navedenih zadev.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja argumente iz izpodbijane odločbe in dodaja, da tožnica sama priznava, da prejema delno invalidsko pokojnino, kar izhaja tudi iz podatkov FURS-a in ZPIZ-a. 10. Tožba ni utemeljena.

11. Med strankama ni sporno, da je bil sodni postopek,1 za katerega je tožnica dobila brezplačno pravno pomoč, pravnomočno končan pred uveljavitvijo ZBPP-C (Uradni list RS št. 19/2015), ki je stopil v veljavo dne 4. 4. 2015. Iz tega razloga se na podlagi 30. člena ZBPP-C postopek izterjave sredstev konča po določbah ZBPP (Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo, št. 23/08 in št. 15/14 - odlUS). Rok štiri leta za ugotavljanje spremembe v premoženju upravičenca je veljal do uveljavitve ZBPP-C dne 4. 4. 2015, ki je ta rok sicer skrajšal na 1 leto, vendar je prejšnji rok 4 let ohranil za zadeve, ko se je sodni postopek, za katerega je upravičenec dobil brezplačno pravno pomoč pravnomočno končal pred uveljavitvijo ZBPP-C. To ni retroaktivna uporaba zakona v smislu 1. odstavka 155. člena Ustave, po katerem zakon ne sme imeti učinka za nazaj.

12. Po določilu 49. člena ZBPP (Uradni list RS, št. 96/04, št. 23/08, št. 15/14) je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti sredstva, če v postopku ni uspel, ali če država ni uspela izterjati sredstev za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke po 48. členu tega zakona, če se materialno stanje upravičenca po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Rok štirih let se nanaša na okoliščine izboljšanja premoženjskega stanja upravičenca, ki morajo trajati vsaj tri mesece, in ne na čas, ko more pristojni organ z odločbo naložiti omenjeno obveznost stranki. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu ugotovila, da je odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči postala pravnomočna dne 31. 1. 2012, kar pomeni, da se je relevantno trimesečno obdobje, ko bi izboljšanje materialnega položaja upravičenke lahko pripeljalo do njene obveznosti povrnitve sredstev brezplačne pravne pomoči, končalo januarja 2016. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu ugotovila, da se je materialno stanje tožnice izboljšalo v obdobju med novembrom in decembrom 2015 in januarjem 2016, kar je še zakonsko relevantno obdobje, ne glede na to, da je bila obveznost povrnitve sredstev določena z odločbo, ki je bila izdana šele 24. 1. 2017, ki je bila zaradi nezakonitosti v sodnem postopku odpravljena, nova odločba pa je bila izdana 19. 5. 2017. 13. Tožena stranka je ravnala tudi v skladu z upravno-sodno prakso in je tožnico z dopisom z dne 3. 10. 2016 obvestila, da je uvedla postopek preverjanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči in da je po podatkih FURS-a v mesecu novembru 2015 prejela 446,63 EUR neto plače, v decembru leta 2015 446,55 EUR neto plače in v januarju 2016 446,63 neto plače, poleg teh dohodkov pa je prejemala še denarno nadomestilo za invalidnost v višini 248,15 EUR, tako da je njen povprečni dohodek znašal 694,75 EUR, med tem ko je dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka znašal 577,62 EUR. Tožnica je tudi dobila možnost, da v roku 8 dni odgovori na to obvestilo, v katerem je bil naveden tudi znesek, ki bi ga morala tožnica povrniti, s čimer je tožena stranka vzpostavila pogoje za to, da se je tožnica lahko izrekla o ključnih dejstvih, ki so pomembna za odločitev pred izdajo izpodbijanega akta (1. odstavek 9. člena ZUP in 1. odstavek 138. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP).

14. Tožeča stranka je tem ugotovitvam v obvestilu tožene stranke oporekala že v vlogi z dne 20. 10. 2016 in v tožbi in je med drugim navedla, da ji ZPIZ nikoli ni priznal denarnega nadomestila za invalidnost, da rok, v katerem je mogoče ugotavljati premoženjsko stanje upravičenca po pridobitvi brezplačne pravne pomoči ni spoštovan in da bi morala tožena stranka za svoje ugotovitve predložiti dokaze. Tožena stranka je v naslednji vlogi z dne 9. 11. 2016 tožnici v dopisu navedla, da ji prilaga podatke ZPIZ-a, Finančnega urada RS, Banke A. in banke B. in da iz podatkov banke B. celo izhaja, da je dne 6. 11. 2015 prejela od delodajalca 18.094,97 EUR iz naslova plač.

15. V odgovoru na to vlogo tožene stranke, je tožeča stranka navedla, da bi morala tožena stranka predložiti izvršljivo odločbo ZPIZ ali sodbo sodišča, ki ji je priznala pravico do nadomestila invalidskega zavarovanja. V tej vlogi pravi, da ni zaprosila za izpiske iz tekočega računa, ker ji je to poznano. Pravi, da je avgusta 2015 obvestila sodišče, da ji je delodajalec izplačal en del plač za nazaj od dne 19. 12. 2009 v skupni višini 18.094, 97 EUR in sicer za 72 mesecev, kar znese 251, 31 EUR povprečno mesečno, delno invalidsko pokojnino pa je prejemala v višini 248,14 EUR, kar skupaj znese 499, 46 EUR in to ne presega dvakratnika osnovnih zneskov minimalnega dohodka v višini 577,62 EUR. V letih 2009, 2010 in 2011 ni bil izplačan noben redni mesečni dohodek. Upravičenka namreč ne prejema nadomestila invalidskega zavarovanja, ampak zgolj delno invalidsko pokojnino. Poleg tega med drugim uveljavlja, da je potrebno spoštovati izvršljivo odločbo Bpp 419/2014 z dne 11. 7. 2014, ki ji od dne 14. 4. 2014 priznava pravico do brezplačne pravne pomoči, ki ni bila odpravljena ali spremenjena, ter je veljavna oktobra in novembra 2016, celo leto 2015 in v letu 2016. 16. Tožena stranka sicer ni konkretno odgovorila na ključne ugovore tožeče stranke v upravnem postopku, kar bi bilo potrebno za to, da se pravica do izjave stranke v polnosti uveljavi že v upravnem postopku. Vendar pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. V spisu se namreč nahajajo listine, ki jih je tožena stranka uporabila kot dokaz, in sicer podatek FURS, da je tožnica 5. 11. 2015, 4. 12. 2015 in 5. 1. 2016 prejela znesek 446,63 oziroma 446,55 EUR neto kot plačo, nadomestilo plače in povračilo stroškov, ter dne 30. 10. 2015, dne 30. 11. 2015 in dne 30. 12. 2015 po 248,15 EUR kot nadomestilo iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnica ne uveljavlja, da se ti podatki ne ujemajo z drugimi listinskimi dokazi, ki jih je uporabila tožena stranka, ali z dokazno oceno, ki je v izpodbijanem aktu. Tožeča stranka tudi na kakšen drug način ni postavila pod vprašaj točnost teh podatkov, ampak je že v upravnem postopku od tožene stranke zahtevala, naj predloži pravnomočne odločbe, na podlagi katerih je tožnica prejemala te dohodke. To pa za predmetno dokazno oceno ni nujen pogoj oziroma dokaz glede na to, da je toženka prišla do teh podatkov preko uradnih oziroma verodostojnih institucij. Tožeča stranka pa za svoje navedbe, da je mesečno prejela zgolj 499,46 EUR ni predložila nobenega dokaza. Tako ostane še odprto vprašanje, ali je tožena stranka imela zakonsko podlago, da je obe vrsti dohodkov upoštevala v ugotavljanju materialnega stanja tožnice glede na ureditev v ZUPJS in ZDoh-2 v zvezi z ZBPP, pri čemer je nerazrešeno vprašanje glede pravilnosti in zakonitosti upoštevanja dohodka iz naslova invalidnine.

17. Po izdaji sodbe Upravnega sodišča v predhodnem postopku (I U 401/2017-9 z dne 10. 5. 2017 ) ni več sporno, da tožnica ne prejema nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih, ampak prejema delno invalidsko pokojnino na podlagi ZPIZ-1, ker to izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani PsP 199/2014 z dne 2. 10. 2014. Po določilu 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca ugotavlja glede na dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Določilo 12. člena ZUPJS našteva, kateri dohodki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja osebe in med njimi so tudi obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine, ZDoh-2 pa v 21. členu ne določa, da se dohodnine ne plača od delne invalidske pokojnine po ZPIZ. V zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se upoštevajo tudi invalidski dodatek po zakonu, ki ureja področje vojnih invalidov ter nadomestilo za invalidnost po zakonu, ki ureja družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb (16. točka 1. odstavka 12. člena ZUPJS), kar je po vsebini primerljivo z delno invalidsko pokojnino, čeprav se za invalidnine, invalidski dodatek in dodatek za posebno invalidnost po zakonu o vojnih invalidih in za nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, dohodnina ne plača (3. točka 1. odstavka 21. člena ZDoh-2).

18. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani akt zakonit in je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

19. Obrazložitev k drugi točki izreka:

20. Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. v Ps 3115/2011 z dne 12. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. P sp 555/2013 z dne 13. 2. 2014.