Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da izkazano poslabšanje v letu 2021 ne more biti upoštevano pri konkretni oceni invalidnosti, ker gre za časovno obdobje, ki ne zapade pod referenčni datum izpodbijanih odločb. Pri opredelitvi invalidnosti ni pomembno samo tožničino zdravstveno stanje oziroma njene diagnoze, temveč tožničin poklic. Večkrat je že bilo poudarjeno, da nestrinjanje in nezadovoljstvo z izvedenskim mnenjem, ki ni skladno s pričakovanjem tožnika, le-temu avtomatično ne odvzame veljave ter ne vzpostavi vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 6. 2019 ter odločbe št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 10. 2018 in na razvrstitev tožnice z 20. 3. 2018 v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti, priznanje pravice do invalidske pokojnine zaradi posledic bolezni in povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka tožnice. Podrejeno naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pritožbene stroške pa opredeli kot nadaljnje stroške postopka.

Tožnica je po izobrazbi lesar širokega profila, zaposlena v invalidskem podjetju A. kot „pomožni delavec II – razvrščevalka pošte“. Tožnici je bila z odločbo toženca z dne 29. 3. 2019 kot delovnemu invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno 20 ur tedensko od 1. 4. 2016 dalje. Tožničin osebni zdravnik je 20. 3. 2018 vložil nov predlog za uvedbo postopka za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. S strani toženca je bilo ugotovljeno, da je pri tožnici potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato je bila zahteva tožnice za priznanje novih pravic zavrnjena. Sodišče se je pri svoji odločitvi nekritično oprlo na izvedeniško mnenje, ni pa upoštevalo izvidov in mnenj lečečih specialistov B. B. ter C. C. Tožničina invalidnost je posledica poklicne bolezni in ne bolezni. Gre za poslabšanje, zato pri njej obstoji invalidnost I. kategorije. Glavna bolezen, ki bistveno vpliva na njeno invalidnost, je kronična bolečina v vratni hrbtenici ter degenerativna bolezen vratne hrbtenice, kronična bolečina v križu in degenerativna bolezen LSH. Med drugim opozori še na druge diagnoze; insomnia, cervikokranialni sindrom, apneja v spanju idr. Pri tožnici se zdravstvene težave povezane z delovnim mestom pojavljajo že dalj časa. Počuti se nemočno in obupano, ima težave s spominom, je nemirna, potrta in tesnobna ter ima težave s spanjem. Čustvovanje je labilno, aktualna zmožnost učinkovitega prilaganja v procesih pridobitnega dela je znižana, je anksiozna, napeta, depresivna in jokava, njena frustracijska toleranca je izčrpana. Zaradi astme se zdravi že precej let in ima vrsto težav z dihanjem skozi nos, ki se ji suši. Zaradi hujših motenj spanja ji je bila predlagana omejitev nočnega dela. 21. 3. 2016 je bila napotena tudi v ambulanto za motnje spanja D. Osebna zdravnica je za delodajalca izdala priporočilo za lažje fizično delo v čistejšem okolju, česar ji delodajalec ne more zagotoviti. Nevrokirurg je leta 2015 tožnici ugotovil obsežne degenerativne spremembe vratne in ledvene hrbtenice z bolečinsko simptomatiko. MRI je pokazala obsežne degenerativne spremembe. Že nekaj let ji popušča dorzifleksija v levem stopalu in ekstenzija palca. Ultrazvočni pregled je pokazal brazgotinasto tkivo globoke torakalne muskulature. UZ desnega ramena je pokazal delno raztrganino tetive mišice supraspinatusa in prisoten kalcinirajoči tendinitis rotatorne manšete. Tožnica ima hude težave z ravnotežjem, saj pri vstajanju iz sedečega v stoječi položaj izgubi zavest, če ima glavo v predklonu, se ji megli in ji je slabo. Dalj časa je zaradi svojega zdravstvenega stanja v bolniškem staležu. Pri tožnici je bila s strani izvedenskih organov toženca od 19. 3. 2015 ugotovljena invalidnost III. kategorije zaradi težav z vratno in ledveno hrbtenico ter psihičnih motenj. Gre za obsežne degenerativne spremembe vratne in ledvene hrbtenice z bolečinsko simptomatiko z raztrganino v področju tetive supraspinatusa, sicer pa predhodno celotno stanjšanje tetive in kalcifirajoči tendinitis. Več let se je zdravila pri psihiatru zaradi anksiozno depresivne simptomatike. Pulmolog je v letu 2016 ugotovil astmo in apnejo v spanju prav tako pa potrdil sum na GERB. V letu 2016 je imela večje težave z dihanjem, zaradi česar je tožnica 2016 prestala operativni poseg. Zaradi ostalih zdravstvenih težav je bilo tožnici svetovano artroskopsko operativno zdravljenje, za zdravljenje vratne in ledvene hrbtenice pa osteopatija. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker se ni opredelilo o razkoraku med mnenji lečečih specialistov ter mnenjem izvedenskega organa v okviru standarda ustrezne obrazloženosti. Na izvedensko mnenje, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, je tožnica pravočasno podala pripombe in jih oprla na pisno izjavo priče specialista psihiatra. Le-ta je jasno navedel, da so bile že v relevantnem obdobju pri tožnici težave tako velike, da so ji onemogočale opravljanje dela, pa tudi oteževale vsakdanje življenje. Iz obeh izvidov, ki jih je lečeči specialist podal za IK v letu 2015 in 2017 je razvidno, da ima tožnica ortopedske težave, ki so se v dveh letih poslabšale. Z izvedeniškim mnenjem ne soglaša, saj so jo pregledali zgolj enkrat v desetih minutah. Za izdelavo dopolnilnega mnenja pa je sploh niso pregledali, ker je imela takrat poseg na hrbtenici. Zaradi tega je prišlo do nezadostne dokazne ocene. Tožnici sta bili kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS kot pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Pri svoji vsebinski odločitvi je sodišče v celoti sledilo pomanjkljivemu izvedeniškemu mnenju in ga ni kritično presodilo. Če bi sodišče pravilno ocenilo vpliv celotnega skupka težav na pritožničino zdravje bi ugotovilo, da tožnica dejansko ni več sposobna opravljati nobenega dela. Da bodo tožničine težave ostale trajne in da ne bo sposobna za nobeno drugo pridobitno dejavnost potrjuje izvid kirurškega sanatorija z 12. 10. 2016. To je izpovedala tudi tožnica pred sodiščem. Po letu 2019 se ji je zdravstveno stanje bistveno poslabšalo. Sodišče zavrnitve dokaznega predloga o imenovanju drugega sodnega izvedenca, ki ga je pritožnica podala v svoji opredelitvi do izvedeniškega mnenja z dne 13. 2. 2020 ter 17. 2. 2020, ni obrazložilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav ta izvedenec bi odpravil dvom v pravilnost in popolnost mnenja sodnega izvedenca. Glede na zdravstveno dokumentacijo zavarovanke, ki se že nahaja v spisu, je mogoče nesporno ugotoviti, da tožnica zaradi poslabšanja stanja poklicne bolezni, ki jo spremljajo vedno hujše kognitivne motnje, psihične težave, depresivne in prilagoditvene motnje ter insomnia, ki se konstantno poslabšuje, težave s spominom in motnjami spanja, slabosti, astma, ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela niti 4 ure dnevno 20 ur tedensko. Pritožnica je že več let na podlagi odločb ZZZS nezmožna za delo (tudi od 8. 12. 2022 do 31. 1. 2023). Če s pritožbo ne bo uspešna, bo primorana delati 4 ure na dan, kar ne bo sposobna prenesti niti psihično niti fizično. Tudi doma lahko dlje le deloma opravlja gospodinjska opravila. Primorana je večkrat počivati. Sposobna ni niti vožnje na delo, saj bi se na vsako stran morala voziti 1 uro – 2 uri na dan. Tega ni sposobna niti zaradi sesedanja celotne hrbtenice in trajnih posledic v vratnem in ledvenem delu. Pritožnica je izmučena in iztrošena zaradi vseh pravnih postopkov, v katerih se trudi prikazati resnost svojega zdravstvenega stanja in nevarnost hromosti, kar je po njenem mnenju jasna posledica obremenitev delovnega mesta. Zaradi nepravilne meritorne odločitve je napačna tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki temeljijo na pravilnih materialnopravnih izhodiščih. Strinja se z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 12. 6. 2019 ter odločba št. zadeve ..., št. dosjaja ... z dne 2. 10. 2018, s katerima je bilo ugotovljeno, da je pri tožnici še nadalje podana invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno 20 ur tedensko od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe od 1. 4. 2016 dalje. Kot pravno podlago je sodišče uporabilo določbo 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2).

6. V pritožbeni obravnavi je ostala sporna odločitev o tožničini preostali delazmožnosti. Tožnica tudi v pritožbi vztraja, da ni sposobna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela več.

7. Sodišče je za ugotavljanje morebitne tožničine trajne nezmožnosti za delo pravilno pritegnilo izvedenski organ, v katerem so sodelovali specialisti s področja tožničinih težav.1

8. Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zatrjevane pomanjkljive obrazložitve sodišča v sodbi o razkoraku med mnenjem lečečega specialista ter mnenjem izvedenskega organa. Obrazložitev v 12. točki sodbe namreč omogoča preizkus. Sodišče se je argumentirano opredelilo do vseh nosilnih ugotovitev izvedenskega organa ter do trditev tožnice oziroma do ugotovitev specialista psihiatra, da so tožnici zdravstvene težave (v referenčnem obdobju) onemogočale opravljati delo. Sodišče se je oprlo na ugotovitev izvedenskega organa, da je delo z razbremenitvami z ortopedskega in psihiatričnega stališča za tožnico ustrezno in da ni prišlo do takšnega poslabšanja ali sprememb, ki bi narekovale spremembo navedenih razbremenitev. Ugotovitev lečečega specialista psihiatra, da gre pri tožnici za histrionično osebnostno motnjo, je pojasnjena z dejstvom, da se takšna motnja ne zdravi in ni pomembna pri oceni invalidnosti. Sodišče je izpostavilo, da se je lečeči specialist opredeljeval do zdravstvenih težav na ortopedskem področju, za katero ni specialist. Ključno pa je, da je specialist psihiater na to dejstvo oprl svojo ugotovitev o tožničini nezmožnosti funkcioniranja. Ustrezno je pojasnilo, da je izvedenski organ vpogledal v celotno razpoložljivo dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, zdravstvenem kartonu tožnice ter delovno dokumentacijo2 in upoštevaje tožničin poklic v smislu določb ZPIZ-2 presojal iste težave, ki jih je presojal tudi lečeči specialist. Do teh ugotovitev se je izvedenski organ tudi opredelil in pojasnil, zakaj vztraja pri svojem izvedenskem mnenju. Sodišče je izpostavilo, da tudi sama tožnica ugotavlja, da je prišlo do progresivnega slabšanja njenih zdravstvenih težav. Slednje je pomembno v smislu, da se lečeči psihiater sklicuje na izvide, ki datirajo po datumu izpodbijane dokončne odločbe.3

9. Sodišče je pravilno ugotovilo, da izkazano poslabšanje v letu 2021 ne more biti upoštevano pri konkretni oceni invalidnosti,4 ker gre za časovno obdobje, ki ne zapade pod referenčni datum izpodbijanih odločb. 10. Vloga sodnega izvedenca in lečečega specialista je v postopku povsem drugačna. Lečeči specialist, ki je v vlogi specialista klinika ima povsem druge kompetence kot jih ima sodni izvedenec. Izvedenski organ je bil imenovan za uravnoteženje subjektivnosti drugih dokazov,5 zato gre zgolj za navidezni razkorak.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče v celoti sledilo pomanjkljivemu izvedeniškemu mnenju, ki ga ni kritično presodilo, saj je v 12. točki podana vrednostna ocena izvedenskega mnenja o tožničini delazmožnosti, ki tvori podlago izpodbijane odločitve sodišča. 12. Sodišče ni zagrešilo nedopustne zavrnitve dokaznega predloga o imenovanju drugega sodnega izvedenca, ki naj bi odpravil dvom v pravilnost in popolnost mnenja sodnega izvedenca.6 Dokazni predlog o imenovanju drugega sodnega izvedenca je namreč tožnica umaknila na naroku za glavno obravnavo dne 24. 6. 2022. Novega dokaznega predloga pa ni podala. Zato sodišče utemeljeno ni odločilo o zavrnitvi dokaznega predloga in tega tudi ni posebej obrazložilo.

13. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti tožnici o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Invalidnost se ugotavlja na podlagi objektiviziranih sprememb zdravstvenega stanja v skladu z uveljavljenimi standardi ocenjevanja invalidnosti. Pri opredelitvi invalidnosti ni pomembno samo tožničino zdravstveno stanje oziroma njene diagnoze, temveč tožničin poklic7, kot je pravilno pojasnilo sodišče v 12. točki obrazložitve. Večkrat je že bilo poudarjeno, da nestrinjanje in nezadovoljstvo z izvedenskim mnenjem, ki ni skladno s pričakovanjem tožnika, le-temu avtomatično ne odvzame veljave ter ne vzpostavi vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca. Zavrnitev dokaznih predlogov mora sodišče ustrezno obrazložiti. Če takšnega dokaznega predloga ni, niti ne more obstajati dolžnost sodišča zavrniti takšen neobstoječ dokazni predlog. Navidezni razkorak med mnenjem izvedenskega organa in lečečim specialistom je bil z dopolnilnim mnenjem zadovoljivo pojasnjen. S pomočjo izvedenskega organa je sodišče pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) in sklep o sodnih stroških (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sama nosi svoje stroške pritožbe.

1 Psihiatrinja, ortoped in specialist MDPŠ. 2 V sodnem in upravnem spisu, zdravstvenem kartonu tožnice ter delovno dokumentacijo. 3 Ki so očitno vplivali na njegovo priporočilo (čeprav se je do bistva teh izvidov opredelil tudi v dopolnilnem mnenju izvedenski organ, ki svojega mnenja ni spremenil). 4 Razen če bi izvidi izkazovali, da gre za zdravstveno stanje, ki posega tudi v to obdobje. 5 Tudi izjave, ugotovitve lečečih specialistov, ki po dokazni vrednosti niso primerljivi z izvedovanjem sodnega izvedenca. 6 Ki ga je tožnica podala v opredelitvi do izvedeniškega mnenja z dne 13. 2. 2020 ter 17. 2. 2020. 7 Kot ga opredeljuje določilo 63. člena ZPIZ-2.