Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je reorganizacija določenih služb in poslovnih področij pomenila tudi ukinitev direktorjev služb. Tožnica je kot direktorica službe imela določene vodstvene naloge, vendar so z reorganizacijo odpadle, njeno delo, povezano s službo kontrolinga, pa so v nadaljevanju prevzele delavke drugih sektorjev. Zato je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 17. 8. 2011; zavrnilo je zahtevek, da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v 30 dneh, da ne bo izvršbe, kot zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v I. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo tožbene navedbe in predložene dokaze. V njenem primeru je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga šikaniranja. V času vročitve obvestila o nameravani odpovedi je bila noseča. O tem je bila seznanjena direktorica A.A., ki je tožnico zavajala kot da sta si blizu in da vse razume. Vedela je, da je imela hude težave z zanositvijo. Tožnica jo je prosila, da v primeru reorganizacije družbe sprejme kakršnokoli zaposlitev, vse z namenom, da obdrži otroka. Dne 15. 8. 2011 zjutraj je splavila. Meni, da je bila odpoved pogodbe sestavljena še pred tem datumom. Poleg tega navaja, da je bil dejansko razlog odpovedi pogodbe v kandidaturi v nadzorni svet tožene stranke. Imela je ogromno podatkov o poslovanju družbe. Nihče ni računal, da bo imela podporo za imenovanje v nadzorni svet. Ne drži ugotovitev sodišča, da ni bila imenovana v ta organ. Če se ne bi zadeva zaobrnila v njeno škodo, bi na ključni seji skupščine družbe gotovo prišlo do njenega imenovanja v nadzorni svet. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbam prič na strani tožene stranke, ne pa njeni izpovedi. Tožena stranka se je močno trudila dokazati, da je bila odpoved pogodbe nujna, pri tem pa ni upoštevala, da je bila ena najsposobnejših delavk. Tožena stranka je po njenem odhodu zaposlila dva nova prokurista. Tudi ne drži ugotovitev, da se novi delovni mesti strokovnega sodelavca za projekte zasedajo le po potrebi. Meni, da bi eno od teh delovnih mest lahko zapolnila, saj je ustrezalo njeni strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v nadaljevanju (že po izteku pritožbenega roka) dopolnila pritožbo, ki naj bi še bolj utemeljevala razloge, da je bila izpodbijana odpoved nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Navedbe tožnice o stanju nosečnosti v času odpovedi pogodbe niso bile znane direktorici. Poleg tega pomenijo takšne navedbe novoto, ki se v pritožbenem postopku ne morejo upoštevati. Tožnica ni bila v ničemer šikanirana s strani nadrejenih delavcev. Njeno delovno mesto se je ukinilo iz razloga racionalizacije in znižanja stroškov poslovanja družbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 17. 8. 2011 redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu direktorja službe kontroling. Pravna podlaga za podajo takšne odpovedi je v določbi 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri pomeni poslovni razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR predvsem dokazati, da je zatrjevani razlog utemeljen. Vendar pa lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja takšen utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali gre za utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje.

Sodišče prve stopnje je v sporu ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da je poslovodstvo tožene stranke dne 3. 6. 2011 sprejelo sklep o organizacijskih spremembah v družbi, na podlagi katerega je ukinila sektor logistike in nabave surovin, v tej zvezi reorganizirala sektor kože in sektor ravnanja z odpadki ter ukinila službe za tveganja, za sisteme, splošno službo, službo informatike in službo kontrolinga. Poleg tega je sprejela aktivnosti na področju projektov, saj je sistemizirala novi delovni mesti samostojni strokovni sodelavec za projekte in strokovni sodelavec za projekte, obe delovni mesti pod okriljem poslovodstva družbe. Takšen sklep o organizacijskih spremembah tožene stranke je njeno poslovodstvo sprejelo ob sodelovanju sveta delavcev in sindikata družbe. Tožena stranka je hotela s tako spremenjeno sistemizacijo delovnih mest in poslovnih področij znižati stroške dela, predvsem pa racionalizirati poslovanje, saj je v prvih štirih mesecih leta 2011 izkazovala izgubo. Tožnica je imela v službi kontrolinga zaposleni dve delavki, ki sta bili ob ukinitvi službe razporejeni pod poslovodstvo družbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejstev, predvsem pa z izpovedbama direktorice A.A. ter delavke, zadolžene za kadre B.B., dokazala, da tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela možnosti ponuditi druge ustrezne zaposlitve, tudi ne na eno od dveh novih formiranih delovnih mest strokovnega sodelavca za projekte, saj sta ti delovni mesti, ki sta bili sistemizirani izključno zaradi pridobivanja sredstev iz evropskih skladov, ostali ves čas nezasedeni. V kolikor pa so se na tem področju pojavile kakšne zadolžitve, pa so to prevzeli posamezni sektorji.

Pritožbeno sodišče sprejema tako obrazložene razloge v izpodbijani sodbi, pri čemer se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je delodajalec samostojen pri organiziranju delovnega procesa in je samo v njegovi domeni, katera delovna mesta bo ukinil oziroma opravila iz ukinjenih delovnih mest razporedil na druge izvajalce. Sodišče namreč z vidika obstoja poslovnega razloga obravnava in preizkuša zgolj to, če je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca v resnici podan, in da ne gre za navidezni razlog oziroma za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to določa 6. člen ZDR.

Pritožba se zmotno zavzema, da tožena stranka ni imela podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice oziroma da je šlo s strani nadrejenih delavcev za konstrukt, da jo spravijo iz dobre službe. Tožena stranka je namreč z izpovedbama prič A.A. in B.B. dokazala, da je reorganizacija določenih služb in poslovnih področij pomenila tudi ukinitev direktorjev služb. Tožnica je kot direktorica službe imela določene vodstvene naloge, vendar so z reorganizacijo odpadle, kar pa je bilo povezano s službo kontrolinga, so v nadaljevanju prevzele delavke drugih sektorjev. Pri toženi stranki se je število zaposlenih ves čas zmanjševalo, kar pomeni, da novih zaposlitev ni bilo, kratek čas je bil zaposlen samo prokurist C.C., pri takšnem delu pa ne gre za opravila, ki bi ustrezala tožnici. Na vprašanje tožnice o obljubi direktorice, da bo še naprej lahko obdržala zaposlitev tudi ob slabše plačanem delovnem mestu, je direktorica odgovorila, da ji tožnica ni zastavila vprašanja, če bo še naprej ostala zaposlena. Spominja pa se, da je tožnici omenila organizacijske spremembe in da bo naredila vse, kar bo v njeni moči, da bi še ostala v službi. Za tožnico so poskušali najti ustrezno delovno mesto. Vendar pa, če ima družba slabe poslovne rezultate, zaradi česar je prisiljena v bolj vitko organizacijo, lahko pride do situacije, da se za nekatere delavce ne more najti takšnega dela, ki bi lahko bilo polno zasedeno.

Glede na takšna dejstva, ki sta jih v izpovedbah potrdili navedeni priči, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v utemeljenost poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice na delovnem mestu direktorice kontrolinga. V tej zvezi tožnica skladno s trditvenim bremenom ni izkazala, da bi bila kakorkoli diskriminirana v primerjavi s preostalimi delavci iz ukinjenih služb. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je v takšnih primerih zgolj v domeni vodstva delodajalca, kako bo organiziral delovni proces, kar pomeni, da se je tožena stranka v dani situaciji, ko je ugotovila finančno izgubo v prvih štirih mesecih leta 2011, povsem samostojno odločila, kako bo z namenom znižanja stroškov poslovanja ustrezno razporedila delavce oziroma se odločila, katerim bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tudi če se je utegnilo poslovanje tožene stranke v naslednjem letu po odpovedi tožničine pogodbe izboljšati, to ne vpliva na obstoj utemeljenega razloga odpovedi v času, ko se je tožena stranka odločila, da s spremenjeno sistemizacijo zniža stroške dela in v situaciji poslabšanih gospodarskih razmer vsaj ohrani poslovne rezultate in obstoječe zaposlitve.

Tožnica v pritožbi opozarja, da je vplivala na njeno odpoved tudi kandidatura v nadzornem svetu tožene stranke. Sodišče prve stopnje po oceni podanih izpovedb, med ostalimi tudi predsednika sveta delavcev D.D., ni ugotovilo nobene povezave med zatrjevanjem tožnice o nestrinjanju direktorice A.A. z njeno kandidaturo, in med razlogi sprejetega sklepa skupščine tožene stranke, da se z imenovanjem članice nadzornega sveta ne seznani. Za presojo tega dejstva je pomembno, da predlog kandidature tožnice za članico nadzornega sveta ni bil sprejet na seji skupščine tožene stranke dne 11. 7. 2011, pri čemer je bila tožnica z namero, da ji bo tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, seznanjena kasneje, dne 13. 7. 2011, kar pomeni, da vprašanje njene kandidature ter v tej zvezi nakazane okoliščine glede konflikta interesov med strankama niso mogli odločilno vplivati na odpovedni razlog pogodbe o zaposlitvi tožnice. Nenazadnje bi tožnica, če bi dobila potrjeno članstvo v nadzornem svetu, takšno funkcijo nastopila šele po izteku mandata člana E.E.. Ne glede na to pa je pomembno poudariti, da je zaradi statusnega preoblikovanja tožene stranke iz delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo prišlo z dnem 7. 3. 2012 do ukinitve nadzornega sveta. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da so okoliščine oziroma polemika okrog imenovanja tožnice v nadzorni svet imele odločilno vlogo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče se je pri presoji te zadeve opredelilo samo do pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne. Pritožbeno sodišče ni preizkušalo uveljavljanje pritožbe, da je bila tožnica v spornem času noseča oziroma da je imela splav 15. 8. 2011, to je tri dni prej pred podano odpovedjo, saj gre pri takšni navedbi za novoto, ki se skladno z določbama 286. člen in 337. člena ZPP v pritožbenem postopku ne more upoštevati. Tudi sicer, če bi bila takšna trditev resnična, tožnica v času izdaje odpovedi ni bila več noseča. Po izpovedbi B.B. (list. št. 113) tožnici ni prenehalo delovno razmerje po izteku predvidenega odpovednega roka, temveč kasneje dne 2. 4. 2012, ker je bila ves čas na bolniškem staležu. Pritožbeno sodišče tudi ni preizkušalo tožničine dopolnitve pritožbe iz razloga, ker je bila vložena že po izteku pritožbenega roka.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V pritožbenem postopku je priglasila stroške le tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ne pa tudi tožnica v pritožbi. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o pritožbenih stroških tožene stranke izhajalo iz določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katere pride tudi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.