Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče, da gre upravičenje za enostransko odpoved pogodbeni stranki tudi v primeru, ko sta stranki s samo pogodbo izrecno opredelili čas trajanja pogodbenega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem tretjem odstavku izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene nadaljnje stroške postopka v znesku 1.384,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju Ig 296/2007 z dne 24. 8. 2007 v 1. in 3. točki izreka za glavnico v znesku 4.907,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2007 dalje do plačila in za izvršilne stroške v znesku 194,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2007 dalje do plačila (prvi odstavek izreka); - v presežku za glavnico 260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2007 dalje do plačila navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (drugi odstavek izreka); - odločilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki njene nadaljnje stroške postopka v znesku 1.419,73 EUR s pripadki (tretji odstavek izreka).

2. Proti prvemu in tretjemu odstavku izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka s pripadki, katere je tudi priglasila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka na podlagi pogodbe o najemu poslovnih prostorov uveljavljala plačilo najemnine in stroškov za mesec marec 2007. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, potem ko je ugotovilo: - da sta pravdni stranki dne 10. 6. 2005 sklenili pogodbo o najemu poslovnih prostorov za določen čas dveh let, to je do dne 1. 8. 2007; - da je tožena stranka zaradi ukinitve oddelka razvoja in oblikovanja pogodbo z dnem 1. 10. 2006 želela enostransko odpovedati, tožeča stranka pa na to ni pristala; - da med pravdnima strankama ni prišlo niti do sporazumnega prenehanja najemnega razmerja; - da zgolj prenos posesti, kateri se je tožena stranka odpovedala s predajo ključev in izpraznitvijo prostora, slednje ne odvezuje dolžnosti plačila najemnine.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je podano nasprotje med zaključkom, (1) da najemna pogodba ni prenehala veljati zaradi poteka časa, in presojo, (2) da tožena stranka ni imela temelja za odpoved ne v pogodbi ne v Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP), ob tem pa se sodišče prve stopnje niti ne opredeli do obstoja najemne pogodbe v času izdaje vtoževanega računa. Očitana absolutna bistvena kršitev je zagrešena le v tistih primerih, ko odločbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima, saj vsebuje vse razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da je najemna pogodba veljala v obdobju, za katerega je izdan vtoževani račun, je jasno razvidno iz drugega odstavka na 6. strani obrazložitve. To pa nenazadnje smiselno izhaja že iz pritožbenih trditev, da sodišče očitno šteje, da je najemna pogodba v kritičnem času bila v veljavi.

7. Po oceni pritožbenega sodišče je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo zaradi enostranskega ravnanja tožene stranke, to je zaradi podane odpovedi najemne pogodbe. Pravdni stranki v sklenjeni najemni pogodbi nista dogovorili izrecnega upravičenja posamezne stranke, da bi lahko pred iztekom pogodbeno dogovorjenega časa enostransko uveljavljala razdrtje pogodbe. Določilo 24. člena ZPSPP pa ureja način prenehanja najemne pogodbe v primeru, ko je ta sklenjena za nedoločen čas in le v tem delu zakon omogoča posamezni pogodbeni stranki, da z enostranskim upravičenjem doseže prenehanje pogodbenega razmerja, če pogodbeni stranki tega nista časovno omejili (sodna odpoved; prim. 26. člen ZPSPP). podobno določa tudi Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 332. členu, ko predpisuje, da trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko preteče rok. Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da gre upravičenje za enostransko odpoved pogodbeni stranki tudi v primeru, ko sta stranki s samo pogodbo izrecno opredelili čas trajanja pogodbenega razmerja. Skladno z načelom pacta sunt servanda (prim. 9. člen OZ) lahko stranki spreminjata pogodbeno določilo o trajanju razmerja samo sporazumno. Zato pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo učinkov zavezujočih enostranskih ravnanj tožene stranke, niso utemeljeni.

8. Nadalje ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejanj, ki jih je izvedla tožeča stranka v smeri prevzema poslovnega prostora in njegovega nadaljnjega trženja, s čimer naj bi pokazala, da je sprejela odpoved. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je del poslovnih prostorov oddala v najem šele 7. 3. 2007, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da teh stroškov toženi stranki ni več obračunala. Preostanek poslovnega prostora pa je oddala šele po obdobju, na katerega se nanaša vtoževani račun, to je dne 1. 4. 2007. Zgolj s sklicevanjem na ravnanje tožeče stranke po spornem obdobju pa tožena stranka ne more uspešno izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s prekinitvijo najemnega razmerja pred iztekom pogodbeno določenega roka ni soglašala.

9. Prav tako prostovoljna odpoved posesti poslovnih prostorov in predaja ključev tožeči stranki še ne pomeni sporazumnega prenehanja najemnega razmerja. Tožeča stranka je skladno s pogodbo omogočila uporabo spornih poslovnih prostorov, zaradi česar ni kršila ne zakona ne pogodbe, tožena stranka pa se je posesti sama prostovoljno odpovedala. Takšno ravnanje zato tožene stranke ne odvezuje plačila pogodbenih obveznosti, saj sta se stranki izrecno dogovorili za določen čas trajanja pogodbe. Prav tako ne gre za neenakost dajatev v dvostranski pogodbi, če tožena stranka najetih poslovnih prostorov ni koristila iz razlogov na njeni strani. Tožeča stranka namreč zahteva plačilo najemnine in stroškov za čas, ko je bilo pogodbeno razmerje še v veljavi.

10. Brez pravne podlage je tudi stališče pritožnika, da naj bi na prenehanje pogodbe učinkovala že sama vročitev sodne odpovedi najemne pogodbe, ki jo je uveljavljala tožena stranka, saj je bil njen tožbeni zahtevek v pravdnem postopku I Pg 375/2006 pravnomočno zavrnjen.

11. Pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob odločanju o višini tožbenega zahtevka uporabiti načelo prepovedi zlorabe pravic, načelo skrbnosti ter načelo vestnosti in poštenja, upoštevaje izpovedi prič v samem postopku, ni obrazložena v zadostni meri. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini stroškov namreč izčrpno obrazložilo po posameznih postavkah, upoštevaje konkretizirana pojasnila tožeče stranke ter pogodbena določila, ki se nanašajo na obračunavanje stroškov po individualni porabi (8. člen pogodbe) in stroškov po kolektivni porabi (9. člen pogodbe). Ker tožena stranka v pritožbi ni določno pojasnila, v kakšnem deležu naj bi bili zanjo sploh sporni tako priznani stroški, so njene pritožbene navedbe v tem delu nekonkretizirane. Ni pa utemeljen pritožbeni očitek, da toženi stranki ti stroški niso nastali, ker v spornem obdobju prostora ni uporabljala. Ne glede na to, je namreč podana pogodbena obveznost tožene stranke, da poravna ustrezen del stroškov, ki so nastali za celotno poslovno stavbo.

12. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki napada odločitev o stroških postopka. Za porabljeni čas med zastopanjem na narokih gre odvetniku poleg plačila za zastopanje za vsake začete druge in nadaljnje pol ure tudi urnina v višini 50 točk (prim. 7. člen Odvetniške tarife). Za trajanje naroka dne 16. 5. 2011 v dolžini 2 uri in 40 minut je tako pooblaščenec tožeče stranke upravičen do urnine 250 točk. Upoštevajoč še stroške pripravljalnih vlog in narokov (2100 točk), administrativne stroške (do 1000 točk 2 %: 20 točk, nad 1000 točk 1 %: 13,5 točk), 20 % DDV ter strošek sodne takse v višini 71,37 EUR, znašajo nadaljnji pravdni stroški tožeče stranke skupno 1.384,20 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani tretjem odstavku izreka, ki predstavlja sklep o stroških, spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (3. točka 365. člena ZPP). Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede stroškov postopka, to je glede dela stranske terjatve, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka, katere odgovor na pritožbo k predmetni odločitvi ni pripomogel, pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).