Jedro

Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic.

Tožnik, ki ga je v upravnem postopku zastopal PIC, ni izpostavil, katere od predloženih informacij o stanju v Republiki Italiji med seboj povezano izpolnjujejo kriterij sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU (drugi pododstavek drugega odstavka člena 3 Uredbe Dublin III). Dovolj splošno znano dejstvo je, da je potrebno razlikovati med različnimi razmerami in sicer razmerami na t.i. lokacijah »hot spots«; razmerami, v katerih se znajdejo posebej ranljive osebe; razmerami, ki veljajo za osebe, ki so prosilci, pa še niso prejeli odločbe; razmerami za tiste, ki so v postopku vračanja; razmerami za tiste, ki so enkrat že bili nastanjeni v center; razmerami za tiste, ki so samovoljno zapustili center itd. Pooblaščenci tožnika v upravnem postopku niso konkretneje izkazali dovolj velike verjetnosti, da bo tožnik soočen z nečloveškim ravnanjem v primeru vrnitve, tako da bi toženka morala ugotavljati dodatna dejstva ali pridobiti konkretno zagotovilo, da tožniku ne bo kršena pravica iz 4. člena Listine EU.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... v kraju ..., Gambija, državljana Gambije (točka 1. izreka). Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo imenovani predan Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EUR1 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 4. 1. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in tedaj ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo za izkazovanje svoje istovetnosti. V skladu z 39. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je pristojni organ ob vložitvi prošnje vzel prstne odtise in jih poslal v Centralno bazo EURODAC, od koder je dobil podatek, da je bil tožnik v EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito 23. 9. 2016 s strani Republike Italije, 20. 1. 2017 s strani Republike Nemčije in 26. 6. 2017 s strani Republike Italije. Pristojni organ je za prosilca pristojnemu organu Republike Italije 9. 1. 2018 v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Glede na dejstvo, da Republika Italija v roku dveh tednov, to je do 23. 1. 2018 ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila, je pristojni organ 9. 3. 2018 v skladu z drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III pristojnemu organu Republike Italije, zaradi opustitve ukrepanja v roku dveh mesecev, pisno proglasil Republiko Italijo za odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Republika Italija je 23. 4. 2018 odgovorila, da je v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje.

3. Toženka povzema navedbe tožnika na osebnem razgovoru, ki je bil v skladu z prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III opravljen 27. 3. 2017 (pravilno 27. 3. 2018 - opomba sodišča) ob navzočnosti pooblaščenke tožnika. Tedaj je bil tudi seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Italijo in dejstvom, da je Republika Italija sprejela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da se ne želi vrniti v Italijo. Prvič, ko je bil v Italiji, so vso skupino, v kateri je bil, nastanili v begunski kamp in rekli, da v kampu lahko stanujejo samo Sirijci in Eritrejci, njega pa so pustili zunaj. Hodil je po hrano na Karitas. Bil je brez nastanitve in možnosti, da bi se okopal več kot dva meseca, zato je odšel v Nemčijo, kjer so bili rasisti in ne marajo črncev. V Nemčiji so ga takoj vrnili z letalom v Italijo v Milano, kjer sta ga pričakala dva policista in ga odpeljala na policijsko postajo na letališču in mu rekla, naj gre kamor hoče, da so vsi kampi polni, in da jih nemška policija ni obvestila o njegovi deportaciji. Ko je prosil za nastanitev, sta ga nagnala. Zato je šel v Milano, kjer je na Karitasu prosil za hrano. Spal je na centralni železniški postaji, kjer je bilo tudi veliko drugih ljudi. Hodil je na policijo in spraševal za prostor v kampu, pa so mu vedno rekli, da je vse polno, da nimajo nobenega prostora zanj. Bil je zmeden, ni vedel, kaj naj naredi in se je odločil, da odide v Slovenijo, kjer so prijazni ljudje in govorijo angleško. Navedel je tudi, da v Italiji vrnjene prosilce po Dublinu ne nastanjujejo v azilne domove in da ima prijatelja, ki je doživel enako kot on. Na vprašanje, ali je bila italijanska policija nasilna do tožnika, je odgovoril, da nasilna ni bila, so ga pa stalno odganjali in mu govorili, da zanj ni prostora.

4. Toženka meni, da na osebnem razgovoru nobena od tožnikovih izjav ne predstavlja elementov dejanj, ki bi lahko povzročili, da bi v primeru, da bo prosilec vrnjen v Republiko Italijo in bo Republika Italija obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen, oziroma da tožnik ni predstavil niti enega elementa obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju tudi Listina EU). Toženka ugotavlja, da niti tožnik niti njegova pravna zastopnica nista predložila nobenega konkretnega dokaza. Tožnikove izjave pa so tudi medsebojno nasprotujoče, kar pojasni. Dne 29. 3. 2017 je pooblaščenec tožnika posredoval informacije o stanju v Republiki Italiji, in sicer spletne članke, ki so navedeni na straneh 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih je toženka preučila, ki ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Italijo. Vsebine so predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Italiji, ki je bila v času migrantskega vala beguncev. Novejši članki iz leta 2017 pa ne opisujejo primerov oseb, ki bi bili vrnjeni v Republiko Italijo v dublinskih postopkih in sicer : „Mnenje EU revizorjev, da so migrantski centri v Grčiji in Italiji preobremenjeni, 25. 4. 2017“ - opisuje prezasedenost hotspotov, kjer so nastanjene osebe, ki na novo vstopijo v območje EU; „V prenatrpanih italijanskih migrantskih centrih so otroci in ranljiva skupina, Svet Evrope, 9. 3. 2017“ - pri tožniku ne gre za mladoletnika oziroma otroka, zato ta članek ne more opisovati njegove situacije; „Italijanske nevladne organizacije izražajo zaskrbljenost zaradi razmer v Sprejemnem centru Cone in glede vladnih načrtov reform za reševanje težav pri sprejemanju, 27. 1. 2017“ - članek opisuje slabe razmere v sprejemnem centru Cone, ki ni namenjen nastanitvi oseb, ki so v Republiko Italijo vrnjene v dublinskih postopkih; „Protest v italijanskem begunskem centru: priseljenci začeli požare in osebje vzeli za talce zaradi smrti ženske prosilke, 3. 1. 2017“ - toženka ugotavlja, da spletni članek ni dosegljiv. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Italiji v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Italiji, saj so bili tudi posamezni nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, kar ni pomenilo razpada azilnega sistema.

5. Toženka je preučila tudi spletne članke, ki jih je posredoval pooblaščenec tožnika kot informacije, da je zaradi sistemskih pomanjkljivosti v preteklem času že več držav prenehalo z dublinskim vračanjem v Italijo (Belgija, 3. 6. 2016, Nemčija 29. 3. 2016 in Francija 18. 2. 2016 in 28. 12. 2015). Ugotovila je, da je pooblaščenec predložil štiri sodbe nacionalnih sodišč, ki so bile izdane v individualnih primerih, in da pri tem ne gre za dejstvo, da bi države članice ustavile vsa vračanja v skladu z Uredbo Dublin III v Republiko Italijo.

6. Toženka je preučila azilni sistem v Republiki Italiji. Med drugim navaja, da ima Republika Italija CDA in CARA: sprejemne centre in sprejemne centre za prosilce za azil (centri di accoglienza e centri di accoglienza na richiedenti asilo). Republika Italija je leta 2015 sprejela nov Zakon o mednarodni zaščiti (142/2015) na podlagi Direktive (št. 2013/33/EU in 2013/32/EU). Nov zakon pozdravlja ukrepe, ki veljajo za prosilce za mednarodno zaščito v Republiki Italiji, vključno z mejami, tranzitna območja in teritorialna območja. Ranljive osebe v Republiki Italiji so upravičene do posebne storitve v sprejemnih centrih. Prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Italiji so upravičeni do prejetja informacij o poteku azilnega postopka v Republiki Italiji tudi na mejnih prehodih. Sistem varstva prosilcev za azil in beguncev (SPRAR) v Italiji je sestavljen iz lokalnih skupnosti, ki omogočajo dostop prosilcev za azil in beguncev do lokalnih organov, kjer lahko zaprosijo za mednarodno zaščito. Toženka opisuje ureditev sprejemnih centrov v Italiji s posebnim poudarkom na sprejemu ranljivih oseb. Zaključuje, da ima Republika Italija uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo Evropske unije ne more biti sporna. Republika Italija daje prosilcem možnost za integriranje v njihovo okolje, pravico do dela in druge možnosti. Tako kot Republika Slovenija je Republika Italija spremenila svoj zakon o mednarodni zaščiti na podlagi begunske oziroma azilne problematike na ozemlju EU.

7. Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja). Vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. Evropski svet se je na posebnem sestanku v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) in s tem za zagotavljanje, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načela nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.

8. Toženka meni, da v Italiji na podlagi vsega navedenega ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Pristojni organ se bo v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Italije dogovoril o sprejemu tožnika, ki bo na mednarodnem letališču v Milanu. Glede na navedeni dublinski postopek je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Italija.

9. Tožnik izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu z uveljavljeno sodno prakso lahko prosilec za mednarodno zaščito izpodbija odločitev o izbiri merila iz Uredbe Dublin III zaradi obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoju za sprejem prosilca za azil v tej državi, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Navaja sodbo SEU v zadevi Abdullahi, C-394/12 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2017 z dne 11. 9. 2014. Sklicuje se na drugi, tretji in četrti odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, ki jih citira. Pri uporabi Uredbe Dublin III ne gre za diskrecijsko pravico države, temveč za obveznost države, da kadar predaja v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je možno določiti drugo državo članico kot odgovorno.

10. V konkretnem primeru je tožnik zatrjeval, da zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogojem za sprejem v Republiki Italiji predaja le tej ni dovoljena, saj so zatrjevane pomanjkljivosti takšne, da bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Iz zapisnika osebnega razgovora z dne 27. 3. 2018 izhaja, da so tožniku v Italiji odrekli nastanitev v begunskem kampu z obrazložitvijo, da so prezasedeni begunski kampi namenjeni le Sirijcem in Eritrejcem. Kot gambijski državljan ni bil upravičen do nastanitve skupaj z drugimi prosilci za mednarodno zaščito. V Italiji je bil prepuščen sam sebi, po hrano je hodil k humanitarnim organizacijam, ni imel možnosti poskrbeti za osnovne človeške potrebe (ni imel hrane, ni se mogel kopati, spal je na prostem). Zaradi navedenega je odšel v Nemčijo, kjer je bil nemudoma vrnjen v Italijo. V Nemčiji je bil žrtev rasizma in deležen groženj zaradi barve kože. Ob vrnitvi v Italijo ga zaradi prenatrpanih kapacitet v begunskih centrih tam ponovno niso mogli nastaniti, zato je bil primoran spati na prostem, po hrano pa je hodil na Karitas, večkrat je bil lačen. Policija se je do njega obnašala neprimerno, ni bil deležen primerne oskrbe, niti pomoči, tudi pravne. Zaradi navedenega se v Italijo noče vrniti. Navedene okoliščine, do katerih se toženka ni opredelila, gotovo spadajo pod poniževalne in nečloveške razmere, ki jim je bil izpostavljen tožnik.

11. Toženka je zgolj pavšalno in nekonkretizirano navedla, da tožnikove izjave ne predstavljajo njegove ogroženosti v primeru vrnitve v Italijo, niti ne kažejo na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki v Italiji. Toženka bi lahko od uradnega organa v Republiki Italiji lažje in hitreje pridobila dokumentacijo o tamkajšnjem postopku mednarodne zaščite, iz katere bi bilo razvidno ali in kje je, če sploh je bil tožnik nastanjen in v kakšni fazi se nahaja njegova prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik je v podkrepitev svojih navedb v postopku predložil poročila in članke o stanju v Republiki Italiji iz leta 2016 in 2017 ter informacije o sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Italiji in o nevračanju po dublinski uredbi, vsebovane v sodbah nekaterih držav članic EU, kot jih navaja. Toženka se je do predlaganih člankov zgolj pavšalno opredelila. Glede novejših člankov se je opredelila le do treh, za enega pa je navedla, da ga ni več na spletu, kar ne drži, saj je bil članek v času pisanja te tožbe dostopen. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, pri čemer se sklicuje na sodbo in sklep sodbo Upravnega sodišča RS I U 208/2017. Sklicuje se še na novejšo odločitev francoskega sodišča v podobni zadevi z dne 5. 1. 2018, na spletni strani, kot jo navaja, ki bi jo lahko toženka upoštevala. Navedbe tožnika o aktualnih razmerah v Italiji potrjuje tudi poročilo AIDA za leto 2017, iz katerega izhaja, da je azilni sistem v Italiji preobremenjen, da določenim skupinam ni zagotovljen dostop do azila in podpore oziroma do nastanitve, ter da so razpršeni po celotni Italiji. Toženka bi se o teh okoliščinah lahko sama prepričala z vpogledom na navedeno spletno stran, saj je tudi na njen dokazno breme, da preveri navedbe tožnika. Toženka se je sklicevala na podatke iz leta 2011 in 2012 in celo na podatke iz leta 2008, ki niso aktualni. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 60/2015 glede obrnjenega dokaznega bremena. Zgolj povzetek določb zakona, ki ureja azilno pravo v Italiji, iz katerih naj bi izhajalo, da ima Italija uveljavljen sistem mednarodne zaščite ter ugotovitev, da predlagani članki in poročila kažejo le na prezasedenost nastanitvenih kapacitet za migrante v času begunskega vala, ne zadošča in je v nasprotju z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

12. Tožnik je s svojo izpovedbo in predloženimi dokazi izkazal obstoj utemeljene domneve, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom oziroma, da so pogoji za sprejem prosilca takšni, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Vračanje tožnika v Italijo bi zanj pomenilo hudo grožnjo njegovemu življenju, fizičnemu in duševnemu zdravju. Vrnitve v Italijo se zelo boji. Tožnik bi kot prosilec za azil in Gambijec zaradi groženj z deportacijo in groženj z zaporom, kolikor se ne odloči za prostovoljno vrnitev, in kot oseba, vrnjena po Uredbi Dublin III (pridržanje, zamude s postopkom) lahko bil še posebej izpostavljen kršitvi prepovedi nečloveškega ravnanja in načela nevračanja. Poročila namreč potrjujejo, da so razmere v sprejemnih centrih katastrofalne, saj prosilci nimajo dostopa do osnovnih življenjskih potrebščin, sprejemni centri so prenatrpani, njihove kapacitete zapolnjene in so tako prosilci prepuščeni sami sebi in sploh niso ustrezno nastanjeni, ni jim zagotovljena pravna pomoč pa tudi ne prevajalske storitve. Zakonsko določene pravice prosilcem v Italiji niso zagotovljene. Navaja sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 253/2014 in I Up 276/2014). Tudi iz prakse ESČP izhaja, da ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, je obveza toženke, da pridobi ustrezna zagotovila, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene. Toženka izpovedi tožnika kot tudi vseh predloženih dokazov dejansko in vsebinsko sploh ni ocenila. Toženka je izpostavila le štiri od več kot deset poročil, sama pa tudi ni našla ali se sklicevala niti na eno poročilo, ki bi dokazovalo, da so se razmere v Italiji kaj bistveno izboljšale. Zato je zaključek, da sedaj razmere niso več takšne, kot jih prikazuje tožnik, brez dokazne podlage. Izpodbijana odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podredno razveljavi in vrne toženki v ponovno odločanje.

13. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za odložitev izvršbe na podlagi 32. člena ZUS-1, saj bi v primeru, da bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Italiji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP in vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča. Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, kar bi pomenilo, da ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Bolgariji (verjetno Republiki Italiji - opomba sodišča) le ta prenehal. Sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi.

14. Toženka je dostavila upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Republike Italije 23. 4. 2018 odgovoril, da je v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje. Po navedeni določbi je odgovorna država članica zavezana, pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29., ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

17. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

18. Sporen med strankama je obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika v Republiko Italijo.

19. Tudi po presoji sodišča okoliščine, ki jih je tožnik opisal v upravnem postopku in v tožbi, v katerih je bival v Republiki Italiji tekom azilnega postopka, očitno ne dosegajo ravni, ki bi bile primerljive z okoliščinami, v katerih so po ugotovitvah ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece bivali številni prosilci za azil, ko so več mesecev bivali v razmerah ekstremne revščine, povsem odvisni od pomoči državnih služb, a kljub temu nezmožni zadovoljiti vsaj minimalne potrebe glede hrane, higiene in bivališč, ter ob stalnem strahu, da bodo na grških ulicah napadeni ali oropani in ob odsotnosti vsakršne možnosti, da bi se ta situacija v perspektivi lahko izboljšala.2 Tožnik v postopku ni navedel, da je bil podvržen takšnim okoliščinam, ki bi kazala na primerljive razmere z okoliščinami, ugotovljenimi v omenjeni zadevi.

20. Tožnik je na osebnem razgovoru 27. 3. 2018, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe ali meni, da v primeru, da bo v dublinskem postopku vrnjen v Republiko Italijo in bo ona obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, povedal, da se ne želi vrniti v Italijo, ker so prvič, ko je bil v Italiji, skupino, v kateri je bil, nastanili v begunski kamp in rekli, da v kampu lahko stanujejo samo Sirijci in ne Eritrejci, njega pa so pustili zunaj. Zato je hodil po hrano na Karitas in je bil brez nastanitve, da so bile higienske razmere slabe ter je zato odšel v Nemčijo, od koder so ga takoj vrnili v Italijo. Na vprašanje, ali je bila italijanska policija nasilna, je odgovoril, da nasilna ni bila, so ga pa stalno odganjali in mu govorili, da zanj ni prostora. Tako izhaja, da tožnik ni imel težav s strani državnih organov oziroma kogarkoli. S strani policije le ni dobil pomoči, kot jo je pričakoval, torej da bi dobil nastanitev, hkrati pa pove, da je spal na centralni železniški postaji in da je dobival hrano pri humanitarnih organizacijah. Kakršnih koli incidentov v času bivanja v Republiki Italiji ne navaja, kot tudi ne navaja, da bi se npr. obrnil za pomoč na nevladne organizacije, čeprav pove, da je bil zmeden in da ni vedel, kaj naj naredi. Vse te okoliščine tudi po presoji sodišča (še) ne dajejo podlage za oceno o nečloveškem ali poniževalnem ravnanju. Tožnik pa nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Po presoji sodišča svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru 27. 3. 2018, ki jih je podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je kvalificiran za svetovalca za begunce. Da je bilo stanje v Republiki Italiji res tako nevzdržno, kot želi pooblaščenka tožnika prikazati v tožbi, pa sodišče meni, da bi tožnik to omenil tudi že v upravnem postopku na osebnem razgovoru in bi tudi odgovoril na konkretno vprašanje uradne osebe ali meni, da bo ogrožen, vendar tega ni storil. Po presoji sodišča tožnik z izpolnjevanjem svojega dokaznega bremena ob pomoči kvalificiranih pooblaščencev v upravnem postopku in tudi upravnem sporu ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji, v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublin III.

21. Sodišče ne sledi očitkom tožnika glede kršitev pravil postopka. Izpodbijani sklep se da preizkusiti, obrazložitev pa je skladna z 214. členom ZUP. Kar zadeva tožbeni očitek, da je toženka pavšalno obravnavala članke, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik s pomočjo nevladne organizacije, oziroma da jih ni obravnavala vsebinsko, sodišče ugotavlja, da to ne drži. Toženka se je opredelila do informacij, ki so se nanašale na krizo povečanja begunskega vala v letu 2016 v Italiji, kar ni nerazumna ocena. Glede novejših člankov iz leta 2017 pa je zavzela stališče, da članki ne opisujejo razmer za tiste osebe, ki so vrnjene po Uredbi Dublin III, ampak se nanašajo na mladoletnike ali pa na tiste, ki na novo vstopijo v Italijo (prezasedenost hotspotov) ali na slabe razmere v sprejemnem centru Cone. Tega tožnik v tožbi konkretizirano niti ne izpodbija, temveč toženki očita, da se ni opredelila do članka z dne 3. 1. 2017, za katerega pa toženka navaja, da ga ni več na spletni strani in se zato do njega ni opredelila. Sodišče ne vidi razloga, da temu ne bi sledilo. Ob tem pa sodišče ugotavlja, da tudi tožnik, ki ga je v upravnem postopku zastopal PIC, ni izpostavil, katere od predloženih informacij o stanju v Republiki Italiji med seboj povezano izpolnjujejo kriterij sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU (drugi pododstavek drugega odstavka člena 3 Uredbe Dublin III). Dovolj splošno znano dejstvo pa je, da je potrebno razlikovati med različnimi razmerami in sicer razmerami na t.i. lokacijah »hot spots«; razmerami, v katerih se znajdejo posebej ranljive osebe; razmerami, ki veljajo za osebe, ki so prosilci, pa še niso prejeli odločbe; razmerami za tiste, ki so v postopku vračanja; razmerami za tiste, ki so enkrat že bili nastanjeni v center; razmerami za tiste, ki so samovoljno zapustili center itd. Po presoji sodišča pooblaščenci tožnika v upravnem postopku niso konkretneje izkazali dovolj velike verjetnosti, da bo tožnik soočen z nečloveškim ravnanjem v primeru vrnitve, tako da bi toženka morala ugotavljati dodatna dejstva ali pridobiti konkretno zagotovilo, da tožniku ne bo kršena pravica iz 4. člena Listine EU, kot meni tožnik. Sodišče se strinja z dokazno oceno toženke, da zasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Italiji v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Italiji.

22. Sklicevanje tožnika na sicer neobvezujoče sodbe nekaterih sodišč držav članic EU, je po presoji sodišča pavšalno, saj tožnik s tem argumentom ne utemeljuje, kakšne naj bi bile sistemske pomanjkljivosti v Republiki Italiji, tako da so lahko te odločitve posledica individualnih okoliščin na strani prosilca/prosilke, s čimer je toženka po presoji sodišča utemeljeno zavrnila relevantnost sklicevanja tožnika na navedene (štiri) sodbe. Sodišče kot pavšalne zavrača tudi očitke tožnika, da se je toženka sklicevala na neaktualne podatke iz preteklih let. 23. Pri tem je, kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navaja tudi toženka, pri presoji treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Italiji kot kritičen, pa toženki dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati, kot meni tožnik. Kot v svoji sodbi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 ugotavlja tudi Vrhovno sodišče RS, je sicer splošno znano, da je Republika Italija soočena z velikim številom migrantov, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Prav zaradi nenadnega prihoda državljanov tretjih držav sta bila tudi sprejeta Sklep Sveta (EU) 2015/1523 z dne 14. september 2015 in Sklep Sveta (EU) 2015/1601 z dne 22. 9. 2015 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije, z izvajanjem katerih se je začasno odstopilo zgolj od pravila iz člena 13 (1) Uredbe Dublin III, ne pa tudi od drugih pravil te Uredbe.

24. Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek toženke, da za Republiko Italijo ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (ki ga je toženka sprejela ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb o bivanju v Republiki Italiji kot upoštevanju in oceni predloženih informacij o razmerah v Republiki Italiji na področju mednarodne zaščite). V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, kot meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Materialno prava je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

25. Sklicevanje tožnika na novejšo odločitev francoskega sodišča z dne 5. 1. 2018 in na podatke iz poročilo AIDA za leto 2017 sodišče zavrača kot nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Po navedeni določbi ZUS-1 sicer tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku pred izdajo upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa tega tožnik v tožbi niti ne navaja niti ne obrazloži. 26. Izpodbijana odločitev tudi ne nasprotuje stališčem, ki jih tožnik utemeljuje s sklicevanjem na sodbo SEU C-394/12, niti stališčem iz sodb Vrhovnega sodišča RS, kot jih navaja, saj ne gre za primerljiva dejanska stanja.

27. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvene za odločitev, odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

28. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

29. V skladu z 32. členom ZUS-1, na katerega tožnik opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že odločeno o tožbi in to pravnomočno, kar pomeni, da glede na navedeno zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo ne izkazuje več pravnega interesa in je zato treba ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. 1 Uredba (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (UL EU, L 180/30 z dne 29. 6. 2013). 2 Sodba ESČP M.S.S. v. Belgium and Greece, št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011, odst. 253-264.