Jedro

Pri denarnih terjatvah z devizno klavzulo je dogovarjanje pogodbenikov o višini obrestne mere zamudnih obresti prosto, kar je v skladu z 10. členom ZOR o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij, saj tega vprašanja za take terjatve ne ureja noben predpis, torej tudi prisilni ne. Pravilni so tudi razlogi obeh sodišč, da ne gre za dogovor, ki bi nasprotoval morali.

Za ugotovitev ničnosti dololočenega pogodbenega določila morata biti kumulativno podana objektivni in subjektivni element iz 141. člena ZDR.

Izbrisna pobotnica, izdana na podlagi fiktivne pogodbe, nima pravnega učinka. Zato je odpadla podlaga za izbris zavarovanja toženčeve terjatve iz prve posojilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju ugotovilo ničnost posojilne pogodbe z dne 23.10.1992 (druga posojilna pogodba) in ničnost na njeni podlagi sklenjenega sporazuma po 251/c členu takratnega ZIP. Ker so bili ostali deli njegove sodbe v prvem pritožbenem sojenju razveljavljeni, je v novem sojenju odločalo še o ostalem delu tožbenih in nasprotnih tožbenih zahtevkov pravdnih strank. S sedanjo sodbo je v izreku pod točko 1 ugotovilo ničnost določil o pogodbeni obrestni meri v posojilni pogodbi z dne 23.4.1992 (prva posojilna pogodba), v aneksu k tej pogodbi in v sporazumu strank po 251/c členu takratnega ZIP z dne 23.4.1992. Zato je v izreku pod točko 2 na glavnico 29.500 DEM v tolarski vrednosti določilo obrestno mero pogodbenih obresti po stopnji, kot se v kraju izpolnitve priznava za hranilne vloge v DEM na vpogled. V izreku pod točko 3 je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti določila prve posojilne pogodbe in aneksa o zamudni obrestni meri in za njihovo določitev na obrestno mero, ki velja v kraju izpolnitve za hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto. V izreku pod točko 4 je ugodilo naprotnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo ničnost izbrisne pobotnice z dne 28.10.1992, na podlagi katere je bila izbrisana zastavna pravica za zavarovanje terjatve iz prve posojilne pogodbe. Zato je v izrekih pod točko 5 in 6 ugodilo toženčevi izbrisni tožbi, ugotovilo neveljavnost navedene vknjižbe izbrisa in zemljiški knjigi naročilo, da se ta neveljavna vknjižba izbriše ter tako vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. V izreku pod točko 7 je odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožnic proti zanju neugodnem delu sodbe prve stopnje (izreki pod točkami 3 do 7) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnici v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč. Vztrajata, da 30% letna obrestna mera ne more biti moralna. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da je bila pogodba sklenjena v času velike inflacije, denarna obveznost pa je bila varovana z devizno klavzulo. Ni se opredelilo do pritožbenih navedb, da tožnici nista sestavljali pogodbe, ampak zgolj privolili v toženčeve pogoje, toženec pa je zlorabil njuno težko finančno situacijo in svoj močnejši položaj. Zmotno je uporabilo 141. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj v konkretnem primeru že grob izračun pokaže, da gre za oderuške obresti in da je objektivni element podan. Iz navedb obeh tožnic tudi izhaja, zakaj sta najemali posojilo in v kakšnih okoliščinah. Nista imeli druge izbire, kot da privolita v toženčeve pogoje. Nepravilna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da je njuna pritožbena trditev, da izbrisna pobotnica izkazuje plačilo dolga, nasprotna ugotovitvam sodišča prve stopnje, zakaj sta sklenili (drugo) posojilno pogodbo in da nasprotuje njunim lastnim navedbam. Tožnici sta ves čas zatrjevali, da sta vrnili posojilo, kot je bilo dano, nista pa mogli vrniti zneska z oderuškimi obrestmi. Tožnici sta v pritožbi tudi opozorili, da se sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, koliko sta že plačali in koliko še dolgujeta. Tudi na to pritožbeno sodišče ni odgovorilo.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sedanjo sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizja neutemeljeno očita obema sodiščema, da je v postopku prišlo do procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče je na večino pritožbenih trditev odgovorilo, na vse pa ni bilo dolžno, saj mora po prvem odstavku 360. člena ZPP presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Med take nedvomno ne spadajo tiste pritožbene trditve, ki so očitno neutemeljene, na primer zato, ker nasprotujejo dotedanjim trditvam pritožnika. Pravkar povedano velja za trditev, da tožnici nista sestavljali pogodbe, ampak sta le privolili v toženčeve pogoje. Prvotožnica sama je izpovedala, da pogodbe ni sestavljal toženec, pač pa Ljubljanska zastavljalnica, ki ji je tožnica zaupala. O zatrjevani toženčevi zlorabi položaja obeh tožnic pritožbeno sodišče govori v okviru razlogov, zakaj ni izkazan subjektivni element za obstoj oderuške pogodbe. Kaj izkazuje sporna izbrisna pobotnica, je vprašanje dejanske narave. Revizija sicer skuša izpodbiti dejansko ugotovitev obeh sodišč, da posojilo po prvi posojilni pogodbi ni bilo vrnjeno, in razloge obeh sodišč prikazuje kot nasprotje med listinami, izpovedbami in samimi razlogi, vendar neutemeljeno. Zatrjevanega nasprotja ni in razlogi sodišča druge stopnje, zakaj ne sprejema pritožbene trditve o plačilu dolga in pomenu izbrisne pobotnice, so skladni s konkretno opredeljenimi trditvami obeh tožnic, izpovedjo prve tožnice in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Ali in koliko tožnici še dolgujeta, že glede na vsebino tožbenega in nasprotnega tožbenega zahtevka ni stvar te pravde. Pritožbeno sodišče je na enak pritožbeni ugovor odgovorilo v prvem odstavku 5. strani svoje sodbe in je revizijski očitek o izostanku teh razlogov neutemeljen. Revizijska trditev, da so v glavnici že upoštevane obresti in zato vsaj glede prištetih pogodbenih obresti ne more iti za neveljavno vknjižbo izbrisa zastavne pravice, ni upoštevna, ker je v nasprotju z dejstvom, ki ga je sodišče prve stopnje kot nespornega ugotovilo na prvem naroku, da gre namreč pri prvi pogodbi za posojilo zneska 29.500 DEM.

Odločilna dejanska podlaga, na katero so zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in stranke, so ugotovitve obeh sodišč, da je bila druga posojilna pogodba le navidezna (o njeni ničnosti je pravnomočno odločeno že v prvem sojenju), da je neresničen zapis v izbrisni pobotnici, da sta tožnici dolg iz prve posojilne pogodbe (v celoti) vrnili, ker je toženec izbrisno pobotnico podpisal le zato, da bi tožnici izposlovali izbris hipoteke za zavarovanje terjatve iz prve posojilne pogodbe in bi se nato v zemljiško knjigo vpisalo zavarovanje terjatve iz druge (navidezne) posojilne pogodbe, in da pri sklepanju prve posojilne pogodbe ni bilo ugotovljeno niti objektivnih niti subjektivnih elementov, ki so potrebni za ugotovitev, ali gre za oderuško in zato nično pogodbeno določilo o višini pogodbeno dogovorjene obrestne mere za zamudne obresti.

Na revizijski stopnji je tako sporno predvsem materialnopravno vprašanje, ali je nično pogodbeno določilo iz prve posojilne pogodbe (v zvezi s popravkom v sporazumu po 251/c členu ZIP), da znaša letna obrestna mera zamudnih obresti za dano posojilo, zavarovano z devizno klavzulo, 30%, ker naj bi nasprotovalo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom oziroma, ker naj bi bil tak dogovor oderuški.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da je bilo pri denarnih terjatvah z devizno klavzulo dogovarjanje pogodbenikov o višini obrestne mere zamudnih obresti prosto, kar je v skladu z 10. členom ZOR o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij, saj tega vprašanja za take terjatve ne ureja noben predpis, torej tudi prisilni ne. Pravilni so nadaljnji razlogi obeh sodišč, da ne gre za dogovor, ki bi nasprotoval morali. Primerjava z realno obrestno mero zamudnih obresti za tolarske terjatve je lahko ustrezna, saj je obrestno mero zamudnih obresti v času sklepanja prve posojilne pogodbe z dne 23.4.1992 že urejal takrat nov Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 14/92). V prvem odstavku 2. člena je določal, da je obrestna mera zamudnih obresti za obligacijska razmerja enaka stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunani na letno raven, in realni letni zamudni obrestni meri 30%. Vrednost terjatve je v tem zakonu ohranjal indeks rasti cen na drobno, v sporni pogodbeni določbi jo ohranja devizna klavzula, realna obrestna mera zamudnih obresti pa je pri obeh enaka. Navedeni razlogi obeh sodišč pomenijo tudi, da v obravnavanem primeru ni izkazan objektivni element, potreben za obstoj oderuške pogodbe po prvem odstavku 141. člena ZOR, torej da ne gre za očitno nesorazmerje pogodbenih obveznosti. Revizija ne more izpodbiti te ugotovitve s pavšalno trditvijo, da že grob izračun izkazuje drugače. Revizijsko sodišče k razlogom obeh sodišč le še dodaja, da so glede na trditveno podlago v tem sporu odločilne razmere, ki so obstajale v času sklepanja prve posojilne pogodbe. Pravilni so tudi razlogi pritožbenega sodišča, da morata biti po navedeni zakonski določbi kumalativno podana oba pogoja, torej objektivni in subjektivni. Zato ni potreben podrobnejši odgovor na revizijske trditve o obstoju subjektivnega elementa.

Odločitev obeh sodišč, da pogodbena določba iz prve posojilne pogodbe o 30% letni obrestni meri zamudnih obresti ni nična, je po vsem obrazloženem materialnopravno pravilna. Take so tudi nadaljnje odločitve obeh sodišč. Izbrisna pobotnica, izdana na podlagi druge navidezne posojilne pogodbe, nima pravnega učinka in tudi ne izkazuje zatrjevane vrnitve posojila iz prve in dejansko edine posojilne pogodbe. Ker izbrisna pobotnica nima pravnega učinka, je odpadla podlaga za izbris zavarovanja toženčeve posojilne terjatve iz prve posojilne pogodbe. Zato je odločitev obeh sodišč o ugoditvi toženčevi izbrisni tožbi materialnopravno skladna s 101. členom Zakona o zemljiški knjigi.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo obeh tožnic zavrnilo in z njo tudi njune priglašene revizijske stroške.