Jedro

Veljavna zakonska ureditev zamudnih obresti je torej omogočila spremembo sodne prakse, tako da se v skladu s citirano določbo drugega odstavka 299. člena OZ zamudne obresti priznajo od nastanka zamude dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero, ki je zdaj po 2. členu ZPOMZO-A 13,5 odstotka. Tožnik je trdil, da je toženi zavarovalnici zahtevek za plačilo odškodnine z vso potrebno dokumentacijo poslal štirinajst dni pred 13.12.2002 in je zato toženka od 13.12.2002 dalje v zamudi. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da to drži, bo moralo tožniku priznati zakonske zamudne obresti v skladu s citiranimi predpisi tako od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo kot tudi od zneska že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od zamude do plačila. Izguba dnevnic ne more predstavljati izgubljenega zaslužka, razen če bi tožnik dokazal, da so prejete dnevnice dejansko presegale njegove stroške in je del dnevnic dejansko predstavljal čisti zaslužek, ki pa ga je zaradi bolezni izgubil. Ni res, da tožnik nima pravice do povrnitve odškodnine zaradi stroškov za tujo nego in pomoč, če so mu pomoč nudili svojci in prijatelji. Tožnik je upravičen do povrnitve potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo nudi. Oškodovancu gredo stroški zdraviliškega zdravljenja le, če je bilo to res potrebno in ne le koristno.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem zavrnilnem delu glede zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem delu glede odločitve o povrnitvi premoženjske škode in odločitve o povrnitvi stroškov postopka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 30. 6. 2003 od sodišča najprej zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati znesek 3.161.769,72 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od: zneska 2.200.000,00 SIT (odškodnine za nepremoženjsko škodo) zamudne obresti s predpisano obrestno mero zmanjšano za temeljno obrestno mero od 13. 12. 2002 dalje do dneva sodbe sodišča prve stopnje ter zakonske zamudne obresti od prvega dne po dnevu sodbe sodišče prve stopnje dalje do plačila; zneska 961.769,72 SIT (le-ta predstavlja skupno vsoto posameznih zneskov premoženjske škode) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Tožnik je kasneje s pripravljalno vlogo z dne 31. 5 2004 zaradi delnega plačila delno umaknil tožbo ter od sodišča zahteval, naj razsodi, da je tožena zavarovalnica dolžna tožniku plačati: znesek 1.355.800,00 SIT skupaj z obrestmi v višini 13,5 % obrestne mere, od 13. 12. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; znesek 905.949,72 SIT (le-ta predstavlja skupno vsoto posameznih zneskov premoženjske škode) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov upoštevajoč različne dneve zamude; znesek 133.698,46 SIT (na račun zamudnih obresti od plačanega zneska 900.000,00 SIT za čas od 13.12.2002 do 29.9.2003) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2003 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu, v katerem je bila tožba umaknjena, nato pa z izpodbijano sodbo toženi zavarovalnici naložilo plačilo: 3.zneska 455.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila; 4.zneska 156.165,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2002 dalje do plačila; 5.zneska 34.696,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2002 dalje do plačila; 6.zneska 644.358,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2002 dalje do plačila. V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP) vendar le zoper zavrnilni del glede zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo obrestni del zahtevka, in sicer od zneska prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 844.200,00 SIT za čas od 13. 12. 2002 do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri v višini 13.5 % ter za čas od 28. 6. 2003 do izdaje izpodbijane sodbe po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje ni v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega stališča Republike Slovenije, sprejetim na obči seji dne 26. 6. 2002. Opozarja, da je tožena zavarovalnica dolžna v skladu z 943. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 do 32/04; v nadaljevanju OZ) odškodnino izplačati v roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zatrjevani primer nastal. Tožnik zatrjuje, da je toženi zavarovalnici z zahtevkom posredoval vse podatke in dokumentacijo, zaradi česar je toženka v zamudi s plačilom odškodnine od 13. 12. 2002 dalje do plačila. Po mnenju tožnika je napačno stališče sodišča, da je zato, ker je odškodnino prisodilo po cenah na dan izdaje sodbe, obresti potrebno priznati le od izdaje sodbe dalje. Vztraja, da bi mu sodišče moralo priznati zamudne obresti od zamude dalje. Opozarja, da je Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 45/95, 83/2001-OZ in 109/2001; v nadaljevanju ZPOMZO-A) izrecno ločil prave zamudne in valorizacijske obresti, zaradi česar se po tožnikovem mnenju že od 1. 1. 2002 dalje za odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo uporabljajo obresti po obrestni meri v višini razlike, med predpisano obrestno mero ter temeljno obrestno mero, torej brez valorizacijskih obresti. Ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine je bila namreč zagotovljena že s sojenjem po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Istočasno tožnik v pritožbi poudarja, da novi Zakon o predpisani obrestni zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 56/03 do 135/03) ne pozna več valorizacijskega dela zamudnih obresti, zato za priznavanje čistih zamudnih obresti od nastanka dolžnikove zamude dalje po novem zakonu seveda ni nobenih ovir. Tako tožnik predlaga, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da mu prisodi tudi znesek 133.698,46 SIT skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2003 dalje do plačila ter obresti od zneska 455.800,00 SIT v višini 13,5 % obrestne mere od 13.12.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tudi tožena zavarovalnica, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka I. odstavka 338. člena ZPP). V pritožbi navaja, da se ne strinja z dosojeno odškodnino za materialno škodo, saj je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno priznalo tožniku znesek 644.355,72 SIT iz naslova izpada dohodka zaradi izostanka dnevnic. Po mnenju tožene zavarovalnice le-te predstavljajo povračilo stroškov, ki jih ima delavec v zvezi z delom in ne osebnega dohodka. Poudarja, da tožnik do povračila teh stroškov ni bil upravičen, saj je bil v bolniškem staležu in mu tako ti stroški niso nastali. Tožena zavarovalnica v zvezi s tem navaja tudi, da tožnik z ničemer ni izkazal svojih trditev iz pripravljalne vloge, da je dobljeni znesek od dnevnic v celoti prihranil, prav tako naj ne bi predložil nikakršnih potrdil in drugih dokazil, na primer plačilne liste za zadnjih 6 mesecev. Obenem pritožba prereka tudi dosojeno premoženjsko škodo zaradi potnih stroškov, ki naj bi tožniku nastali z obiskovanjem zdravniških pregledov, ter škodo iz naslova tuje nege in pomoči. Po mnenju tožene zavarovalnice tožnik ni z ničemer izkazal upravičenosti (potrebnosti tuje pomoči pri vožnji) do povračila teh stroškov, saj naj bi bil tožnik upravičen do potnih stroškov zgolj za javna prevozna sredstva. Poleg tega naj bi po navedbi tožene zavarovalnice sodišče zgolj povzelo trditve tožnika, medtem ko se do trditev in ugovorov tožene stranke sploh ni opredelilo, zato naj bi bila odločitev nepravilna že iz tega razloga. V pritožbi navaja, da tožnik ni izkazal, da je dejansko imel strošek zaradi zatrjevane tuje pomoči. Meni, da starši in prijatelji prostovoljno pomagajo svojim bližnjim, zato je po mnenju toženke tožnik s tem zneskom dejansko obogaten. Obenem tožena zavarovalnica zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno priznalo strošek zdraviliškega zdravljenja v Moravskih toplicah v višini 34.696,00 SIT, saj na ne bi šlo za strošek zdravljenja po kriterijih ZZZS, sploh pa ne 4 mesece po nezgodi oziroma 2 meseca po zaključku zdravljenja. Pritožba navaja, da naj takšen obisk zdravilišča ne bi bil niti nujen niti koristen za tožnika. Tožena zavarovalnica opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o navedenih odločilnih dejstvih. Poudarja, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično povzelo navedbe in trditve tožnika, medtem ko se do ugovorov tožene zavarovalnice ni opredelilo. Zato predlaga višjemu sodišču, naj njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je na pritožbo tožene zavarovalnice odgovoril. Navaja, da je pritožba neutemeljena saj naj bi izpad izostanka dohodka zaradi izostanka dnevnic izhajal iz potrdila delodajalca. Tožnik naj bi na zaslišanju na naroku povedal, da dnevnice predstavljajo znaten del njegovega zaslužka in prihranka. Poleg tega naj bi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhajalo, da je tožnik potreboval tujo nego in pomoč. Tožnik tudi vztraja, da je potreboval pomoč pri vožnji, saj je bil nezmožen za vožnjo na zdravniške preglede. Tožnik zatrjuje tudi, da prijatelji niso dolžni nuditi medsebojne pomoči oškodovancu namesto tistega, ki je odgovoren za škodo. Obenem zatrjuje, da tožena zavarovalnica neutemeljeno izpodbija škodo nastalo zaradi zdraviliškega zdravljenja, saj se je tožniku stanje po tem zdravljenju močno izboljšalo, kar pomeni, da je bil potrebno. Predlaga, naj višje sodišče pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi obeh pravdnih strank sta utemeljeni.

1. O pritožbi tožnika Dolžnik po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ). V zamudo pride, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, če pa rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ). Upnik ima torej od dolžnikove zamude dalje pravico zahtevati tudi zamudne obresti. Sodna praksa pred načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na obči seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26. 6. 2002 res ni priznavala zamudnih obresti za čas od postavitve zahtevka dalje do plačila. Ker je že sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavljalo valorizacijo odškodnine, bi priznavanje valorizacijskih obresti za nazaj pomenilo podvajanje valorizacije, kar ni bilo sprejemljivo. Na novo uveljavljena ureditev zamudnih obresti, ko ZPOMZO-A izrecno loči prave zamudne in valorizacijske obresti, pa je omogočila, da se od uveljavitve tega zakona dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. Veljavna zakonska ureditev zamudnih obresti je torej omogočila spremembo sodne prakse, tako da se v skladu s citirano določbo drugega odstavka 299. člena OZ zamudne obresti priznajo od nastanka zamude dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero, ki je zdaj po 2. členu ZPOMZO-A 13,5 odstotka. Po citiranem načelnem pravnem mnenju pripadajo oškodovancu za čas od nastanka zamude do dneva sodbe prve stopnje zamudne obresti po 13,5 odstotni obrestni meri, in to od 1. januarja 2002 dalje, če ni zamuda nastala kasneje, če pa je zamuda nastala kasneje pa za čas od nastanka zamude do dneva sodbe prve stopnje. Od prvega dne po dnevu sodbe dalje pa mu pripadajo zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, določeni v 2. členu ZPOMZO-A. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Tožnik je namreč trdil, da je toženi zavarovalnici zahtevek za plačilo odškodnine z vso potrebno dokumentacijo poslal štirinajst dni pred 13.12.2002 in je zato toženka od 13.12.2002 dalje v zamudi. Sodišče prve stopnje ni ocenilo, ali je tožnik dokazal, da so njegove trditve resnične.

Višje sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnika, v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem dokaznem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali je tožnik dokazal, da je od tožene zavarovalnice že pred vložitvijo tožbe zahteval plačilo odškodnine. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da to drži bo moralo tožniku priznati zakonske zamudne obresti v skladu s citiranimi predpisi tako od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo kot tudi od zneska že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od zamude do plačila.

2. O pritožbi tožene zavarovalnice V celoti pa je utemeljena tudi pritožba tožene zavarovalnice, da izpodbijana sodba glede obstoja premoženjske škode v obrazložitvi nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno pomembnih ugovorov tožene zavarovalnice. Obligacijski zakonik v I. odstavku 174. člena določa, da kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Dnevnice po I. odstavku 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) predstavljajo nadomestilo za celodnevno odsotnost delavca zaradi odrejenega službenega potovanja. Po tej določbi je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti povrnitev stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povrnitev stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju (Belopavlovič et al.: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2003, str. 530). Tožena stranka pravilno opozarja, da zato izguba dnevnic ne more predstavljati izgubljenega zaslužka, razen če bi tožnik dokazal, da so prejete dnevnice dejansko presegale njegove stroške in je del dnevnic dejansko predstavljal čisti zaslužek, ki pa ga je zaradi bolezni izgubil (primerjaj z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1974/98). Sodišče prve stopnje pa tega ni ocenilo in ni odgovorilo na ugovore tožene stranke. Po oceni višjega sodišča so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene zavarovalnice, da je tožnik upravičen zgolj do povrnitve stroškov za javni prevoz. Tožnik je zaradi poškodbe upravičen do udobnejšega prevoza z osebnim avtomobilom in s tem do povračila kilometrine. Je pa utemeljeno pritožbeno opozorilo, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, kolikšen del odškodnine predstavlja povrnitev stroškov za prevoze do zdravstvene ambulante ter koliko znašajo potrebni stroški za tujo nego in pomoč, zaradi česar je višje sodišče odločitev o plačilu 156.165,00 SIT odškodnine za ti dve postavki premoženjske škode v celoti razveljavilo. Višje sodišče se namreč strinja s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovor toženke, da zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi stroškov za tujo nego in pomoč ni v celoti utemeljena. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenec ocenil, da je tožnik pri običajnih dnevnih aktivnostih - kamor spada tudi vožnja z avtomobilom - potreboval tujo pomoč v prvem obdobju zdravljenja - torej v obdobju šestih tednov po eno uro dnevno, kar znaša 42 ur. Na kakšni podlagi je sodišče ocenilo, da je bilo potrebnih več ur tuje pomoči, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Sodba ima tako v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

Sicer pa višje sodišče poudarja, da tožena stranka nima prav, ko navaja, da tožnik nima pravice do povrnitve odškodnine iz tega naslova, če so mu pomoč nudili svojci in prijatelji. Tožnik je upravičen do povrnitve potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo nudi (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 474/02). Sodišče prve stopnje kljub izrecnemu ugovoru tožene zavarovalnice tudi ni obrazložilo svoje ocene, da so bili stroški zdraviliškega zdravljenja tožnika potrebni - glede na utemeljeno opozorilo tožene zavarovalnice, da je šlo za dvodnevno bivanje v zdravilišču in to že dva meseca po zaključenem zdravljenju. Sodišče prve stopnje bo moralo zato v novem sojenju odgovoriti na ugovor tožene stranke in oceniti, ali je bilo zdraviliško zdravljenje za tožnika res potrebno in ne le koristno (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 562/94).

Tako je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o povrnitvi premoženjske škode zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP in je zato v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Višje sodišče le opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje ob novem sojenju upoštevati določbo II. odstavka 362. člena ZPP, po kateri stranke v ponovljenem sojenju ne morejo več navajati novih dejstev in dokazov, razen če izkažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti v dotedanjem postopku.

Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bila pritožba vložena.