Jedro

Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne morejo spremeniti dejstva, da so C. C. ter B. B. in njuni hčerki oškodovanci kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obdolženi A. A., ko je neupravičeno vstopil v njihovo stanovanje. Iz zapisnika o zaslišanju C. C., na katerega se sklicuje pritožba, je razvidno, da slednja z možem in hčerkama živi v stanovanju v hiši na ..., ki je last staršev njenega moža E. E. in F. F., v to stanovanje pa je obravnavanega dne neupravičeno vstopil obdolženec. B. B. in C. C. sta bila zato upravičena podati predlog za pregon obdolženca, ki je neupravičeno vstopil v njihovo stanovanje. Sodišče prve stopnje torej ni prekršilo predpisov kazenskega postopka v vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca in kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika na pritožbeni stopnji pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 25572/2021 z dne 19. 7. 2021 obdolženega A. A. pod točko A izreka sodbe spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko B izreka pa storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena istega zakona. Za kaznivo dejanje pod točko A izreka mu je po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko B izreka mu je po prvem odstavku 141. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, po drugem odstavku 45. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 pa še stransko denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 13,33 EUR, skupno 400,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 17. 5. 2021 od 10.00 ure dalje in mu po 74. in 75. členu KZ-1 odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v višini 1.170,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika odvetnika Č. Č. bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe pod točko B izreka sodbe, odločbo o izrečeni kazenski sankciji glede kaznivega dejanja pod točko A izreka pa spremeni tako, da se izrečena zaporna kazen enega leta in enega meseca zapora izvrši z delom v splošno korist, podrejeno pa, da izrečeno zaporno kazen zniža na šest mesecev zapora.

3. Zagovornik obdolženca je v pritožbi zahteval, da se obdolženca in zagovornika obvesti o seji pritožbenega senata, zato ju je pritožbeno sodišče o seji obvestilo, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pa je o seji obvestilo tudi pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Pritožbene seje so se udeležili obdolženec, njegov zagovornik in višja državna tožilka D. D. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podana, ker je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka v vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca za kazenski pregon, podana pa je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pritožba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede okoliščine, zakaj sta B. B. in C. C. s kaznivim dejanjem pod točko B izreka sodbe oškodovana. Iz zapisnika o zaslišanju priče C. C. z dne 7. 6. 2020 ne izhaja, da bi bila B. B. in C. C. oškodovanca, pri čemer je bila slednja v fazi preiskovalnega postopka zaslišana zgolj kot priča, ne kot oškodovanka, B. B. pa sploh ni bil zaslišan. Če bi bila oškodovanca, bi morala policija in preiskovalni sodnik ravnati v skladu z določbo 65.a člena ZKP in ju ob prvem stiku seznaniti z ustreznimi informacijami, kar ni bilo storjeno in to dodatno potrjuje, da nista oškodovanca tega kaznivega dejanja. Pritožba pa v sodbi pogreša tudi razloge o tej okoliščini.

6. Pritožba nima prav. Navedeni kršitvi nista podani. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne morejo spremeniti dejstva, da so B. B. ter C. C. in njuni hčerki oškodovanci kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obdolženi A. A., ko je neupravičeno vstopil v njihovo stanovanje. Iz zapisnika o zaslišanju C. C., na katerega se sklicuje pritožba, je razvidno, da slednja z možem in hčerkama živi v stanovanju v hiši na ..., ki je last staršev njenega moža E. E. in F. F., v to stanovanje pa je obravnavanega dne neupravičeno vstopil obdolženec. C. C. in B. B. sta bila zato upravičena podati predlog za pregon obdolženca, ki je neupravičeno vstopil v njihovo stanovanje. Izraz "tuje stanovanje", ki je zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1, ne pomeni "tuj" v lastninskopravnem smislu, ampak zakonito pravico določene osebe, da stanovanje dejansko uporablja.1 Sodišče prve stopnje torej ni prekršilo predpisov kazenskega postopka v vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca in kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj pritožba neutemeljeno pogreša razloge o tem, ali sta C. C. in B. B. upravičena podati predlog za kazenski pregon. Obdolženi A. A. je, potem ko so mu bili podani vsi ustrezni pravni pouki in je državna tožilka predstavila predlog kazenskih sankcij, ki mu jih naj izreče sodišče, krivdo po obtožbi priznal, sodišče pa je njegovo priznanje sprejelo ter opravilo narok za izrek kazenske sankcije, nato pa izdelalo sodbo, kot jo predvideva zakon v primerih, ko obdolženec krivdo po obtožbi prizna. V sodbi se je zato pravilno omejilo le na ugotovitev, da je obdolženec priznal krivdo pred predsednico senata, ki je dano priznanje sprejela (šesti odstavek 285.č člena ZKP) ter ustrezno pojasnilo, da na podlagi sprejetega priznanja in dokazov, ki so takšno priznanje podprli, ugotavlja, da so obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu. Glede na dejstvo, da je obdolženec krivdo po obtožbi priznal, je obrazložitev sodbe, ob že navedenem, osredotočena le na obrazložitev odločbe o kazenski sankciji.

7. Pritožba neutemeljeno graja tudi odločbo o kazenskih sankcijah. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (točke 8 - 17) podrobno in tehtno pojasnilo svojo odločitev o izbiri in odmeri kazenskih sankcij ter odgovorilo tudi na predlog obrambe, da odloči, da obdolženec prestane zaporno kazen tako, da opravi delo v splošno korist ali da zapor prestaja na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora.

8. Pritožba poudarja, da sta izrečeni kazenski sankciji prestrogi, ker obdolženec v nobenem primeru ni ogrozil varnosti oškodovancev, pri kaznivem dejanju pod točko B izreka sodbe pa ni bilo ogroženo niti njihovo premoženje, medtem ko si je pod točko A izreka sodbe pridobil manjšo premoženjsko korist, oškodovanca tega kaznivega dejanja pa sta šele dlje časa od izvršitve kaznivega dejanja ugotovila, da je bilo storjeno, kar tudi potrjuje, da njihove varnosti obdolženec ni ogrožal. Navaja, da je izrečena zaporna kazen prestroga glede na stopnjo obdolženčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, njegovo obnašanje po storjenem dejanju in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju. Obdolženec je tik pred storitvijo očitanih kaznivih dejanj prestal dolgoletno kazen sedemnajst let in deset mesecev zapora in se je v normalno življenje vrnil v času epidemije, ko ni mogoče pričakovati, da bi se lahko zaposlil in tako poskrbel za osnovno preživljanje, zaradi česar bi bilo po oceni pritožbe bolj primerno, da bi se izrečena kazenska sankcija zapora nadomestila z delom v splošno korist, saj bi se s tem obdolženec ponovno vključil v delovni proces, temeljni namen izrečene kazenske sankcije pa je, da se obdolžencu po prestani kazni omogoči čimbolj normalna vključitev v družbeno okolje. Zaključek sodišča prve stopnje, da alternativni način prestajanja zaporne kazni za obdolženca ni primeren glede na okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, zlasti upoštevaje nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo v smislu ponovitve dejanja na prostosti, je v celoti zmoten, saj iz njega izhaja, da nevarnost ponovitve dejanja, če bi bil obdolženec na prostosti, ne bo nikoli minila. Po oceni pritožbe pa je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so v sodbi izostali razlogi o posebnih okoliščinah, ki bi utemeljevale izrek denarne kazni ob izrečeni zaporni kazni, saj je v sodbi le pavšalno navedeno, da je njen izrek narekovala okoliščina, da je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti vsaj nejasni.

9. Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je obdolžencu za očitani kaznivi dejanji določilo ustrezni posamezni zaporni kazni, nato pa izreklo ustrezno enotno kazen zapora in razumno pojasnilo razloge, zaradi katerih utemeljeno ni ugodilo predlogu obrambe, da v sodbi izreče, da obdolženec enotno zaporno kazen prestane tako, da opravi delo v splošno korist ali da jo prestaja na odprtem oddelku ZPKZ X. Prav tako utemeljeno mu je izreklo še stransko denarno kazen, pri tem določilo primerne dnevne zneske in njihovo število, kar je v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnilo, zato pritožba dodatne razloge o posebnih okoliščinah in o tem, zakaj se je odločilo za izrek stranske denarne kazni, neutemeljeno pogreša. Glede na težo storjenih kaznivih dejanj in dejstvo, da je obdolženec prvo novo kaznivo dejanje storil le tri dni, naslednje pa pet mesecev po izvršeni enotni kazni sedemnajst let in deset mesecev zapora, ki jo je prestajal prav tako zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, kar nedvomno kaže na njegovo osebnost in način življenja ter nagnjenost in vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, pri čemer ne izbira načina izvršitve, da pride do tujega premoženja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v sodbi, je izrek prostostne kazni v navedeni višini in hkrati stranske denarne kazni utemeljen in hkrati obrazložen. Povzeta ocena pritožbe glede obdolženčevega ogrožanja varnosti oškodovancev in njihovega premoženja ter njeno zavzemanje za alternativno izvršitev kazni zapora pravilnosti odločitev sodišča prve stopnje glede izbire in odmere kazenske sankcije ter načina prestajanja zaporne kazni ne moreta v ničemer omajati.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse in o potrebnih izdatkih in nagradi njegovega zagovornika odločilo, da obremenjujejo proračun (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 299/2005 z dne 18. 5. 2006.