Jedro

V postopku prisilne izterjave davčnega dolga zavezanec ne more uspešno uveljavljati odškodninskega zahtevka, ki ne izhaja iz aktov, ki se prisilno izvršujejo. V tem primeru pa tudi izterjava ni izvršljiva, saj je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila sklep prvostopnega organa, ker dolgovni seznam, na podlagi katerega je bil sklep izdan, ni bil sestavljen v skladu s predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1811/99-11 z dne 19.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.10.1999, s katero je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi, vloženi zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada K., Izpostava J. z dne 6.7.1998. S tem sklepom je prvostopni upravni organ zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v znesku 166.435,50 tolarjev, zamudnih obresti v znesku 7.604,00 tolarjev in stroškov prisilne izterjave v višini 1.000,00 tolarjev iz sredstev na žiro računu tožnika, odpravila izpodbijani sklep in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. V upravnih spisih priloženi seznam zaostalih obveznosti z dne 6.7.1998, ki je podlaga za prisilno izterjavo, namreč ni bil sestavljen v skladu s predpisi, saj iz njega ni bilo razvidno, iz katerih odločb oziroma iz katerih obračunov izhaja sporni dolg, in kdaj je zapadel v plačilo, prav tako ni razvidno, od katere glavnice, in za katero obdobje so obračunane zamudne obresti, zato presoja pravilnosti terjanega zneska ni bila možna. Takega seznama ni bilo mogoče šteti za izvršilni naslov po 95. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97).

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrnilo, saj je bilo njegovemu zahtevku že v pritožbenem upravnem postopku ugodeno in je bil sklep prvostopnega organa pravilno odpravljen po 242. členu ZUP/86. Tožnik v tem postopku tudi ne more uspeti z zahtevo za povračilo odškodnine v smislu vrnitve prisilno izterjanih sredstev, plačila zamudnih obresti, vpisa delovne dobe v delovno knjižico za čas brezposelnosti, ponovne vzpostavitve obrtne dejavnosti in povračila škode v višini 10.000.000,00 SIT, saj sodišče v tem postopku ne more o tem odločati. V tem postopku se na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS presoja le zakonitost izpodbijanega akta tožene stranke. Vse druge tožnikove zahteve pa izhajajo iz drugih aktov in drugih razmerij zato ne morejo biti predmet tega upravnega spora.

Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeno prvostopno sodbo, ker se z njo ne strinja in predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi ter ugodi vsem njegovim tožbenim zahtevam. Sklicuje se na to, da mu je bila delovna knjižica zaradi prenehanja delovnega razmerja zaključena z dnem 31.1.1998 in da od takrat dalje ni več zavezan za plačilo davkov in prispevkov iz naslova obrtne dejavnosti. Trdi, da je prenehanje delovnega razmerja davčni organ vpisal v knjižico samovoljno in da je to nezakonito dejanje, na podlagi katerega je bilo od njega izterjanih več kot 400.000,00 tolarjev, ki so mu bili posojeni za preživetje zaradi brezposelnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljne razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponvaljanju, v celoti sklicuje.

Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, v tem upravnem sporu tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je ta na podlagi tožnikove pritožbe odpravila sklep prvostopnega organa ter mu zadevo vrnila v nov postopek. Gre torej za upravni spor na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS. V tem upravnem sporu se presoja zgolj zakonitost izdanega upravnega akta. Ker je bilo z njim tožnikovi pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo ugodeno in je bil sklep prvostopnega organa odpravljen ter zadeva vrnjena prvostopnemu organu v nov postopek, tožnik v tem delu niti ni imel pravnega interesa za izpodbijanje navedene odločbe. Tožnik pa je v zvezi s presojo zakonitosti izpodbijanega akta v tožbi zahteval še povračilo odškodnine, in sicer vračilo vseh prisilno izterjanih sredstev z zamudnimi obrestmi, vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas brezposelnosti, na stroške davčne uprave vzpostavitev njegove obrtne delavnice in odpravo vseh težav v zvezi z obratovanjem te delavnice ter povračilo škode zaradi brezposelnosti ter škode zaradi žalitve njegove osebnosti in duševno trpljenje v znesku 10.000,00 tolarjev. O teh zadevah pa se, kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, ne more odločati v upravnem sporu v zvezi s presojo zakonitosti odločbe tožene stranke. Z njo tožniku niso nastale nobene škodljive posledice, saj je bil z njo odpravljen prvostopni sklep. Poplačilo tožnikovih davčnih dolgov pa je bilo izvedeno na podlagi drugih upravnih aktov in ne na podlagi v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.