Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V tako imenovanem zasebnem prostoru se je izvajala gostinska dejavnost, ker je bila pijača gostom pripravljena in postrežena; z zahtevo, da si jo gostje sami odnesejo v tako imenovani privatni prostor, je pravna oseba le poskušala zaobiti določbe ZOUTPI o prepovedi kajenja v zaprtih javnih prostorih.
Ker je pravna oseba v tako imenovanem privatnem prostoru opravljala gostinsko dejavnost, kar pomeni, da gre za poslovni prostor, inšpektorja s tem, ko sta opazovala dogajanje v gostinskem lokalu in vstopila v obravnavani prostor, nista prekoračila pooblastil. Navodilo zakonitega zastopnika pravne osebe delavki - natakarici, da morajo gostje, ki želijo kaditi, pijačo sami odnesti v tako imenovani zasebni prostor, je samo po sebi protipravno, kar pomeni, da je natakarica storila prekršek po navodilih zakonitega zastopnika.
I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v zvezi s plačilnim nalogom potrdi.
II. Pravna oseba mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 600,00 EUR.
1. Prekrškovni organ Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom pravni osebi za prekršek po 29. točki prvega odstavka 42. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (ZOUTPI) izrekel globo v znesku 4.000,00 EUR z možnostjo polovičnega plačila globe.
2. Zoper plačilni nalog je vložila pravna oseba po zagovornikih pravočasno zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 48/2020 z dne 21. 7. 2021 zavrnilo kot neutemeljeno in storilki naložilo plačilo sodne takse v višini 400,00 EUR.
3. Pravna oseba v uvodu pravočasne pritožbe (vložene po zagovornikih) navaja, da se pritožuje iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo ugodi in plačilni nalog spremeni tako, da se prekrškovni postopek zoper pravno osebo ustavi ter stroški postopka bremenijo proračun.
4. Prekrškovni organ ni podal odgovora na pritožbo.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero le-to odloči o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa, je urejena v 66. členu ZP-1. Na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-991/17-31, U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020) lahko zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (torej tudi zoper sodbo, s katero sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno) osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona (oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov) vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka. Pritožba se obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1).
7. Višje sodišče je tako na podlagi 159. člena ZP-1 preizkusilo izpodbijano sodbo v zvezi z dovoljenimi pritožbenimi razlogi in po uradni dolžnosti ter pri tem ugotovilo, da pravni osebi v postopku niso bile kršene z Ustavo RS zagotovljene pravice in ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo storilke, pritožba pa tudi ni utemeljena.
8. Iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te obrazložitve, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo pritožba uveljavlja z navedbami, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ko sodišče pravni osebi očita, da je delavki dala protipravna navodila.
9. 29. točka prvega odstavka 42. člena ZOUTPI določa, da se z globo od 4.000,00 do 33.000,00 EUR kaznuje za prekršek pravna oseba, če ne zagotovi spoštovanja prepovedi kajenja oziroma uporabe tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, razen tobaka za žvečenje in tobaka za njuhanje, v zaprtih javnih in delovnih prostorih (39. člen). Na podlagi prvega odstavka 39. člena ZOUTPI je prepovedano kajenje oziroma uporaba tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, razen tobaka za žvečenje in tobaka za njuhanje, v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih ter v vseh vozilih v navzočnosti oseb, mlajših od 18 let. 10. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče potem, ko je na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, v katerem je zaslišalo zakonitega zastopnika pravne osebe A. A., priči B. B. in inšpektorico C. C. ter je vpogledalo v listinsko dokumentacijo prekrškovnega organa (med drugim v zapisnik o inšpekcijskem pregledu št. 0000-197/2019-5 z dne 20. 12. 2019), zahtevo za sodno varstvo pravne osebe kot neutemeljeno zavrnilo. Pravna oseba pa v pritožbi ponavlja navedbe zahteve za sodno varstvo (da je prostor, v katerega je možen vhod iz osrednjega dela gostinskega lokala in je nad vhodom v prostor napis „PRIVAT“, tako imenovani privat prostor, kjer je kajenje dovoljeno; v tem prostoru se ne izvaja gostinske dejavnosti; v zasebni prostor smejo vstopiti le osebe z dovoljenjem A. A., inšpektorja tega dovoljenja nista imela; skladno z Zakonom o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) zasebni prostor ne sme biti predmet inšpekcijskega pregleda), ki jih vsebinsko obravnavalo že prvostopenjsko sodišče in jih utemeljeno zavrnilo, za kar je navedlo pravilne in jasne razloge, s katerimi se strinja tudi višje sodišče. 11. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je prekrškovni organ pravilno ugotovil dejansko stanje (20. 12. 2019 je bilo pri pravni osebi D. d.o.o. v prostorih objekta ... na naslovu Ulica ... v Ljubljani ob inšpekcijskem pregledu spoštovanja zakonodaje s področja omejevanja uporabe tobačnih in povezanih izdelkov ugotovljeno kajenje fizičnih oseb v popolnoma zaprtem javnem prostoru) pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in določbe predpisa, ki določa prekršek, to je določbe 39. člena ZOUTPI. Glede na ugotovitve (da si stranke kupijo pijačo za točilnim pultom in jo odnesejo v tako imenovani zasebni prostor, natakarice pa le počistijo za njimi), je sodišče upoštevajoč drugi odstavek 1. člena Zakona o gostinstvu (na podlagi katerega gostinska dejavnost obsega pripravo in strežbo jedi in pijač ter nastanitev gostov) utemeljeno zaključilo, da se je v tako imenovanem zasebnem prostoru izvajala gostinska dejavnost, ker je bila pijača gostom pripravljena in postrežena (praviloma na pladnju); z zahtevo, da si jo gostje sami odnesejo v tako imenovani privatni prostor, pa je pravna oseba le poskušala zaobiti določbe ZOUTPI o prepovedi kajenja v zaprtih javnih prostorih. Upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi IV Ips 99/2010 z dne 15. 6. 2010 (da je za presojo, ali je določen prostor javni ali zasebni, bistvena ugotovitev, ali se v njem opravlja gostinska dejavnost; če se gostinska dejavnost v prostoru izvaja, gre za javni prostor, kjer veljajo omejitve kajenja) je sodišče na podlagi ugotovitev iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 20. 12. 2019 (inšpektor je kot stranka ob postrežbi natakarice vprašal, kje lahko kadi, odgovorila mu je, da je kajenje dovoljeno v kadilnici in mu pokazala v smeri privatnega prostora; ob opazovanju dogajanja sta inšpektorja zaznala, da so posamezne stranke ob prihodu v objekt in ob naročilu pijače pri točilnem pultu s strani natakarice bile postrežene na način, da jim je natakarica izdala naročeno pijačo na pladnju, ki jo je stranka sama odnesla v imenovani zasebni prostor; vstopanje v ta prostor je bilo omogočeno vsem, saj so stranke brez težav vstopale skozi samodejna drsna vrata v privatni prostor; poleg tega je v ta prostor vstopila tudi natakarica in pospravila mize oziroma odnašala prazen gostinski inventar) in izpovedbe priče inšpektorice C. C. utemeljeno zaključilo (kot pred tem že prekrškovni organ), da je bil tako imenovani privatni prostor namenjen vsem strankam gostinskega lokala, v katerega so stranke vstopale brez omejitev.
12. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevajoč določbe 19. in 20. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) v točki 13 obrazložitve sodbe utemeljeno zavrnilo navedbe pravne osebe (v zahtevi za sodno varstvo in zakonitega zastopnika na zaslišanju) glede kršitev ustavne pravice do nedotakljivosti zasebnega prostora oziroma stanovanja ter navedbe, da inšpektorja v tako imenovani zasebni prostor nista bila pooblaščena vstopati in ga prikrito opazovati. Ker je pravna oseba v tako imenovanem privatnem prostoru opravljala gostinsko dejavnost, kar pomeni, da ne gre za stanovanjski, temveč za poslovni prostor, inšpektorja s tem, ko sta opazovala dogajanje v gostinskem lokalu in vstopila v obravnavani prostor nista prekoračila pooblastil, kar pravna oseba ponovno uveljavlja v pritožbi.
13. Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevajoč navedbe zakonitega zastopnika v zagovoru (da je delavki dal navodila, da morajo gostje, ki želijo kaditi, pijačo sami odnesti v tako imenovani zasebni prostor) utemeljeno zaključilo še, da ni dvoma, da je takšno navodilo delavki - natakarici samo po sebi protipravno in je tako natakarica storila prekršek po navodilih zakonitega zastopnika pravne osebe. Posledično je utemeljeno zavrnilo tudi sklicevanje pravne osebe na ekskulpacijske razloge iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, za kar je navedlo pravilne razloge (točka 18 obrazložitve). Glede na navedeno ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iu 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 14. Iz razlogov izpodbijane sodbe in plačilnega naloga izhaja, da je prekrškovni organ pravni osebi izrekel globo v višini 4.000,00 EUR, to je v najnižjem predpisanem znesku za obravnavani prekršek upoštevajoč tretji odstavek 52. člena ZP-1. 15. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom.
16. Ker zagovorniki pravne osebe s pritožbo niso uspeli, mora pravna oseba na podlagi določb 147. člena ZP-1 in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo opombo 8.2 in tar. št. 8132 ZST-1 (zavrnitev pritožbe) ter je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8212 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) tako, da mora pravna oseba plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR in sicer v roku in na način, kot bo naveden v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.