Jedro

12. člen SZ/91 je urejal skupne prostore, dele, objekte in naprave v večstanovanjski hiši (in ne v več hišah) ter funkcionalno zemljišče kot solastnino vseh etažnih lastnikov. Urejal je torej razmere v eni stavbi. Šele SZ iz leta 2003 v členu 23 določa, da za skupne dele, ki služijo več nepremičninam ali več stanovanjskim stavbam, se štejejo samo tisti skupni deli, ki so bili zgrajeni s tem namenom in katerih gradnjo so plačali lastniki oziroma etažni lastniki ali njihovi pravni predniki. V 3. točki 23. člena pa določa, da se šteje, da je takšen skupni del skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin in etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. Tako se tudi vpiše v zemljiško knjigo.

12. člen OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečanim za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v RS. Ker pa se je vrednost točke spremenila v teku postopka, je vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja kot ob uvedbi postopka. Število točk za opravljeno storitev je nižje za več kot 10 %, zato je treba uporabiti tretji odstavek 12. člena OT, ki jo mora sodišče spoštovati na podlagi četrtega odstavka 14. člena OT.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v odločitvi glede pravdnih stroškov v III izreka delno spremeni tako, da se znesek 8.882,71 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 6.573,60 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnikov pod rednimi številkami tožbe, ki so našteti v izreku sklepa. S sodbo pa je razsodilo in ugodilo preostalim tožnikom ter ugotovilo, da sta posamezna dela stavbe ID znak: stavba 0000-381 na naslovu S., stoječe na parceli 901 k.o. X, in sicer posamezni del stavbe ID znak: del stavbe 0000-381-2 in posamezni del stavbe ID znak: del stavbe 0000-381-5 splošni skupni del stavbe v etažni lastnini v deležu 1/1 vseh vsakokratnih lastnikov večstanovanjskih stavb, ki so naštete v I točki izreka. Pod II izreka je ugodilo zahtevku, da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri nepremičninah: posamezni del stavbe ID znak: del stavbe 0000-381-2 in posamezni del stavbe ID znak: 0000-381-5 vpiše: vrsta osnovnega položaja: splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, delež 1/1, imetnik: vsakokratni lastniki nepremičnine, ki so naštete v II izreka sodbe. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov 8.882,71 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

5.2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Podana je zmotna uporaba materialnega prava in bistvena kršitev določb postopka, ker je bil tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožnik zahteva ugotovitev, da gre za splošni skupni del stavbe v etažni lastnini vseh vsakokratnih lastnikov večstanovanjskih stavb, ki so naštete. Tudi če bi tožniki imeli pravice po ZLNDL, bi po tedaj veljavnem 12. členu SZ/91 lahko zahtevali le solastninsko pravico vsakokratnih etažnih lastnikov, pri čemer bi morali biti ti deleži tudi določeni. Splošni skupni del stavbe v etažni lastnini je inštitut, ki je nastal šele leta 2003 oziroma z novelo ZZK-1C v letu 2011. Status splošnega skupnega dela stavbe v etažni lastnini se lahko vzpostavi s sporazumom o delitvi ali s sodno odločbo v nepravdnem postopku po 110. členu SPZ. Zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. O tem je sodba neobrazložena in ima 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Nesklepčen je del zahtevka, v katerem zahteva vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja tako, da se pri spornih posameznih delih stavbe vpiše vrsta osnovnega položaja: splošni skupni del stavbe v etažni lastnini 1/1 vseh vsakokratnih lastnikov večstanovanjskih stavb. Toženi stranki ni znano in sodišče ni obrazložilo, na kateri pravni podlagi bi tožniki imeli takšen zahtevek za vzpostavitev ZK stanja. To je polovični zahtevek za izbrisno tožbo, kar ni mogoče in niso podane nobene izmed okoliščin za izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1. V tem primeru tudi ni potreben ugotovitveni del zahtevka in bi se lastniki lahko vpisali že na podlagi ugotovitvene sodbe. Zato tožniki za ta del nimajo pravnega interesa. Uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in v zvezi s tem bistvene kršitve določb postopka. Ugotavlja, kaj vse je ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistveno je, ali so imeli etažni lastniki ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe na spornih posameznih delih. Sodišče zaključuje, da so imeli, ker je bila stavba 381, kjer sta sporna dela, ob načrtovanju namenjena soseski; sporna posamezna dela sta ves čas služila skupnim potrebam etažnih lastnikov; v ceno kvadratnega metra je to bilo vključeno; stečajna upraviteljica je izpovedala, da je bil v odpisnem dovoljenju številka 26 Družbeni center posebej omenjen, zato ni bilo dvoma, da gre za skupni prostor etažnih lastnikov; tožena stranka se je v zemljiško knjigo kot lastnik vpisala na podlagi pogodbe o prodaji pravne osebe iz leta 2002, vendar ne izhaja iz pogodbe, da bi se prodajala tudi parcela 901in to ne more biti pravna podlaga za vpis lastninske pravice. Objekt je nesporno ločen od objektov etažnih lastnikov. Ne gre za to, ali je v pogodbi o prodaji pravne osebe z dne 17. 9. 2002 tožena stranka kupila sporna posamezna dela, saj tožena stranka ni bila kupec, ampak na podlagi takrat veljavnega 129. člena ZPPSL prodajalec. V pogodbi o prodaji pravne osebe se je dejansko navedlo premoženje, za katero se je takrat vedelo, da je v lasti tožene stranke – stečajnega dolžnika. Za premoženje, za katero se ni vedelo, pa se je po 3. točki 2. člena navedlo, da gre tudi za druge eventualne pravice, ki pripadajo toženi stranki in s katerimi ta ni razpolagala do sklenitve te pogodbe. Iz zgodovinskega izpiska tožene stranke iz sodnega registra izhaja, da je tožena stranka nastala s preoblikovanjem P. p.o. iz oblike p.o. v d.o.o., vse pa po tem, ko je bil zoper njo leta 2002 ustavljen stečajni postopek, ki se je zaradi prodaje stečajnega dolžnika nadaljeval le zgolj zoper stečajno maso. P. p.o., pa je nastalo leta 1994 s preoblikovanjem iz P. d.sol.o. in njenih TOZD. Tožena stranka torej ni kupec spornih posameznih delov, ampak investitor soseske Y. Obravnavanje tožene stranke kot kupca stečajnega dolžnika predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Zato je tožena stranka kot investitor pridobila na obeh objektih pravico uporabe in razpolaganja po Zakonu o lastninjenju na delih stavb (primerjaj II Ips 104/2017). Tožniki niso dokazali, da bi bila pravica uporabe kdaj prenesena na etažne lastnike kot kupce stanovanj. Tega ni v nobeni prodajni pogodbi. Ni videti, da bi bila posamezna dela izročena etažnim lastnikom. Ne gre za tako nujne dele objektov in naprav, da bi bilo samo po sebi umevno, da sta predmet prodaje skupaj s stanovanjem. Sodišče pa kar zaključi, da gre za nujen, neločljiv sestavni del lastninske pravice vsakokratnih etažnih lastnikov. S tem stori absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Tožniki niso dokazali, da sta bila sporna dela vključena pri določitvi cene. Sporna dela je uporabljala KS L. v svojem imenu in za svoj račun ter dejansko hotela leta 2006 na teh posameznih delih stavbe vknjižiti lastninsko pravico. Ne drži, da bi KS L. posamezne dele stavbe uporabljala v dogovoru z etažnimi lastniki. Niso dokazali, da bi plačevali stroške. Edini dokaz so listine, v katerih se to planira, vendar ni dokazov, da se je izvršilo. Gre za samoupravni sporazum iz septembra 1978, ki to omenja in zapisnik seje odbora podpisnikov samoupravnega sporazuma z dne 18. 8. 1982. Vendar to še ne pomeni, da se je po izgradnji družbenega centra tudi skupna raba ohranila za potrebe etažnih lastnikov. Gradbeno dovoljenje pa ni čitljivo. V tehničnem opisu pa ni nič o manjši dvorani in prostorih za hišno samoupravo, ki naj bi jo uporabljali etažni lastniki. Sporna stavba ni stala na parcelah 620/1 in 620/S oziroma 620/5, ampak je ugotovil izvedenec na parceli 620/5, 624/1 in 623/1 in obstaja upravičen dvom, ali je zgrajeni objekt sploh objekt, o katerem je bilo govora leta 1982 in 1983. Sodišče je brez navedb pravdnih strank prišlo do označbe parcele in zaključilo, da je bila kasneje s projektno dokumentacijo spremenjena lokacija objekta, in da je bil v celi soseski Y predviden le en družbeni center za sosesko. Taki zaključki so podani izven navedb pravdnih strank in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je strankam bila odvzeta možnost obravnavanja. Zaključki pa so tudi napačni glede na izpovedbo stečajne upraviteljice, ki je izpovedala, da je za sosesko Y izdala pet odpisnih dovoljenj, ker so bile stavbe tudi na drugih parcelah. Dokumentacija omenja le 150 m2, prostora pa obsegata dobrih 330 m2. Tudi v tem je 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni izreklo. Edini dokaz je zapisnik odbora podpisnikov samoupravnega sporazuma z dne 18. 8. 1982, pa še ta govori o 150 m2. Zato ni mogoče sklepati, da bi oba dela stavbe bila namenjena etažnim lastnikom in kupcem. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbo stečajne upraviteljice J. M. in dokaze, ki jih je ta priča ustvarila. Izpovedala je, da so bile trditve stanovalcev, da je v ceni kvadratnega metra vključeno tudi lastništvo vseh ostalih skupnih delov objektov in še ni razvidno za katere objekte gre. Izpovedba, da je bil družbeni prostor v odpisnem dovoljenju št. 26 posebej omenjen, ni pravilno ocenjeno. Že sodišče samo v opombi navaja, da je priča omenila J., ki naj bi v sodnem postopku dokazal, da gre za skupni prostor. Nato pa navede spis Upravne enote, iz katere izhaja, da je J. v imenu lastnikov večstanovanjskih stavb ugovarjal vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja za razširitev trgovine in trdil, da lastninska razmerja niso urejena in da so večnamenski prostori, ki jih uporablja KS L. grajeni z denarjem, ki so ga morali plačati kupci stanovanj. Sodišče pa nato navede, da je bila vloga za izdajo lokacijskega dovoljenja zavržena. Ne navede pa, da je bila vloga zavržena, ker D. M. ni izkazal pravice uporabe dela zemljišča 901. Upravni organ ni ugotavljal, kdo ima pravico uporabe spornih posameznih delov, stečajna upraviteljica pa je očitno to izrabila za izdajo odpisnega dovoljenja št. 26 etažnim lastnikom. Tudi dejstvo, da so etažni lastniki prispevali za izgradnjo centra, ne pomeni, da je bila dana na njih pravica uporabe. Jasno je izpovedala, da ji na podlagi dokumentacije ni bilo nič znano, kdo je lastnik kakšnega dela soseske Y, da ne ve, ali so bile v prodajni pogodbi vključene garaže in ostali prostori, da so etažni lastniki s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu proti KS L. dokazali, da gre za njihov skupni prostor in da se v stečaju v nadaljevanju s tem niso ukvarjali. Izpovedala je, da je izkoristila sodbo proti KS L., da je enostavno stečaj razbremenila teh zemljišč. Sodišče pa šteje, da je pravilno tisto odpisno dovoljenje, v katerem je naveden Družbeni center. Izpovedala je tudi, da so številko delovnika na vrhu odpisnega dovoljenja vpisovali tudi ročno, in da zdaj ne ve, katero je pravo in se zaradi oddaljenosti ne spomni. Izpovedala je, da je možno, da so delali napake, nato pa je izpovedala, da ni možno, da so naredili dve odpisni dovoljenji. Zato iz njenega zaslišanja ne izhaja, da je pravilno odpisno dovoljenje, v katerem je naveden tudi Družbeni prostor, ampak da tega ni mogoče ugotoviti. Priča ni izpovedala, da med stečajnim postopkom ni bilo dvoma, da gre za skupni prostor vseh etažnih lastnikov in to ne izhaja iz njenega dopisa z dne 4. 12. 2001, ampak le, da je v skladu s sklepom stečajnega senata bil prostor v objektu last vseh lastnikov stanovanjskih enot v soseski. Sklep sodišča je tako protispisen in je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek sodišča v zvezi z dejstvom izročitve odpisnega dovoljenja etažnim lastnikom oziroma njihovemu upravniku. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka prejela v hrambo odpisna dovoljenja, torej je prodajalec s temi pravicami že razpolagal in odpisno dovoljenje zaračunal in poslal etažnim lastnikom. Stečajna upraviteljica je jasno izpovedala, da se kupci zgolj na podlagi odpisnih dovoljenj niso mogli vpisati v zemljiško knjigo, in da je kupec moral prinesti svojo pogodbo, ali pa je ona imela od P. in je na pogodbo napisala, da prizna pravna dejanja. Zemljiškoknjižno dovoljenje, ki za podlago nima veljavnega zavezovalnega pravnega posla, je nično. Tako je zmotno sodišče sklepalo, da so imeli etažni lastniki leta 1997 ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe. Pritožba graja tudi odločitev o pravdnih stroških. Napačna je odločitev, da gre tožeči stranki priznati tudi vse stroške v zvezi z začasno odredbo, s katero niso uspeli. Gre za naštete stroške, ki skupaj znesejo 2.246,92 EUR. Taka je tudi sodna praksa (I Cp 1986/2016). Sodišče je tudi priznalo zmotno 2 % materialnih stroškov od odvetniške nagrade, kar znaša 139,01. Priznati gre 1 % od presežka nad 1000 točk in to je 62,19 EUR preveč. Sodišče bi moralo priznati vrednost točke za pravdna dejanja pred 6. 4. 2019, ko je prišlo do zvišanja odvetniške točke po stari tarifi, in sicer 0,459 EUR na točko. Tretji odstavek 12. člena Odvetniške tarife določa, da je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk nižje za več kot 10 %.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena, in sicer v delu, ko graja odmero pravdnih stroškov.

5. Tožniki v tožbi trdijo, da so pridobili lastninsko pravico na dveh delih v stavbi na naslovu S., in da gre za splošna skupna dela stavbe v etažni lastnini vseh vsakokratnih lastnikov večstanovanjskih stavb v tej soseski na naslovih, ki so v tožbi. Kot podlago navajajo, da so ta dva prostora kupili, ko so kupili stanovanja in jih plačali v kvadratnem metru, in da sta prostora namenjena sestankom etažnih lastnikov in kurilnega odbora, druženju stanovalcev soseske Y in po dogovoru tudi drugim dejavnostim krajanov Krajevne skupnosti. Stavba, kjer se nahajata ta dva dela, je bila zgrajena 1983, zgradil jo je takratni investitor P., kasneje preoblikovan v firmo P. p.o., proti kateremu je bil izveden stečajni postopek. V okviru stečajnega postopka je bilo določeno premoženje preneseno v last tožene stranke in tožeča stranka trdi, da ta dva dela nista bila predmet pogodbe oziroma prodaje, kar izhaja iz sklepa St 000/96 z dne 17. 9. 2002, s katerim je stečajni senat dovolil prodajo premoženja stečajnega dolžnika kupcu, sedanji toženi stranki. Ob vzpostavitvi etažne lastnine pa se je po navedbah tožnikov, tožena stranka vpisala kot lastnik zemljišča investitorja P. p.o. v zemljiško knjigo. Tožena stranka pa se v pravdi brani, da je šlo za prodajo v pogodbi navedenega premoženja stečajnega dolžnika toženi stranki in da je v pogodbi med drugim navedeno tudi, da gre za druge pravice, ki pripadajo prodajalcu iz morebitnih drugih dejanskih in pravnih podlag in s katerimi prodajalec ni razpolagal do sklenitve predmetne prodajne pogodbe. Nato je tožena stranka v nadaljevanju trdila, da je prišlo le do preoblikovanja stečajnega dolžnika, in da je tožena stranka investitor, saj je kot kupec preko lastništva pravne osebe P. p.o. pridobila vse pravice, ki so obstajale v trenutku sklenitve pogodbe. Pri tem meni, da gre za pravno situacijo, kot jo je obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 104/2007. Meni, da ni kupec spornih posameznih delov stavb, ampak investitor soseske Y.

6.Ker je predmetna pravda tožba, s katero tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je na spornih dveh delih skupna lastnina etažnih lastnikov, je bilo najprej treba presojati ugovor tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, in sicer, da je tožena stranka lastnik teh dveh delov, kar je pridobila kot investitor. P., p.o. je res nastalo s preoblikovanjem P., d.sol.o., in sicer v letu 1994. Ker je tožena stranka s pogodbo o prodaji pravne osebe v stečaju 17. 9. 2002 kupila stečajnega dolžnika, toženka meni, da je s tem vstopila v njegove pravice kot pravni naslednik investitorja soseske Y. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da se je gradnja soseske pričela s samoupravnim sporazumom o družbeno usmerjeni gradnji ob Cesti, sklenjenim septembra 1978. Nosilec in koordinator navedene gradnje je bila samoupravna stanovanjska skupnost občine, P. pa je bil nosilec proizvodnje stanovanj, spremljajočih objektov, komunalnih objektov in naprav ter ogrevalnih naprav in zaklonišč. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano 1983 na investitorja P., ki se je kasneje preimenoval v P. p.o., nad katerim je bil 1996 leta uveden stečajni postopek pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, St 000/96. V času gradnje soseske Y je veljal Zakon o prometu z zemljišči in stavbami, ko je bilo mogoče na zemljiščih v družbeni lastnini pridobiti le pravico uporabe, zemljišče pa je lahko dala v uporabo občina ob pogojih iz ZPZS. Sodišče je ugotovilo, da je bila na predmetni parceli 901 poslovna stavba in vpisana družbena lastnina na podlagi pogodbe o oddaji in ureditvi stavbnega zemljišča z dne 28. 6. 1988, in da je bil vpisan kot imetnik pravice uporabe P. p.o. Ni dvoma, da sta sporna dela stavb (t.i. Družbeni prostor) v drugi stavbi, kot so stanovanja tožnikov. Vendar je bila stavba že ob načrtovanju soseske načrtovana tako, da je del prostorov v stavbi, tudi sedanja dva dela, ves čas služil skupnim potrebam lastnikov posameznih delov stanovanjskih stavb v tej soseski.

7. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je tožena stranka investitor soseske Y (kot pravni naslednik investitorja, to je P.). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pogodbo o prodaji pravne osebe in sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu v stečajnem postopku St 000/96 (priloga A46 do A47). Pravna oseba je bila kupljena na podlagi 146. člena ZPPSL in pritožba se zmotno sklicuje na 129. člen ZPPSL.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da v prodajni pogodbi o prodaji pravne osebe, sporno premoženje ni bilo navedeno. Katero nepremično premoženje je bilo preneseno na toženo, izhaja iz obvestila Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Dn 192262/2013, kjer parcela 901, na kateri stoji tudi ta stavba, ni navedena. So pa naštete druge nepremičnine. Pritožba meni, da je to preneseno na podlagi 3. točke II. člena pogodbe o prodaji pravne osebe. V tej točki piše, da prodajalec proda in izroči, kupec pa kupi in prevzame v popolno in izključno last in posest pravno osebo P. p.o. – v stečaju, prosto finančnih in drugih obveznosti ter bremen, ki so nastale do dneva sklenitve te pogodbe. Te točke ni mogoče razumeti, da je tožena stranka postala lastnica vsega premoženja, ki ni bilo našteto v popisu. Zato pritožbi ni mogoče pritrditi. Tako je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je prišlo do vpisa lastninske pravice na toženo stranko ob etažiranju stavbe št. 381, stoječe na parceli 901, ker se je tožena stranka izkazala s pravnim nasledstvom stečajnega dolžnika, se je vpisala avtomatsko kot lastnica tožena stranka.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila skupno lastnino na teh dveh prostorih, in sicer na podlagi zakona in to pred vpisom tožene v z.k. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v pravdi vrsta dokazov, ki pripeljejo do sklepa, da so kupci stanovanj v ceni kvadratnega metra plačali tudi Družbeni prostor. V posameznih pogodbah ti prostori res niso posebej omenjeni. Vendar gre za pogodbe, sklenjene v letih okoli 1980 (npr. pogodba B3), kjer je bil predmet pogodbe predvsem stanovanje in le opisano je bilo navedeno, da kupec stanovanja pridobi tudi pravico uporabe na skupnih prostorih v objektu ter pravico do souporabe stavbne parcele, na katerem stoji objekt (priloga B3). Vendar je sodišče prve stopnje iz samoupravnega sporazuma o družbeno usmerjeni gradnji, iz zapisnika seje odbora podpisnikov samoupravnega sporazuma z dne 18. 8. 1982 (priloga A42) ugotovilo, da je že v času gradnje bilo izkazano, da se gradi Družbeni center v površini 600 m2 in da je v ceno stanovanja vključeno cca. 150 m2 (manjša dvorana in prostor za hišno samoupravo), in da se za prostore Družbenega centra naročijo projekti. Nato je sodišče prve stopnje zaslišalo še stečajno upraviteljico. Zmotno meni pritožba, da sodišče ni pravilno ocenilo zaslišanja priče J. M., stečajne upraviteljice. Povedala je, da so šteli za pravilne trditve stanovalcev, da je bilo v ceni kvadratnega metra vključeno tudi lastništvo na vseh ostalih skupnih objektih, med drugim tudi na delih stavbe, ki so predmet tega postopka. Ni bila le zajeta parcela, kjer je imel M. trgovino (lit. št. 177). Stečajna upraviteljica je tudi povedala, da je deponirala odpisna dovoljenja za vse tiste pogodbe, ki so imele terjatev poravnane, in da jih je izročila novemu lastniku v hrambo. Povedala je tudi, da dokumentacija stečajnega dolžnika ni bila popolna, in da je bilo to zato potrebno vnesti v pogodbo o prodaji, če se pojavijo naknadno potrebe po uveljavljanju pravic. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporno nepremično premoženje v prodajni pogodbi in v sklepu stečajnega senata ni navedeno.

10.Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na odpisno dovoljenje št. 26 z dne 13. 8. 2001 (priloga A48), ki je bilo overjeno pri notarju 24. 5. 2012. Iz tega sledi, da se med drugim odpiše parcela 901, stanovanjska stavba v izmeri 658 m2 in parcela 901 dvorišče v izmeri 179 m2 ter vpis lastninske pravice v sorazmernem deležu, ki pripada posameznim poslovnim enotam lastnikov, med katerimi je naveden pod rubriko lastnik tudi Družbeni prostor (skupni prostor etažnih lastnikov). Tožena stranka je predložila še eno odpisno dovoljenje pod številko 026, ki pa se vsebinsko razlikuje od prvega, v njem ni več naveden odpis parcele 901 dvorišče v izmeri 179 m2 in ne pod rubriko lastnik Družbeni prostor. Stečajna upraviteljica je izpovedala, da je pravilno odpisno dovoljenje, katerega je predložila tožeča stranka. Pri tem pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe stečajne upraviteljice in poudari, da je izpovedala, da je možno, da so delali tudi napake. Pri tem je na vprašanje sodnice, ali je možno, da so naredili dve odpisni dovoljenji pod isto številko, odgovorila, da ni možno. Zato ni mogoče šteti, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo ta zapisnik in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena.

11.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo dopis Stečajne upraviteljice (A47) z dne 4. 12. 2001. Stečajna upraviteljica je pisala KS L., da ni izkazano njihovo solastništvo objekta na parceli 901, da zato ne more izstaviti listine za vpis v zemljiško knjigo, in da je del prostorov v tem objektu last vseh lastnikov stanovanjskih enot v soseski in jim bo zato izdano ustrezno odpisno dovoljenje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bilo pristno odpisno dovoljenje, katerega so predložili tožniki. Bilo je dano, da se pri nepremičninah, kjer je kot imetnik pravice uporabe vpisan P. p.o. za nepremičnine, ki so bile prodane in plačane po kupoprodajnih pogodbah, sklenjenih med imetnikom pravice uporabe ter pravnimi in fizičnimi osebami navedenimi v predmetnih odpisnih dovoljenjih, vpiše lastninska pravica lastnikov posameznih etažnih enot tudi na skupnih delih, ki so nujen, neločljiv sestavni del lastninske pravice vsakokratnega lastnika etažne enote v večstanovanjskih stavbah. Izdano odpisnega dovoljenja pa je tožena stranka celo zaračunala lastnikom oziroma upravniku, ki je to zahteval v njihovem imenu (priloga A55).

12.Pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zaslišanja stečajne upraviteljice in ocene listin, na katere se sodišče sklicuje. Opozarja, da je stečajna upraviteljica izkoristila uspelo pritožbo v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja D. M., kjer je bila vloga zavržena, da je stečaj razbremenila spornih posameznih delov stavbe. Po mnenju pritožbe pa je mogoče le zaključiti iz tega, da v nobenem postopku ni bilo ugotovljeno, kdo je lastnik spornih posameznih delov stavbe. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni zaslišanja stečajne upraviteljice med drugim omenilo primer J., ki naj bi v sodnem postopku dokazal, da gre za skupni prostor. Vendar je v opombi št. 23 na 14 strani sodbe zapisalo, da je D. J. v imenu lastnikov ugovarjal vlogi za gradbeno dovoljenje za razširitev trgovine in navajal, da lastninska razmerja niso urejena. P. pa je vpisan v zemljiško knjigo le kot imetnik pravice uporabe in ne kot lastnik. Navajal je, da so večnamenski prostori, ki jih sicer uporablja Krajevna skupnost, zgrajeni z denarjem, ki so ga morali plačati kupci stanovanj. Vloga za izdajo lokacijskega dovoljenja je bila kasneje zavržena. Vse to so bili deli zaslišanja stečajne upraviteljice in sodišče prve stopnje je njeno pričanje primerjalo tudi z listinskimi dokazi. Sodišče ni citiranih postopkov štelo za rešeno predhodno vprašanje o tem, kdo je lastnik spornega Družbenega prostora. Na podlagi pričevanja in listinskih dokazov je sklepalo, da so tožniki uspeli dokazati, da so skupaj s stanovanji kupili tudi pravico uporabe na Družbenem prostoru. Stečajna upraviteljica je povedala, da je šlo za veliko premoženja, in da ni bilo vse popisano. Bil je tudi čas lastninjenja družbene lastnine. Nato je sodišče naredilo pravilni pravni sklep, da so tožniki na podlagi ZLNDN pridobili lastninsko pravico na nepremičnini, saj so prej bili imetniki pravice uporabe. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Pač pa pritožba ni zadovoljna z dokazno oceno sodišča prve stopnje o izvedenih dokazih.

13.Pritožba še graja sodbo sodišča prve stopnje, da je v predloženih dokazih bilo govora le o družbenih prostorih v velikostih 150 m2, sporna dva prostora oziroma posamezna dela stavbe, pa imata skupaj 330 m2. Pri tem še trdi, da etažni lastniki niso uporabljali teh prostorov, ampak krajevna skupnost. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so prostore uporabljali člani krajevne skupnosti. Res je, da tožeča stranka ni predlagala dokaza o tem, da bi etažni lastniki imeli svoje sestanke v teh prostorih. Vendar so bili prostori že ob nastajanju soseske namenjeni tudi uporabi članov krajevne skupnosti. Tako prostori niso bili uporabljeni v nasprotju z namenom. Tožena stranka pa ni ne zatrjevala ne dokazovala, da bi te prostore uporabljal njen pravni prednik ali ona sama. Zato se tudi ne more sklicevati na razloge sodbe II Ips 104/2017, kjer je dejansko stanje bilo takšno, da je investitor razpolagal ves čas s prostori. Res je, da je pa v samoupravnih sporazumih bilo govora o prostoru velikosti »cca« 150 m2. Vendar so šele naročali načrte. Očitno pa sta nastala dva dela stavbe, ki so ju imenovali Družbeni prostor. Vendar to dejstvo ni pravno relevantno v pomenu, da bi se sodišče s tem moralo posebej ukvarjati, in da bi to vplivalo na odločitev o lastninski pravici tožečih strank. Zato tudi ni bilo treba na to posebej odgovarjati in zato ni mogoče očitati sodišču prve stopnje 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14.Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je tožba nesklepčna, ker v času ZLNDN Stanovanjski zakon ni poznal splošnega skupnega dela stavbe v etažni lastnini, kar je uvedel šele SZ-1 iz leta 2003. Vendar je treba ugotoviti, da je 12. člen SZ/91 urejal skupne prostore, dele, objekte in naprave v večstanovanjski hiši (in ne v več hišah) ter funkcionalno zemljišče kot solastnino vseh etažnih lastnikov. Urejal je torej razmere v eni stavbi. Šele SZ iz leta 2003 v členu 23 določa, da za skupne dele, ki služijo več nepremičninam ali več stanovanjskim stavbam, se štejejo samo tisti skupni deli, ki so bili zgrajeni s tem namenom in katerih gradnjo so plačali lastniki oziroma etažni lastniki ali njihovi pravni predniki. V 3. točki 23. člena pa določa, da se šteje, da je takšen skupni del skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin in etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. Tako se tudi vpiše v zemljiško knjigo. To pomeni, da v času nastajanja Družbenega prostora oziroma izgradnje, noben zakon tega ni urejal in je šlo za pravno praznino. Lahko so le imeli pravico uporabe. Težko si je predstavljati, kako izračunati na Družbenem prostoru ( v drugi stavbi) solastniški delež vsakega izmed takratnih kupcev stanovanja ali poslovnega prostora v sorazmerju s celoto (idealni delež). Ureditev lastninskih razmerij v večstanovanjskih hišah je potekala postopno in je sedaj urejena v 23. členu SZ-1. Tudi privatizacije družbene lastnine so tekle v več zakonih in so nastajale klasične pravne praznine.

15.Tako v spornem času ni bilo predvidenega pravnega pravila, s katerim razrešimo konkretni primer. Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali gre za pravno razmerje, ki ga lahko opredelimo za pravno praznino. Tako je ugotovilo, da gre za nepopolnost v pravnem redu, ki ni bila načrtovana zato, ker bi jo lahko stranke svobodno urejale. Gre tudi za nepopolnost, ki se ujema z načeli pravnega urejanja v določeni državnopravno urejeni skupnosti. Gre za nepopolnost, ki je hkrati tudi nepopolnost v določenem ožjem pravnem področju (to je lastnini skupnih delov, ki služijo večstanovanjskim stavbam).

16.Pritožba še trdi, da je tožba nesklepčna zaradi drugega odstavka izreka oziroma zahtevka, ko tožeča stranka zahteva vpis v zemljiško knjigo, in sicer kot splošni skupni del stavbe v etažni lastnini. Res se zahtevek začne „vzpostavi se zemljiškoknjižno stanje na nepremičninah“ in res je treba pritrditi pritožbi, da to ni izbrisna tožba. Vendar ima tožeča stranka pravni interes, da se ugotovitveni del sodbe, to je, da gre za splošne skupne dele stavbe v etažni lastnini vseh vsakokratnih lastnikov večstanovanjskih stavb, tudi tako vpiše v zemljiško knjigo. Na podlagi zakona pridobljena lastninska pravica se lahko vpiše na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj lastninske pravice, katere vknjižba se predlaga (40. člen ZZK-1). Vendar pa del zahtevka ni odveč in zaradi tega ni moč pritrditi pritožbi, da je tožba nesklepčna. Tožena stranka se je vpisala v zemljiško knjigo na podlagi etažiranja teh stavb. Tožeča stranka pa je pred tem pridobila skupno lastnino. Tožeča stranka ima pravico do lastninske tožbe tudi na podlagi 25. člena ZVEtL in ne gre za izbrisno tožbo.

17.Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je mino trditev strank ugotavljalo, kje leži Družbeni center. Pri tem spregleda, da je za toženo stranko bilo sporno, ali je Družbeni center res zgrajen na današnji parceli 901. Nato je tožeča stranka predlagala dokaz z izvedencem in tudi založila predujem. Tako sodišče ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev mimo trditvene podlage pravdnih strank. S tem, ko je postavilo izvedenca in mu zastavilo določena vprašanja, je dalo strankam možnost, da se o tem seznani in poda pripombe. Zato toženi stranki ni bila odvzeta pravica dostopa do sodišča.

18.Pač pa je treba pritožbi delno pritrditi v delu, ko graja pravdne stroške. Vendar ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je sodišče uporabilo napačno vrednost točke. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo vrednost odvetniške točke v času sojenja, to je 0,6 EUR na točko in ne 0,459 EUR za točko. Tožena stranka se sklicuje na 12. člen Odvetniške tarife. Ta res določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečanim za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v RS. Ker pa se je vrednost točke spremenila v teku postopka, je vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja kot ob uvedbi postopka. Število točk za opravljeno storitev je nižje za več kot 10 %. Zato je treba uporabiti tretji odstavek 12. člena Odvetniške tarife, ki jo mora sodišče spoštovati na podlagi četrtega odstavka 14. člena OT.

19.Pritožba ima prav, ko opozarja, da tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspela in zato ji ni mogoče priznati pravdnih stroškov, ki se nanašajo na ta del postopka. Te stroške je tožena stranka pravilno povzela v pritožbi. Gre za predlog za izdajo začasne odredbe, narok o začasni odredbi, pripravljalno vlogo, pritožbo zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe, materialne stroške, 22 % DDV, takse za predlog in taksa za pritožbo. Ti stroški znesejo 2.246,92 EUR, kar je bilo treba odšteti. Utemeljen je tudi del pritožbe, ki opozarja na preveč priznanih 2 % materialnih stroškov. Po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife se materialni stroški obračunajo v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, če pa to presega, pa še en odstotek od presežka nad 1000 točk. Tako znaša pravilen izračun materialnih storitev 104,95 točk in DDV, kar je 76,82 EUR. Zato je bilo treba odšteti tudi 62,19 EUR od skupaj priznanih pravdnih stroškov 8.882,71 EUR. Tako je pravilni znesek pravdnih stroškov 8.882,71 EUR – 2.246,92 EUR in – 62,19,00 EUR. Pravilno odmerjeni pravdni stroški znesejo 6.573,60 EUR.

20.Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, katere je pritožnica uveljavljala in tudi ne tistih, na katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zoper sodbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbi proti odločitvi o stroških pa je bilo treba zaradi zmotne uporabe odvetniške tarife in določb ZPP delno ugoditi in sodbo spremeniti tako, da stroški znašajo 6.573,60 EUR.

-------------------------------

(1) Primerjaj priloge A42 do A45.

(2) Priloga A48.

(3) Primerjaj Marijan Pavčnik, Teorija prava, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, str. 265 in naslednje.

(4) Primerjaj Marijan Pavčnik, Čemu razprava o pravnih prazninah, Podjetje in delo, 1992, str. 676.

(5) Primerjaj I Cp 1986/2016.