Jedro

Čeprav svoje preživninske obveznosti za prvega otroka ne izpolnjuje prostovoljno, prisilna izterjava preživnine prav tako obremenjuje preživninskega zavezanca in vpliva na njegovo možnost prispevati k preživljanju drugega otroka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačevanje preživnine prvi tožeči stranki v mesečnem znesku 13.000,00 SIT od 1. 6. 1998 dalje do prve uskladitve višine preživnine z obvestilom CSD, nato pa v valoriziranem znesku po obvestilih CSD, in sicer do pravnomočnosti zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče zapadajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu vnaprej za tekoči mesec, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj drugi tožeči stranki plača 603.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 180.090,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožujejo vse tri stranke.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži plačevanje preživnine prvi tožeči stranki v mesečnem znesku 15.000,00 SIT, ter plačilo zneska 705.000,00 SIT drugi tožeči stranki.

Glede preživnine navaja, da je tožeča stranka že na glavni obravnavi dne 23. 9. 1999 izrazila dvom v verodostojnost in resničnost potrdila, ki ga je v imenu preživninskega upravičenca G. S. sestavila in podpisala M. S., saj je polnoleten in njegova mati ni pooblaščena za sprejemanje preživnine v njegovem imenu, niti za izdajanje potrdil o prejeti preživnini. Če bi bila preživnina resnično plačevana, bi moral potrdilo izdati upravičenec sam. Iz listin v spisu je tudi razvidno, da je tožena stranka G. S. z darilno pogodbo podarila 1/3 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 641 k. o. Š. Po oceni tožeče stranke je bila ta darilna pogodba sklenjena na račun plačevanja preživnine.

Sodišče prve stopnje se je ne glede na to nekritično postavilo na stališče, da toženec sinu G. nedvomno plačuje mesečno preživnino v znesku 10.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je postavilo trditev, da nesporno ugotavlja, da tožena stranka za ostale tri otroke plačuje najmanj preživnino v znesku 38.422,00 SIT mesečno. Do tega zneska je prišlo tako, da je seštelo zneske 8.463,00 SIT po potrdilu B. S., 10.000,00 SIT po potrdilu M. S. in 19.959,00 SIT, kar je višina preživnine razvidna za A. H. po izvršilnem predlogu, vloženem pri Okrajnem sodišču v Trebnjem. Tako je nepravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka plačuje preživnino za A. H. Ravno iz sklepa o izvršbi pod opr. št. I 99/00312 Okrajnega sodišča v Trebnjem je jasno razvidno, da tožena stranka preživnine ne plačuje, saj bi izvršba sicer ne bila potrebna. V zvezi z A. H. tožena stranka tako nima mesečno nobenih izdatkov, saj preživnine zanj ne plačuje. Sodišče prve stopnje nadalje z ničemer ni posebej obrazložilo primernosti zneska preživnine v višini 13.000,00 SIT.

Glede verzijskega zahtevka navaja tožeča stranka, da bi moralo ob pravilno določenemu znesku preživnine 15.000,00 SIT mesečno, sodišče prve stopnje priznati tudi ustrezno večji znesek stroškov, do povračila katerih je upravičena. Tožeča stranka se tudi ne strinja s časovno razmejitvijo med prvim in drugim obdobjem. Sodišče prve stopnje je kot prvo obdobje, v katerem so za prvega tožnika nastajali manjši stroški, upoštevalo čas od 1. 12. 1993 do 31. 8. 1996, to je do njegovega vstopa v šolo. Medtem pa je druga tožnica izpovedala, da se je prvi tožnik nahajal v varstvu pri njegovi stari mami do vstopa v malo šolo. V tem času posebni izdatki v zvezi z njegovim varstvom niso nastajali. Ko pa je 1. 9. 1995 vstopil v malo šolo, so nastali praktično identični stroški kot z vstopom v 1. razred. Ob vstopu v 1. razred je prvi tožnik potreboval le še dodatno kakšno knjigo in zvezek. Druga tožeča stranka mu je že takrat morala kupiti torbo, copate, zvezek in delovne zvezke, puščico z barvicami, svinčniki in podobne potrebščine. Obdobje male šole bi bilo zato potrebno obravnavati enako kot obdobje od vstopa v 1. razred. Prvo obdobje bi tako predstavljalo čas 21 mesecev, kakor je to pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v prvi sodbi, pri čemer drugi tožeči stranki ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje svoje stališče spremenilo, saj tega ni z ničemer obrazložilo. Prvo obdobje bi moralo biti ovrednoteno s po 10.000,00 SIT mesečno, drugo pa s po 15.000,00 SIT mesečno.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišču prve stopnje dostavila vso potrebno dokumentacijo, iz katere je razvidno njegovo finančno in materialno stanje, ki znaša 61.530,20 neto, potrdilo o negativnem poslovanju, o blokadi žiro računa, o preživnini za tri otroke. Glede na to meni, da je preživnina 13.000,00 SIT ter povračilo sodnih stroškov ter preživnina za nazaj absolutno nepravilna in pravno neutemeljena. Če bi plačevala tolikšno vsoto, ji ne bi ostalo nič. Nihče ne sme trgati več kot 1/3 dohodka, kar se v njegovem primeru deli na štiri otroke, tako da to znese 5.400,00 SIT.

Glede povračila preživnine za preteklo obdobje, ta za več kot 3 leta za nazaj zapade. Druga tožeča stranka ima novo mansardno hišo, po očetu ima zemljo, ki jo daje v najem, in zelo dobro plačo približno 150.000,00 SIT in ne 80.000,00 SIT, kakor navaja ona.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede preživnine.

Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi določbe 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/94, in RS, št. 13/94 - 26/99), da sodišče določi višino prispevka za preživljanje otroka v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami, pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za določitev preživnine, ki naj jo plačuje tožena stranka. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo tudi druge preživninske obveznosti tožene stranke. Glede sina A. H. je ugotovilo, da je za izterjavo preživnine v mesečnem znesku 19.959,00 SIT zanj dovoljena izvršba. Stališče tožeče stranke, da to dokazuje, da tožena stranka z njegovim preživljanjem nima stroškov, je zmotno. Prisilna izterjava prav tako obremenjuje toženo stranko in vpliva na njegovo možnost prispevati k preživljanju prve tožene stranke, kakor če bi svojo obveznost prostovoljno izpolnjevala. Glede preživnine za sina G. v znesku 10.000,00 SIT pa ta itak s svojo višino ne more vplivati na oceno možnosti tožene stranke, še zlasti glede na njen ugotovljeni mesečni neto dohodek v znesku 61.530,00 SIT, ter nadalje tudi ne na sorazmerje prispevkov obeh staršev.

Dohodek matere je sorazmerno toliko višji, obveznosti pa toliko manjše, da je razmerje prispevkov 1/3 proti 2/3 v korist tožene stranke, upoštevaje tudi, da je otrok zaupan materi v vzgojo in varstvo, povsem primerno. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo primernosti preživnine v znesku 13.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je takšno preživnino določilo glede na ugotovljene potrebe otroka in premoženjsko stanje matere ter premoženjsko stanje in preživninske obveznosti tožene stranke, kar je vse natančno ugotovilo. Pri tem je tudi ocenilo in upoštevalo dokumentacijo, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Glede navedb tožene stranke, da ima tožeča stranka še hišo, poleg tiste, ki jo je podedovala, in da daje zemljo v najem, pa ni za to predlagala nobenih dokazov. Povprečno neto plačo tožeče stranke pa je sodišče itak ugotovilo v znesku 118.000,00 SIT in ne 80.000,00 SIT. Tako tudi v tem delu ni podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka se v pritožbi nadalje zmotno sklicuje na to, da ji ni mogoče trgati več kot 1/3 dohodka in ji je tako mogoče naložiti le plačevanje preživnine v znesku 5.400,00 SIT.

Takšna omejitev velja za izvršilni postopek, to je za prisilno izterjavo dolgovane obveznosti iz naslova drugih obveznosti, saj znaša v primeru preživnine omejitev 2/3 zajamčene plače, medtem ko na samo višino obveznosti, ki se toženi stranki nalaga s sodbo, ne vpliva, saj se ta določi po kriterijih že citiranega 79. člena ZZZDR.

Glede plačila verzijskega zahtevka v znesku 603.000,00 SIT velja na pritožbo tožene stranke odgovoriti, da ne gre za plačilo preživnine za nazaj, temveč povračilo stroškov preživljanja v skladu z določbo 133. člena ZZZDR, na podlagi katere je tisti, ki je imel izdatke za preživljanje kake osebe, upravičen do povračila izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni.

Sodišče prve stopnje je tudi o tem zahtevku pravilno odločilo, saj je ugotovilo, da tožena stranka ni prispevala k preživljanju otroka, tako da je zanj imela izdatke v celoti mati. Tožena stranka smiselno navaja, da naj bi zahtevek zastaral v treh letih, vendar je zastaralni rok na podlagi določbe 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih za verzijski zahtevek 5 let (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 -), tožeča stranka pa ga je uveljavljala prav za krajše obdobje kot 5 let za nazaj od vložitve tožbe (to je od 1. 12. 1993 do 30. 5. 1998).

Prav tako ne drži pritožbena navedba druge tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je čas, za katerega uveljavlja povrnitev izdatkov razdelilo na dve obdobji tako, da je v prvo obdobje, za katero je priznalo manjše izdatke, uvrstilo tudi čas, ko je otrok obiskoval malo šolo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so otrokove potrebe do vstopa v šolo ves čas enake, in je zato za obdobje od 1. 12. 1993 do 31. 8. 1996 priznalo drugi tožeči stranki izdatke v znesku 10.000,00 SIT mesečno, za obdobje od 1. 9. 1996, ko je pričel obiskovati 1. razred, pa do 31. 5. 1998 pa 13.000,00 SIT.

Druga tožeča stranka se ne more sklicevati na drugačno razmejitev obdobij v sodbi sodišča prve stopnje, ki je bila razveljavljena, saj je bilo v zadevi opravljeno novo sojenje.

Zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker nobena stranka s pritožbo ni uspela, vse same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.