Jedro

Oba toženca v svojih pritožbah podajata pripombe na izvedenčevo strokovno usposobljenost, uporabo metode za izdelavo izvedenskega mnenja in na ugotovitve v izvedenskem mnenju ter njegovi ustni dopolnitvi. Toženca pa ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja nobena stranka ni imela dodatnih dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo še, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo zavrnilo dokazni predlog za določitev izvedenca ekonomista, pa tudi noben od tožencev zavrnitvi dokaznega predloga ni ugovarjal, niti ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako nihče od tožencev ni vztrajal pri dokaznem predlogu za določitev izvedenca ekonomista in noben od tožencev ni imel pripomb na ustno dopolnjeno izvedensko mnenje izvedenca elektro stroke.

Glede na obrazloženo so prepozne in neupoštevne vse pritožbene navedbe obeh tožencev, s katerimi izražata nestrinjanje z izvedenskim mnenjem postavljenega izvedenca in s katerimi izpodbijata ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki so dokazno podprti z izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke in drugotožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I, III, IV in V izreka.

II. Prvotožena stranka in drugotožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da sta prva toženka in drugi toženec solidarno dolžna v roku 15 dni tožniku plačati 5.785,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2014 do plačila (točka I izreka), - da se zavrne višji tožbeni zahtevek za plačilo še 8.784,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2014 do plačila (točka II izreka), - da sta toženca dolžna solidarno v roku 15 dni tožniku plačati 256,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku tega roka (točka III izreka), - da sta toženca dolžna solidarno v roku 15 dni plačati 822,53 EUR pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, organa za brezplačno pravno pomoč, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku tega roka (točka IV izreka), - da sta toženca solidarno dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju plačati 205,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka (točka V izreka), - da je tožnik dolžan v roku 15 dni prvi toženki plačati 307,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku tega roka (točka VI izreka) in - da je tožnik dolžan v roku 15 dni drugemu tožencu plačati 471,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku tega roka (točka VII izreka).

2. Prva toženka je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje glede odločitev pod točkami I, III, IV in V izreka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo sodbe v izpodbijanih delih tako, da se zahtevek tožnika po višini v celoti zavrne, podredno pa je predlagala razveljavitev v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka in tudi stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji. Navajala je, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, postopek bi se lahko zaključil že vsaj dve leti prej, kljub opozorilu tožencev na nedopustno ravnanje tožnika, ki je z neaktivnostjo onemogočal tožencema uveljavljanje, oziroma branjenje njunih pravic pred sodiščem, je sodišče dopustilo zlorabo pravic s strani tožnika in postopek vleklo v nedogled, dopustilo je tudi, da je tožnikov pooblaščenec zadevo zavlačeval, čeprav je imel s pooblastilom omogočeno sklenitev poravnave, ki je bila ponujena s strani tožencev več kot dve leti pred vročeno izpodbijano sodbo, tožnik je zavestno onemogočal ugotavljanje višine spornega predmeta, ni predložil dokaznih listin (kot so garancijski listi, računi o nakupu, fotografije serijskih številk aparatov), čeprav se je s podpisom zahtevka za povračilo škode z dne 3. 11. 2014 k temu zavezal. Teh dokumentov drugi toženec niti prva toženka nista nikoli prejela, tožnik ni uspel dokazati same višine škode, ki mu je domnevno nastala, s tem pa je tudi neupravičeno pridobil pravico do izplačila zakonskih zamudnih obresti od dneva nastanka škode, do le-teh bi lahko bil upravičen le ob pogoju, da škodo in višino škode izkaže na način, da se ta lahko preveri in za čas trajanja razumnega sodnega postopka, ki ga sam s svojimi namernimi dejanji ni zavlačeval in vodil v nedogled, ves čas vodenja postopka na strani sodišča, ki ga je zakrivil tožnik, ne more iti na škodo tožencev. Postopek se je za dlje časa zavlekel tudi zaradi dolgotrajne bolezni tožnikovega pooblaščenca, ta pa bi moral ob ugotovitvi, da še nekaj časa ne bo mogel pristopiti na narok, imenovati substituta, kot ga je imenoval za zadnji narok, postopek bi se lahko končal bistveno prej. To jasno izkazuje, da je sodišče prve stopnje grobo kršilo določilo ZPP, zaradi česar je prišlo do krivične sodbe, ki ima velike negativne posledice za toženca. Tožnik bi moral pravočasno navesti vse trditve, ki substancirajo njegov odškodninski zahtevek glede temelja in glede višine ter predlagati dokaze za dokazovanje teh dejstev, temu bremenu ni zadostil, zaradi česar o višini škode ni bilo mogoče odločiti, še posebej ne na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, in sicer zgolj na podlagi tožnikovih navedb, ne da bi za vsaj en poškodovan aparat ponudil kakršenkoli listinski dokaz, ki bi izkazoval obstoj le-tega, ki bi brez dvoma izkazoval istovetnost, tip in starost aparata glede na tožnikove navedbe. Sodišče je sicer pridobilo izvedensko mnenje, ki je bilo opravljeno izključno na podlagi seznama uničenih aparatov, njihovih letnic in tipov, ki ga je sestavil tožnik sam, ki pa ga toženca nista priznavala, saj zgolj na podlagi takšnega seznama ni bilo mogoče ugotavljati resničnosti in istovetnosti domnevno uničenih aparatov in tudi ne njihove dejanske vrednosti. Izvedenec je pojasnil, da je lahko približno ocenitev opravil zgolj na podlagi seznama, ki je bil narejen s strani tožnika in ki ga toženca nista priznavala, ves čas sta zahtevala bodisi predložitev računov, fotografij, garancijskih listov in ogled aparatov, ničesar od tega tožnik ni predložil, ni omogočil ogleda aparatov, uničenih aparatov ni zavaroval in ni poskrbel, da bi bili pred in po uničenju ustrezno evidentirani. Sodišče je odločilo v nasprotju s sodno prakso (sodba višjega sodišča II Cp 1314/2019), tožniku je priznalo zatrjevano škodo zgolj na podlagi subjektivnih navedb brez enega samega dokaza. Toženca sta predlagala dokaz z ogledom uničenih aparatov, izvedencu je sodišče naložilo ogled le-teh, vendar ogled zaradi neodzivnosti tožnika ni bil opravljen, nedopustno je podajanje vrednosti aparatov, katerih obstoj ni izkazan, sodišče je dopustilo, da je izvedenec svoje delo opravil na podlagi tožnikovega subjektivnega seznama, čeprav ga nasprotna stranka ni sprejemala. Prva toženka je dalje navajala, da je drugi toženec pisno grajal odločitev sodišča, da ekonomsko (torej tržno) oceno vrednosti domnevno uničenih aparatov poda izvedenec elektro stroke in ne izvedenec ekonomske stroke, katerega strokovnost se nanaša na ocenitev ekonomske vrednosti določene stvari, sodišče se do teh ugovorov drugega toženca, ki se jim je prva toženka pridružila, ni opredelilo, s tem je onemogočilo preizkus sodbe v tem delu. Izvedenec elektro stroke je poenostavil celoten izračun škode in posplošil uporabo računovodskih standardov, enostavno je uporabil metodo posplošene amortizacije, to ni mogoče uporabiti pri stvareh zabavne elektronike in gospodinjskih aparatov, ki se amortizirajo bistveno hitreje, kot je to predvideno z računovodskimi standardi. Izvedenec ni pojasnil, na podlagi katerega računovodskega standarda je prišel do takšnega zaključka, do tega se ni kritično opredelilo v sodbi niti sodišče prve stopnje. Poklonilo je vero izvedencu, da je življenjska doba ocenjenih aparatov opredeljena skladno z računovodskimi standardi, čeprav izvedenec ni pojasnil, katerimi. Če bi tožnik želel povračilo škode iz lastnega zavarovanja, če bi ga imel, bi moral aparate ustrezno popisati, fotografirati in shraniti ter dati na ogled cenilni službi, ki bi podala strokovno oceno na podlagi pridobljenih mnenje serviserjev o smotrnosti popravila le-teh. Postavljeni izvedenec ni imel ustreznega znanja za podajo ocene o vrednosti uničenih aparatov. Izvedensko mnenje je bilo izdelano hipotetično, sodišče ni pojasnilo, kako je postavljeno hipotezo izvedenca preizkusilo ter nima vseh zakonskih določil in sodne prakse, torej zgolj na podlagi postavljene hipoteze, odločilo o višini odškodnine, ki pripada tožniku za hipotetično škodo. Gre za še neviden odstop od vseh pravnih standardov, ki neupravičeno posameznikom dodeljuje odškodnino za nedokazano in nesubstancirano škodo. Sodišče se ni opredelilo do ugovorov tožencev, ki so relevantni za odločitev, katera škoda in v kakšnem obsegu je tožniku nastala v škodnem dogodku 2. 11. 2014, spregledalo je okoliščino, da vsi aparati v nepreverljivem tožnikovem seznamu niso bili uničeni v obravnavanem škodnem dogodku, ampak že predhodno, kar je potrdil tožnik in tudi priča J. A. Ta je izpovedal, da ga je tožnik klical že kakšen mesec pred samim obravnavanim škodnim dogodkom in mu pojasnil, da so mu pregoreli številni aparati. Sodišče ni pojasnilo, zakaj teh okoliščin ni ugotavljalo, ni pojasnilo, zakaj je kot neprerekano in s tem dokazano štelo škodo v višini 320,00 EUR iz naslova potrebe bivanja pri starših in povečanja električne energije za čas od decembra 20214 do januarja 2015. Prva toženka poudarja, da je bilo tekom postopka večkrat pojasnjeno, da se do škode, ki je tožnik ne izkaže, ne more opredeliti. Tožnik ni predložil računa za elektriko, ki bi izkazoval povečan obseg porabe, o morebitnem povečanem obsegu se ni mogla konkretneje izjasniti, njen ugovor je bil pavšalne narave skladno s pavšalnimi trditvami tožnika. Očitno je, da so zadostovale tožnikove trditve ne glede na to ali so utemeljene ali ne, temu je sledila sodba, takšno ravnanje sodišča je nedopustno, izkazuje očitno neenakopravnost pri obravnavanju pravdnih strank. Sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na sam izračun vrednosti posameznega uničenega aparata, sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev, ki jo mora pritožbeno sodišče ustrezno obravnavati in popraviti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi priče D. J., da aparatov ni mogoče več videti, ni pa kritično obravnavalo ugovorov tožencev v delu, ki se nanaša na predložitev drugih vrst dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati, kateri aparati so bili uničeni in kateri ne in ali sta tožnik in njegov oče dejansko ob nastanku škode poskrbela, da se dokazi zaščitijo in ustrezno evidentirajo, kot je bilo to zahtevano s strani drugega toženca. Dokazno breme je bilo na strani tožnika, ki je trdil, da je nabavil vse aparate, ki jih je navedel v spornem seznamu, vendar tega dejstva po mnenju prve toženke ni uspel dokazati niti z minimalno stopnjo prepričanja. Tekom postopka se je nedvomno ugotovilo, da tožnik ni ravnal v skladu s standardom dobrega gospodarja, ni zavaroval dokazov in ni poskrbel, da bi kakorkoli drugače omogočil ugotavljanje višine škode tudi v letu po samem škodnem dogodku ne. Sodišče je v tem postopku sodilo nerazumno, brez kakršnekoli podlage in razumnih ter preverljivih razlogov sledilo subjektivnim navedbam tožnika in posledično izvedencu, ki je po mnenju prve toženke sam podvomil v resničnost seznama uničenih stvari. Ob pomanjkanju bistvenih dokazov po mnenju prve toženke sodišče ni razsodilo v skladu z zakonom. Prva toženka je nadaljevala še, da prereka tudi tek zakonskih zamudnih obresti, že v odgovoru na tožbo je ugovarjala tožbenemu zahtevku v tem delu, saj po svojem mnenju ni mogla priti v zamudo, dokler ni bila dokazana odgovornost njenega zavarovanca in ustrezno izkazan obseg škode, tožnik pa vse do izdaje sodbe ni dokazal njenega obsega. 943. člen jasno določa, da mora zavarovalnica oziroma zavarovanec ob nastanku zavarovalnega primera izplačati zavarovalnino, oziroma odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva prejetega obvestila, da je zavarovalni primer nastal, ta rok pa lahko začne teči šele od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in obseg škode, torej znesek obveznosti zavarovalnice, oziroma zavarovanca. Tožnik je izkazal zgolj odgovornost na strani zavarovanca prve toženke, ne pa tudi obsega škode. Tožnik odškodninskega zahtevka v predpravdnem postopku pri prvi toženki nikoli ni podal vrednostno, govoriti je mogoče zgolj o pavšalnem seznamu uničenih aparatov, na podlagi katerega cenitev ni bila mogoča. 3. Tudi drugi toženec je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje glede odločitev pod točkami I, III, IV in V izreka. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena ZPP in predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe v korist pritožbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovnimi posledicami, podredno pa je predlagal razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje nekritično dosodilo odškodnino v višini 5.785,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2014 dalje do plačila. Sodišče je vodilo postopek na škodo tožencev, ker je dopustilo, da se je tako dolgo vlekel, ker tožnik ni pristopil na narok, ni se odzival na pisanja sodišča, izvedenca, tudi ne na pisanja pooblaščenca, postopek bi bil lahko zaključen že vsaj dve leti prej in ves ta čas ne bi tekle zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka in je dopustilo, da se zadeva vleče v nedogled. Dopustilo je tudi, da je tožnikov pooblaščenec zavlačeval, čeprav je imel s pooblastilom omogočeno sklenitev poravnave, ki je bila ponujena več kot dve leti pred izdajo izpodbijane sodbe. Postopek je bil voden na škodo tožencev, saj so ves ta čas tekle zakonske zamudne obresti, zavlekel pa se je tudi zaradi bolezni tožnikovega pooblaščenca, ki bi lahko imenoval substituta, kot ga je za zadnji narok, in se zadeva ne bi vlekla tako dolgo, kot se je. Sodišče je kršilo določila ZPP, zaradi česar je prišlo do krivične sodbe, ki ima negativne posledice za toženca. Dalje je navajal, da je bilo ves čas zahtevano, da se napravi ogled poškodovanih aparatov, to je bilo naloženo tudi izvedencu B., ta je poslal vabilo za ogled tožniku, vendar ga ta ni sploh ni prevzel. Tožnik enostavno ni sodeloval v postopku, sodišče je to mirno toleriralo in dopustilo, da je izvedenec svoje delo opravil na podlagi ocene. Drugi toženec je že predhodno, ko je grajal pisno izvedensko mnenje, spraševal, kako je mogoče, da izvedenec elektro stroke ceni zabavno elektroniko in gospodinjske aparate, do tega se niti izvedenec niti sodišče nista opredelila, v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, zgolj pavšalna zavrnitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi lahko napravil oceno, pa četudi skladno z računovodskim standardom, ki jih več kot očitno ne zna izvedenec elektro stroke uporabljati. Poenostavil je uporabo le-teh, enostavno je uporabil metodo posplošene amortizacije, te pa ni mogoče uporabiti pri stvareh zabavne elektronike in gospodinjskih aparatov, ki se amortizirajo bistveno hitreje, kot je to predvideno z računovodskimi standardi. Sodišče ne pojasni, zakaj je verjelo priči D. J., ki je izpovedal, da aparatov ni mogoče več videti, v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Gre za takšno količino gospodinjskih aparatov in zabavne elektronike, da je morala biti predana na ustrezno deponijo, gre za nevarne odpadke. Toženca sta ves čas vztrajala na ogledu poškodovanih aparatov, tožnik nikoli ni omenil, da je aparate odpeljal na deponijo ali kam drugam, tudi ogledu se ni protivil, zato je še bolj čudno, da je sodišče verjelo priči. Sodišče sodbo temelji na razumnem dokaznem bremenu in ne pojasni, kakšen pravni standard je to in od kdaj velja. S takšno sodbo je znižalo standarde za uveljavljanje odškodnine na sam popis oziroma seznam poškodovanih aparatov, to je v dosedanji sodni praksi nevideno, brez enega samega dokaza, ene same fotografije poškodovanih aparatov, brez česarkoli, zgolj na podlagi seznama, je sodišče tožniku dosodilo 5.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2014 dalje do plačila. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, očitno je poklonilo vero navedbi izvedenca, da je življenjska doba cenjenih aparatov opredeljena skladno z računovodskim standardom, pri tem ni navedeno, katerim računovodskim standardom, očitno tega tudi sodišče ne ve, ker ni konkretiziralo standardov. V tem primeru je šlo praktično za nove aparate, življenjske okoliščine so privedle tožnika do tega, da je bil primoran kupiti nove aparate, katere bi vsekakor bilo smotrno popravljati, nikakor pa ne kar zavreči in kupiti nove. Sodišče je sledilo tožniku in izvedencu, ki je že sam dvomil v resničnost seznama, ki ga ni mogel preveriti z ogledom, ki ga tožnik ni omogočil. Sodišče ni moglo pravično in pošteno razsoditi, ni razsodilo skladno z zakonom. Drugi toženec je v tožbenem odgovoru, za katerega mu je sodišče določilo arbitrarnost zgolj 15 dni, kar je v nasprotju z določili ZPP, da je rok za tožbeni odgovor 30 dni, prerekal tudi zakonske zamudne obresti in njihov tek, jasno je zapisal, da obseg škode ni izkazan, postavljen je bil odškodninski zahtevek s popisom želja, to ni bil znan obseg škode. Iz zahtevka za povračilo škode z dne 3. 11. 2014 ne izhaja vrednostna ocenitev škode, ampak je samo seznam aparatov, tožnik je prepustil oceno škode drugemu tožencu, ta pa je odstopil zadevo v reševanje prvi toženki kot strokovnjaku za škode. Obseg škode ni bil poznan niti 3. 11. 2014 niti 13. 11. 2014 in niti 28. 11. 2014. Zato toženca nista mogla priti v zamudo, drugi toženec do dne, ko je bil pozvan v pravdo 2. 2. 2016, sploh ni vedel, da zadeva še ni rešena in da obstoji pravda. Zoper sklep, s katerim je sodišče imenovalo izvedenca B., ni bila možna pritožba, zato izbiro izvedenca drugi toženec graja v pritožbi. Nelogično je, da elektronske aparate ceni izvedenec elektro stroke, cenitev bi moral opraviti izvedenec specializiran za področje elektronike, ki je specializirana veja elektro stroke. Izvedenec je poudaril, da je cenitev opravil na podlagi seznama, če bi si stvari lahko ogledal, bi lahko bolj konkretno pripravil cenitev in bolj konkretno pojasnil, kaj je in kaj ni v tem škodnem dogodku bilo poškodovano in ali bi bilo to smotrno popravljati. Sodišče ni bilo kritično do dejstva, da se je seznam v tožbi naenkrat razbohotil glede na seznam poškodovanih aparatov v odškodninskem zahtevku 3. 11. 2014. Sodišče je spregledalo ugotovitev in zaključek izvedenca, da je lahko zgolj hipotetično ocenil škodo, ker ni mogel preveriti, ali so naprave v tožbi vsebovanem seznamu bile uničene. Sodišče je spregledalo dejstvo, da vsi aparati po tabeli, ki jo vsebuje tožba, niso bili uničeni v škodnem dogodku, ampak so bili domnevno uničeni v predhodnih škodnih dogodkih, ki jih je navedel tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka in tudi priča J. A. Sodišče je štelo za priznano dejstvo tudi škodo, ki bi naj tožniku nastala, ker bi se naj nastanil pri starših in se je povečal strošek električne energije, oboje skupaj 320,00 EUR. Drugi toženec je v tožbenem odgovoru eksplicitno navedel, da se do nekaterih postavk ne more izjasniti, ker ni predložen noben dokaz. Nemogoče je prerekati obseg škode, če ni izkazan. Pavšalnih navedb ni mogoče utemeljeno prerekati, ampak se jih lahko prereka zgolj pavšalno. Drugi toženec je navedel, da bo moral tožnik dokazati škodo in predložiti račune za domnevno poškodovane stvari, da ni mogoče preizkusiti tožbe in obsega škode, če bi v tem primeru veljal običajen dokazni standard, bi sodišče tožbo zavrnilo. Tako pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je prišlo do nezakonite sodbe. Pri odločanju o stroških postopka pa je uporabilo odvetniško tarifo, ki je pričela veljati 6. 4. 2019, ki je zvišala vrednost odvetniške točke na 0,60 EUR. Sodišče bi moralo to upoštevati in pravdne stroške za opravljanje storitve odvetnika do presečnega datuma 6. 4. 2019 ovrednotiti po vrednosti točke 0,459 EUR. Sodišče je ravnalo površno, ko je odločilo, da je ves čas trajanja postopka vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, to je vse na škodo tožencev. Sodišče je namesto pravilno 1.162,41 EUR oziroma 2.532,50 odvetniških točk priznalo za te iste odvetniške točke 1.519,50 EUR, kar je za 357,09 EUR brez DDV več, kot bi bilo pravilno, sodba je tudi v tem delu nezakonita.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta toženca navadna sospornika (191. člen ZPP), zato pravdna dejanja enega od njiju ne učinkujejo niti v korist niti v škodo drugega (195. člen ZPP). V zgoraj povzetih pritožbenih trditvah obeh tožencev se vsak od njiju nekajkrat sklicuje na podane trditve in ugovore, ki jih je podal drugi. Pritožbene navedbe in očitki obeh glede takih pritožbenih trditev so pravno neupoštevne in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

7. Drži pritožbena trditev drugega toženca, da mu je sodišče prve stopnje poslalo tožbo s pozivom za odgovor v roku 15 dni, kar ni skladno z določbo 277. člena ZPP. Vendar iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo vložil pripravljalno vlogo, s katero je tožbo razširil na drugega toženca (listna št. 37 do 40 spisa), da je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 18. 1. 2016 pozvalo drugega toženca, naj se v roku 15 dni izjavi o privolitvi v razširitev tožbe in ga poučilo, da v primeru vstopa v pravdo le-to prevzame v stanju, v katerem je in mu je hkrati vročilo fotokopije tožbe, odgovora na tožbo prve toženke, zapisnika o prvem naroku in tožnikove pripravljalne vloge z razširitvijo tožbe (listna št. 42 spisa). Drugi toženec je z vlogo z dne 3. 2. 2016 podal izjavo, da vstopa v pravdo (listna št. 48 spisa). S tem je vstopil v pravdo v stanju po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo in mu sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dodeliti roka 30 dni za vložitev odgovora na tožbo, ker je bila ta faza pravdnega postopka že opravljena (tretji odstavek 187. člena ZPP). Z dopisom z dne 4. 2. 2016 pa mu je kljub temu podelilo rok 15 dni za izjavo na tožnikove navedbe. Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni storilo s tem v zvezi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ki bi pomenila le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 277. člena ZPP, ki pa je drugi toženec niti ni izrecno uveljavljal, pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi uradoma).

8. Na podlagi podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 2. 9. 2019 sprejelo dokazni sklep o določitvi izvedenca elektro stroke zaradi ugotovitve višine nastale tožnikove škode, noben od tožencev pa glede izbire strokovnosti sodnega izvedenca ni imel pripomb (listna št. 251 spisa). Tudi po vročitvi sklepa o postavitvi izvedenca elektro stroke (listna št. 254-255 spisa) toženca nista imela nikakršnih ugovorov zoper področje izvedenčeve strokovnosti.

Oba toženca v svojih pritožbah podajata pripombe na izvedenčevo strokovno usposobljenost, uporabo metode za izdelavo izvedenskega mnenja in na ugotovitve v izvedenskem mnenju ter njegovi ustni dopolnitvi. Toženca pa ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja nobena stranka ni imela dodatnih dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo še, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo zavrnilo dokazni predlog za določitev izvedenca ekonomista, pa tudi noben od tožencev zavrnitvi dokaznega predloga ni ugovarjal, niti ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako nihče od tožencev ni vztrajal pri dokaznem predlogu za določitev izvedenca ekonomista in noben od tožencev ni imel pripomb na ustno dopolnjeno izvedensko mnenje izvedenca elektro stroke.

Glede na zgoraj obrazloženo so prepozne in neupoštevne vse pritožbene navedbe obeh tožencev, s katerimi izražata nestrinjanje z izvedenskim mnenjem postavljenega izvedenca in s katerimi izpodbijata ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki so dokazno podprti z izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286.b člena ZPP).

9. Pritožbena trditev, da se aparati zabavne elektronike in gospodinjski aparati amortizirajo bistveno hitreje, kot je to predvideno z računovodskimi standardi, ki jo je podala prva toženka in smiselno tudi drugi toženec, pa je po mnenju pritožbenega sodišča v njuno škodo. Vrednost uničenih aparatov bi bila zelo verjetno ocenjena še v višji vrednosti, če izvedenec ne bi uporabil računovodskega standarda (metode) posplošene amortizacije.

10. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhajajo ugotovitve: - da je s pravnomočno vmesno sodbo z dne 25. 10. 2017 razsojeno, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen po podlagi in sta toženca v celoti odškodninsko odgovorna za tožnikovo škodo nastalo v obravnavanem škodnem dogodku septembra, oziroma oktobra in 2. 11. 2014, - da toženca nista prerekala dejstev o višini zahtevane odškodnine za škodo, ki je nastala tožniku zaradi stroškov nastanitve pri njegovih starših in za škodo zaradi povečane porabe električne energije (skupaj 320,00 EUR), - da je tožnik drugega toženca obvestil o škodnem dogodku, mu omogočil ogled vseh uničenih aparatov, da so ogled teh opravili delavci drugega toženca G. J., T. K. in B. P., jih pregledali in popisali z oznako tipa ter o tem sestavili zapisnik in ob ogledu naredili fotografije, - da so zgoraj imenovani trije delavci drugega toženca 3. 11. 2014 napisali zahtevek za povračilo škode, tožnik pa ga je podpisal, - da drugi toženec od tožnika ni zahteval ničesar drugega, npr.: računov o nakupu teh naprav, garancij, dodatnih fotografij, temveč je po prejemu zapisnika o povzročeni škodi (priloga A2) in zahtevka za povračilo škode (priloga A3) posredoval prvi toženki odškodninski zahtevek – prijavo škodnega primera iz zavarovanja civilne odgovornosti, - da je tožnik približno eno leto skladiščil te uničene naprave, nato pa jih odpeljal na odpad, da nihče ni rekel, da jih mora skladiščiti do konca sodnega postopka, - da je glede obsega tožnikove škode izvedenec izdelal izvedensko mnenje, v ustni dopolnitvi tega pa odgovoril na vse pripombe tožencev, po ustno dopolnjenem izvedenskem mnenju nanj nobena stranka ni imela dodatnih dokaznih predlogov, - da je izvedenec v primeru ugotovljene nižje cene srednje nabavne vrednosti naprav od tiste, ki jo je navedel tožnik, upošteval nižjo vrednost, v primeru ugotovljene višje cene od tiste, ki jo je navedel tožnik, pa je upošteval tisto, ki jo je navedel tožnik, - da je sodišče štelo za dokazano višino škode zaradi uničenih aparatov, kar je navedlo v točkah 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, - da toženca višine ocenjene vrednosti, ki jo je napravil izvedenec na podlagi podatkov v tabeli 18, nista konkretizirano prerekala in da je seznam v prilogi A18 skladen z zahtevkom za povračilo škode v prilogi A3, ki ga je po škodnem dogodku sestavil drugi toženec (oziroma njegovi delavci), - da tožnik ni uspel dokazati višine škode zaradi računalniških programov, uničenih zvočnikov, otroškega računalnika in sesalca, treh reflektorjev, skrinje in zaradi uničenega računalnika, - je pa štelo za dokazano škodo v višini 24,00 EUR zaradi uničenega radia MP3, kolikor po cenitvi izvedenca znaša vrednost majhnega enostavnega MP3, - da toženca nista prerekala tožnikovega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 28. 11. 2014 do plačila, to je od poteka 15-dnevnega roka za plačilo iz poziva z dne 13. 11. 2014. 11. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je zaključilo, da: - neprerekana dejstva o višini v drugi alineji zgoraj navedene škode štejejo za priznana, - da bi presegala dolžno skrbnost tožnika zagotoviti dokazno gradivo zahteva za fizično skladiščenje tolikšne količine uničenih aparatov, ker so jih delavci drugega toženca ogledali, popisali, fotografirali in napisali zahtevo za povračilo škode in ker je tožnik korektno sodeloval z drugim tožencem ter mu omogočil pridobitev podatkov o uničenih napravah, ta pa je potrebne podatke za sestavo zahtevka za povračilo škode z dne 3. 11. 2014 pridobil in jih zabeležil, - ni pravno odločilen očitek, da tožnik izvedencu ni omogočil ogleda naprav, - da je tožnik izkazal (oziroma dokazal) nastanek premoženjske škode zaradi uničenih naprav v skupni višini vrednosti 5.465,26 EUR, toženca sta dolžna solidarno plačati tožniku ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2014 do plačila, ker sta v zamudi od tega datuma dalje.

12. Prva toženka in drugi toženec sta v svojih pritožbenih trditvah podala identične in obširne navedbe o tem, da je sodišče preko vseh dopustnih mer pričakovanega časa reševalo tožbeni zahtevek in oba sta zatrjevala, da je kršilo načelo ekonomičnosti postopka. Vse te pritožbene navedbe so pravno neodločilne. Postopanje sodišča, ki ni (popolnoma) skladno z določbo 11. člena ZPP ne vpliva na pravilnost in zakonitost v pravdnem postopku izdane sodbe, zato ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od 28. 11. 2014 dalje od celotne prisojene glavnice bi se toženki lahko izognili s pravočasnim plačilom vsaj nespornega dela svoje obveznosti po tem, ko je bila izdana vmesna sodba pravnomočna pravnomočna.

13. Zgoraj v tretji in četrti alineji točke 10 te obrazložitve povzeti ugotovitvi sodišča prve stopnje sta pravilni, ker sta dokazno podprti s pravilno dokazno oceno dokaznih listin v prilogah A2, A3 in A18 ter skladnih izpovedb prič J., K. in P., ki so vsi trije zaposleni pri drugemu tožencu. Torej je v nasprotju z izvedenimi dokazi pritožbena navedba prve toženke, da je sodišče prve stopnje o obsegu in višini škode razsodilo zgolj na podlagi tožnikovih navedb. Zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

14. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena trditev prvotoženke, da je tožnik onemogočal ugotavljanje višine nastale škode. Ob ugotovljenem dejstvu, ki ga ne izpodbijata toženca, da je tožnik poklical delavce drugega toženca na ogled, ki so ga tudi opravili in sestavili seznam uničenih aparatov ter napravili celo fotografije, je neutemeljen pritožbeni očitek prve toženke, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar in ni zavaroval dokazov.

Logičen, življenjski in glede na pravilno dokazno oceno izvedenih dokazov je prepričljiv in zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi presegla dolžno skrbnost tožnika za zagotovitev dokaznega gradiva zahteva, da bi fizično skladiščil vse uničene aparate, ki so jih po ugotovitvi sodišča prve stopnje delavci drugega toženca popisali v zahtevku za povračilo škode (A3) in o povzročeni škodi sestavili zapisnik (A2), na podlagi katerega je drugi toženec na prvotoženko naslovil prijavo škodnega primera v zvezi s tožnikovo škodo (B3). Tožnik je zahteval pred pravdo povrnitev škode neposredno od drugega toženca, ta pa je posredoval prvi toženki prijavo škodnega primera na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju svoje civilne odgovornosti, vsebina le-te pa potrjuje, da so zaradi okvare električnega števca bili uničeni vsi aparati, ki so bili vključeni v vtičnice.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev prve toženke, da ni mogoče preizkusiti sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izračun vrednosti posameznega uničenega aparata, da je zato izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

V točkah 19, 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo in ugotovilo višino tožnikove škode, obrazložilo je, da je višino škode zaradi uničenih aparatov in tudi navedlo, katerih, ugotovilo na podlagi seznama uničenih aparatov (A3 in A18), in na podlagi v izvedenskem mnenju ugotovljene višine vrednosti posameznega določenega uničenega aparata. Izpodbijana sodba ima vsa dejstva in razloge, ki omogočajo preizkus ugotovljene višine tožnikove škode.

Na podlagi podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik že v tožbi v obliki tabele navedel vse uničene aparate in višino škode, ki mu je nastala zaradi uničenja vsakega posamezno navedenega aparata. Prva toženka je glede teh tožnikovih navedb v odgovoru na tožbo ugovarjala, da za noben aparat ni predložil računa in s tem dokazila o lastništvu, ter da so bili dejansko poškodovani. Drugi toženec pa je v svoji vlogi z dne 15. 2. 2016 navedel le, da bo moral izvedenec ekonomske stroke pojasniti izgubo vrednosti posameznih aparatov, oziroma njegovo vrednost na dan škodnega dogodka, da gre le za popis uničenih stvari. Drugih navedb v zvezi z obsegom uničenih stvari toženca nista podala.

Tožnik pa je v prvi pripravljalni vlogi pojasnil, da je bil zahtevek za povračilo škode narejen s sodelovanjem zavarovanca (drugega toženca) 3. 11. 2014, kasneje pa je napravil popis in oceno škode, kot to izhaja iz tožbe, da so bili nekateri aparati, ki jih je navedel, uničeni že septembra 2014 zaradi nihanja napetosti in je moral kupiti nove, vseh računov pa nima, so pa na vpogled.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik izpolnil tako trditveno kot dokazno breme ter dokazal obseg škode s seznamom uničenih aparatov, ki so ga sestavili delavci drugega toženca in njeno višino, ki je dokazana z izvedenskim mnenjem.

16. Ni povsem točna pritožbena trditev drugega toženca, da je v odgovoru na tožbo (pripravljalna vloga z dne 15. 2. 2016) navedel, ″da se do nekaterih postavk škode ne more izjasniti, ker ni predložen noben dokaz″.

Dejansko je drugi toženec v citirani vlogi navedel, da bo tožnik moral pojasniti, kdaj je do poškodovanja aparatov prišlo, da se bo drugi toženec lahko izjasnil, do takrat se o teh dejstvih ne more izjasniti, jih priznati, ovreči, zato jih ni mogoče šteti za priznana.

Take navedbe drugega toženca se nanašajo le na dejstva o obsegu uničenih aparatov, ne pa na zatrjevana dejstva o višini škode zaradi nastanitve pri starših 200,00 EUR in povračila stroškov povečane porabe elektrike 120,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 214. člena ZPP, ko je presodilo, da ta dejstva štejejo za priznana.

17. S tem, ko je sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve pojasnilo, da sta tožnik in priča D. J. (tožnikov oče) skladno in prepričljivo izpovedala, da so približno eno leto skladiščili uničene naprave, ki jih je bilo za celo garažo, nato pa so jih odpeljali na odpad, je dovolj pojasnilo, zakaj je verjelo priči J., zato je pritožbeni očitek prve toženke neutemeljen.

Prav tako je neutemeljen vsebinsko enak očitek drugega toženca, ki je navedel še, da tožnik nikoli ni omenil, da je aparate odpeljal na deponijo ali kam drugam. Sodišče prve stopnje je vendarle ugotovilo, da je tožnik to izpovedal, torej je ″omenil‶. Drugi toženec pa ne trdi, da tožnik v trditveni podlagi ni podal teh navedb in da je sodišče prve stopnje morebiti prekoračilo tožnikovo trditveno podlago, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

18. Drži pa pritožbena navedba drugega toženca, da je tožnik po predložitvi seznama uničenih aparatov prepustil oceno škode drugemu tožencu, ta pa je tožnikov zahtevek odstopil v reševanje prvi toženki. Take navedbe po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo, da drugi toženec za oceno višine tožnikove škode ni storil ničesar. Odstop v reševanje prvi toženki pa je njegovo konkludentno ravnanje, s katerim je priznal obstoj zavarovalnega primera. Glede na ugotovljeno dejstvo, da so seznam tožnikovih uničenih stvari sestavili delavci drugega toženca, pa ni mogoče sprejeti njegove pritožbene navedbe, da mu obseg tožnikove škode ni bil poznan.

19. Pravno zmotno je stališče pritožb obeh tožencev, da nista bila v zamudi, dokler obseg škode ni postal znan. Ker je drugi toženec tožnikov zahtevek odstopil v reševanje prvi toženki, ni storil ničesar za ugotovitev obsega škode, nikoli pa ni trdil, da je pred odstopom zadeve prvi toženki tožniku kakorkoli nasprotoval ali da mu tožnik ni dal 15-dnevnega roka za izpolnitev. Dejstvo, da je prva toženka odklonila odškodninski zahtevek pa ob odsotnosti njenih navedb, da je ali pozvala tožnika na dopolnitev dokumentacije ali da je pričela s postopkom ugotavljanja škode, pa ne more biti odločilno za začetek oziroma nastanek zamude.

Toženca v pritožbah ne prerekata ugotovitve sodišča prve stopnje, da nista prerekala tožnikove trditve, da sta o zamudi po poteku 15-dnevnega roka za plačilo iz poziva z dne 13. 11. 2014. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti od 28. 11. 2014 dalje.

20. Drugi toženec je izpodbijal tudi odločitev o stroških postopka, vendar je njegovo pravno stališče zmotno.

Po določbi drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015, ki je pričela veljati 10. 1. 2015), je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik opravil delo, pomnoženo z vrednostjo točke v času plačila.

Odvetniška tarifa (torej višina nagrade v točkah po tar. št. OT) se v času poteka tega pravdnega postopka ni spreminjala, se pa je 6. 4. 2019 spremenila vrednost točke od 0,459 EUR na 0,60 EUR.

21. Po tar. št. 18/1 OT se vrednost storitve v točkah določi tako, da se denarna terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka, deli z vrednostjo točke, da se ugotovi vrednost predmeta zahtevka v številu točk, ki so potem podlaga za ugotovitev vrednosti storitve v točkah.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške zastopanja v višini 2.595,55 točk in ne 2.532,50 točk, kot trdi drugi toženec v pritožbi, ki višine točk nagrade sicer ne izpodbija. Skupno število točk nagrade je glede na vrednost sporne denarne terjatve 14.569,31 EUR ob upoštevanju prvega odstavka tar. št. 18, tar. št. 19, tar. št. 20/1, 21/1, 39/4 in 6. ter 2. člena OT enako ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Ker v obeh primerih vrednost predmeta v točkah pade v razpon med 20.000,00 in 35.000,00 točk po prvem odstavku tar. št. 18 OT. Sprememba vrednosti točke med postopkom torej ni vplivala na število točk za opravljene storitve.

22. Po tretjem odstavku 12. člena OT je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitev po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spremenila vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 %.

Glede na zgoraj obrazloženo v obravnavani zadevi ne gre za izjemen primer iz tretjega odstavka 12. člena OT, sodišče prve stopnje pa je o stroških odločilo po vrednosti točke na dan izdaje sodbe, zato je pravilno uporabilo določbe Odvetniške tarife.

23. Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato glede na vse obrazloženo ta pritožbeni razlog ni uresničen. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato sta obe pritožbi neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

24. Toženca s pritožbama nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške, ki so jima nastali z vložitvijo pritožb (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).