Jedro

Tožnik je zoper ugotovitveni sklep tožene stranke, po katerem je dolžan plačati sorazmerni del stroškov usposabljanja za podčastnike v določeni višini, vložil ugovor, ki ga je drugostopenjski organ tožene stranke z odločbo zavrnil. Tožnik je v nadaljevanju v skladu s pravnim poukom pravilno in v predpisanem zakonskem roku uveljavil sodno varstvo in izpodbijal takšno odločitev pred sodiščem prve stopnje. V tožbi se je skliceval na dejstvo, da za odločitev o vrnitvi stroškov usposabljanja ni bilo tako dejanske kot pravne podlage. V konkretnem primeru je šlo za odločitev tožene stranke o pravici, obveznosti in odgovornosti tožnika iz delovnega razmerja, zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je v sporu tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v sporu zavrglo tožbo (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sklep (razen glede odločitve o stroških v II. točki izreka, ki se nanašajo na toženo stranko) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je šlo v zadevi za vsebinsko kršitev pogodbe o zaposlitvi in v tej zvezi za vprašanje pogodbene odškodninske odgovornosti delavca, skladno z določbama 177. in 180. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), pri čemer sklep delodajalca o ugotovitvi škode po svoji vsebini ne predstavlja izvršilnega naslova in pri delavcu ne bi povzročil nikakršnih pravnih posledic. Tudi ne vzdrži stališče sodišča o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa za vložitev tožbe. 3. točka izpodbijanega sklepa tožene stranke ima naravo klasičnega dajatvenega izreka, da je pripadnik Slovenske vojske dolžan plačati stroške usposabljanja. Zato je potrebno tožniku priznati pravno varstvo zoper takšno odločitev tožene stranke. V tej zvezi se sklicuje na sodno prakso, ko je bilo odločeno v podobnih primerih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijanega dela sklepa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje o zavrženju tožbe ni pravilno odločilo, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da gre v izpodbijanem delu 3. točke izreka sklepa tožene stranke z dne 10. 5. 2013 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 20. 8. 2013 po vsebini za odločitev o odškodninski odgovornosti tožnika zaradi kršitve četrtega odstavka 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ki ima podlago v določbi drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 304/2004 - UPB). Po navedeni določbi mora pripadnik stalne sestave Slovenske vojske, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen oziroma nedoločen čas, pa mu je bila ta odpovedana zaradi krivdnih razlogov, vrniti delodajalcu sorazmeren del stroškov osnovnega ter dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja. V tej zvezi gre za ugotovitev materialne odgovornosti delavca skladno z določbo 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po kateri je delavec dolžan povrniti delodajalcu škodo, ki jo je povzročil na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Če delavec na podlagi sklepa o ugotovljeni materialni odgovornosti ne povrne delodajalcu škodo, lahko sproži delodajalec zoper njega postopek pred sodiščem, pristojnim za delovne spore.

Po stališču sodišča prve stopnje je sklep delodajalca o ugotovitvi škode po svoji vsebini akt ugotovitvene narave, ki sam po sebi za delavca nima nobenih posledic, če škode prostovoljno ne povrne. Zato delavec nima pravnega interesa za izpodbijanje takšnega sklepa. V tej zvezi je pri sprejemu takšnega stališča izhajalo iz sodne prakse(1) , ko je bilo odločeno v podobnem primeru. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da v sporu na strani tožnika ni izkazane procesne predpostavke za sodno varstvo, zaradi česar je tožbo zavrglo.

Pritožbeno sodišče se z ugotovitvijo, da tožnik v sporu nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitev tožene stranke, ne strinja. Tudi ne s stališčem, da v izpodbijani odločitvi tožene stranke ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je glede tega res obrazložilo pravno podlago in razloge, zakaj je pri odločitvi o zavrženju tožbe izhajalo iz sprejete prakse oziroma iz odločitve v sklepu opr. št. Pdp 354/2002. V tej zvezi je pritožbeno sodišče mnenja, da gre pri odločitvi v tem sklepu za presojo škode (ki jo je delavec povzročil delodajalcu) po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in spremembe). ZTPDR, ki se je takrat uporabljal kot republiški predpis, urejal pa je asociativna delovna razmerja. Z določbo 72. člena ZTPDR je bila namreč predpisana dolžnost delodajalca, da ugotovi škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja. Če delavec ni povrnil škode, ki jo je ugotovil delodajalec s sklepom, je imel delodajalec možnost, da je zoper delavca sprožil postopek pred sodiščem, pristojnim za delovne spore.

Vendar pritožbeno sodišče glede takšnega vprašanja opozarja na spore iz novejše sodne prakse(2) (uporaba določb ZDR), ko je bilo odločeno v enakem primeru (vrnitev stroškov usposabljanja častnika Slovenske vojske), ter nenazadnje še na zadevo(3) , ko je bilo odločeno v podobnem primeru (vrnitev štipendije javnega uslužbenca), pri čemer je bila ta zadeva tudi predmet ustavne presoje(4). Po navedenih odločitvah ima javni uslužbenec pravico izpodbijati odločitve delodajalca v delu, ko je bilo odločeno o njegovih obveznostih iz delovnega razmerja, skladno z določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe), saj ima glede na njihovo vsebino za izpodbijanje pravni interes. Glede na že sprejeto odločitev Ustavnega sodišča RS pomeni zavrženje tožbe odrekanje ustavno zagotovljenega pravnega varstva javnega uslužbenca. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča temelji tožnikova pravica do sodnega varstva v tem sporu na določbi osmega odstavka 100. a člena ZObr. Po navedeni določbi ima javni uslužbenec, ki ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru, ki se nanaša na kršitev pravic iz delovnega razmerja, ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, možnost, da v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. V zadevi je tožnik zoper 3. točko ugotovitvenega sklepa tožene stranke z dne 10. 5. 2013, po kateri je dolžan plačati sorazmerni del stroškov usposabljanja za podčastnike v višini 8.667,00 EUR, vložil ugovor, ki ga je drugostopenjski organ tožene stranke z odločbo z dne 20. 8. 2013 zavrnil in potrdil izpodbijani del prvostopenjskega sklepa. Vendar je tožnik v nadaljevanju v skladu s pravnim poukom pravilno in v predpisanem zakonskem roku uveljavil sodno varstvo in izpodbijal takšno odločitev pred sodiščem prve stopnje. V tožbi se je skliceval na dejstvo, da za odločitev o vrnitvi stroškov usposabljanja ni bilo tako dejanske kot pravne podlage.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo v konkretnem primeru za odločitev tožene stranke o pravici, obveznosti in odgovornosti tožnika iz delovnega razmerja, zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je v sporu tožbo zavrglo. Tožnikove zahtevke bi pravilno moralo presojati po vsebini.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijani del sklepa ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 354/2002 z dne 24. 1. 2003. (2) Sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 767/2010 z dne 21. 10. 2010 in opr. št. Pdp 319/2011 z dne 6. 5. 2011. (3) Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1570/2006 z dne 1. 6. 2007. (4) Sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-3212/2007 z dne 20. 10. 2009.