Jedro

Ni res, da je delodajalčeva pogodbena svoboda zgolj v tem, da ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov. Četudi 24. člen ZDR-1 določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, pa kršitev te določbe na način, da delodajalec izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev, za neizbranega kandidata, kot je tožnica, ne ustvarja nobenih relevantnih pravnih posledic oziroma podlag z vidika odškodninskega prava.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 722,16 EUR zniža na 697,68 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici 8.684,98 EUR bruto, od tega zneska plačati prispevke in davke in nato neto znesek plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2017 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 722,16 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Vztraja, da ji je tožena stranka dolžna povrniti premoženjsko škodo, ki ji je nastala, ker ni bila izbrana na razpisu tožene stranke in z njo ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče je zmotno zaključilo, da bi bila tožnica upravičena do odškodnine le, če bi bila tožena stranka z njo dolžna skleniti pogodbo, kar pa ni bila. Ključen je tretji odstavek 22. člena ZDR-1. Ker je tožnica izpolnjevala pogoje, tožena stranka pa je sklenila delovno razmerje z osebo, ki jih ni izpolnjevala, je ravnala protipravno. Tudi iz sodbe je razbrati, da je sodišče ugotovilo protipravnost, nato pa je vseeno zaključilo, da to še ne pomeni, da bi morala tožena stranka pogodbo o zaposlitvi skleniti ravno s tožnico. Ker ni navedlo, kateri nadaljnji element odškodninske odgovornosti ni podan, je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Tožnici je bila kršena tudi pravica iz 49. člena Ustave RS. Sodišče je zmotno uporabilo 24. člen ZDR-1. Pogodbena svoboda pomeni, da se delodajalec lahko odloči, da pogodbe o zaposlitvi sploh ne bo sklenil. Ker pa se je tožena stranka odločila za sklenitev, bi pogodbo morala skleniti s tožnico, ker je izpolnjevala pogoje. Ker tega ni storila, je tožnici odškodninsko odgovorna. Zahtevek je utemeljen tudi na podlagi diskriminacije, s tem da tožnici v roku 30 dni iz 200. člena ZDR-1 škoda še ni začela nastajati, saj je bila do 31. 8. 2016 še zaposlena. Sodišče je toženi stranski neutemeljeno priznalo stroške za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk, saj je odvetnica tožene stranke iz Kopra. Meni še, da je sodišče napačno uporabilo vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR tudi za procesna dejanja pred 6. 4. 2019. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v manjšem delu glede odločitve o stroških postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin odškodninski zahtevek iz naslova izgubljenega dobička v višini 8.684,98 EUR v času od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2017, kar predstavlja razliko v plači med plačo, ki jo je tožnica prejemala v času polovične zaposlitve pri drugem delodajalcu, in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, če bi bila v navedenem času zaposlena pri njej.

7. Tožnica neutemeljeno vztraja, da je njen zahtevek utemeljen zato, ker na podlagi razpisa tožene stranke z dne 23. 6. 2016 za štiri diplomirane vzgojiteljice za določen čas enega leta ni bila izbrana in z njo ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, čeprav je izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta, tožena stranka pa je zaposlila kandidate, ki pogojev niso izpolnjevali. Pri tem se opira na tretji odstavek 22. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da če noben od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, lahko delodajalec z enim od prijavljenih kandidatov, ki izpolnjuje z zakonom ali s podzakonskim aktom določene pogoje, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do enega leta, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

8. V tem, da je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi s kandidati, ki pogojev niso izpolnjevali, ne pa s tožnico, ki je pogoje izpolnjevala, ni podan element protipravnosti za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Čeprav je inšpektor toženi strani s tem v zvezi izrekel opomin in jo s tem kaznoval za nezakonito ravnanje, navedeno ne predstavlja relevantne protipravnosti, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost tožene stranke do tožnice, ker na podlagi spornega razpisa ni zaposlila ravno nje, pač pa druge kandidate. S tem v zvezi tudi ni odločilen tožničin očitek kršitve 49. člena Ustave RS (svoboda dela).

9. Ni res, da je delodajalčeva pogodbena svoboda zgolj v tem, da ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov. Četudi 24. člen ZDR-1 določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, pa kršitev te določbe na način, da delodajalec izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev, za neizbranega kandidata, kot je tožnica, ne ustvarja nobenih relevantnih pravnih posledic oziroma podlag z vidika odškodninskega prava.

10. Ne po navedenih določbah, ne po kakšni drugi delovnopravni določbi delodajalec izmed prijavljenih kandidatov ni dolžan zaposliti prav določenega delavca. Varstvo neizbranega kandidata je omejeno le na okvir, kot ga določa peti odstavek 200. člena ZDR-1: Neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnica, ki je bila o neizbiri obveščena 16. 8. 2019, ni ravnala v skladu z navedeno določbo, saj je tožbo vložila šele 14. 2. 2019, pa tudi sicer se njen zahtevek ne opira na diskriminacijo, kot nakazuje v pritožbi, ampak na splošna pravila odškodninskega prava, kar zmotno veže na očitane kršitve določb ZDR-1. 11. Ker tožena stranka s tožnico ni bila dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi, ni podana očitana protipravnost. Pritožba sodišču neutemeljeno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj tudi ostali elementi odškodninske odgovornosti (škoda, vzročna zveza, krivda) niso podani, saj morajo biti za ugotovitev temelja odškodninske odgovornosti podani vsi elementi. Prav tako sodišče s svojo odločitvijo ni kršilo 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

12. Delno pa je utemeljena pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče je toženi stranski neutemeljeno priznalo za odsotnost iz pisarne 80 točk namesto 40 točk. Po četrtem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, 2/2015 in nasl.) odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada za vsake začete pol ure 20 točk. Zato se toženi stranki za zastopanje po odvetnici iz Kopra prizna za odsotnost iz pisarne za prihod na sodišče v Kopru le 2 x po 20 točk. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče pri odmeri stroškov postopka napačno upoštevalo vrednost točke v višini 0,60 EUR tudi za procesna dejanja pred 6. 4. 2019 – tj. datum, ko je začela veljati navedena nova vrednost točke (Ur. l. RS, št. 28/2018). Bistveno je, da je bila sodba izdana 28. 8. 2019, nova vrednost točke pa velja tudi za procesna dejanja, opravljena pred 6. 4. 2019. Neutemeljeno priznanih 40 točk z 2 % materialnimi stroški znaša 24,48 EUR.

13. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka sodbe delno spremenilo tako, da je znesek 722,16 EUR znižalo na 697,68 EUR (3. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Tožnica, ki je s pritožbo uspela le v malenkostnem delu, krije sama svoje pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi, tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).