Jedro

Po 3. točki 15. člena ZOdvT postopek za razvezo zakonske zveze in iz nje izvirajoče zadeve, o kateri sodišče odloča v istem postopku, predstavljajo isto zadevo, kar pa ne pomeni, da v tej zadevi ne more biti več različnih predmetov (zahtevkov). Če bo torej toženka v ponovljenem postopku odločila, da se tožnici prizna nagrada, odmerjena zgolj na podlagi enega izmed predmetov, bo morala ustrezno obrazložiti, katerega in zakaj, pri tem pa upoštevati tudi, da zakonska kumulacija zahtevkov, na katero se sklicujeta obe stranki, veže odločanje o razmerjih med starši in otroki na zakonske spore in ne obratno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 413/2012 z dne 24. 12. 2012 se v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom delno ugodila tožničinemu predlogu za odmero stroškov za sestavo in vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze ter zahtevkov, povezanih z njo, po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 413/2012 z dne 3. 12. 2012 ter ji priznala znesek 142,44 EUR. V preostalem je tožničin predlog kot neutemeljen zavrnila.

V obrazložitvi glede zavrnilnega dela navaja, da priglašeni stroški niso v celoti skladni z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Ugotavlja, da znaša vrednost spora, za katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP), ob upoštevanju 23. člena z ZOdvT, 1.500,00 EUR. Glede na to in ob upoštevanju 12. člena ZOdvT in tar. št. 6000 ter 6002 ter po obračunu pripadajočega DDV je tožnica upravičena do nagrade v višini 142,44 EUR.

Tožnica se s tem ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila na podlagi odločbe št. Bpp 413/2012 z dne 3. 12. 2012 določena za izvajalko BPP prosilki A.A., in sicer v obsegu sestave tožbe za razvezo zakonske zveze, za odločitev o varstvu in vzgoji otrok in določitev preživnine ter stikov. To storitev je opravila, pri priglasitvi stroškov pa je kot vrednost predmeta upoštevala 9.000,00 EUR. Toženka ji priglašenih stroškov ni priznala v celoti, tožnica pa glede na njeno sklicevanje na 23. člen ZOdvT meni, da je toženka izhajala s stališča, da je bila BPP dodeljena le za tožbo iz razmerja med starši in otroki. Za take spore namreč po drugem odstavku 23. člena ZOdvT znaša vrednost predmeta 1.500,00 EUR, vendar pa je bila v obravnavani zadevi BPP dodeljena tudi za razvezo zakonske zveze, za katero prvi odstavek 23. člena ZOdvT določa, da vrednost predmeta ne sme biti nižja od 1.500,00 EUR in ne višja od 500.000,00 EUR. Tožnica meni, da je toženka pri odločanju o njenem predlogu bodisi spregledala, da je bila BPP odobrena tudi za tožbo za razvezo zakonske zveze, bodisi je napačno interpretirala določbe 23. člena ZOdvT. Tega iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, saj se toženka v njej zgolj sklicuje na 23. člen ZOdvT, ne da bi pri tem pojasnila, katerega izmed dveh odstavkov tega člena ima v mislih.

Tožnica navaja še, da gre v obravnavani zadevi dejansko za dva ločena postopka, ki se pogosto obravnavata skupaj in katerih vrednosti se zato po prvem odstavku 20. člena ZOdvT seštevajo. To izhaja iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naravo vsakega od teh postopkov opredeljuje posebej, opredelitvi sporov iz razmerij med starši in otroki pa dodaja še, da velja neglede na to, ali se ti spori rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori. Po Zakonu o sodnih taksah se od vsakega od teh predmetov tudi ločeno plačuje taksa. Tožnica v nadaljevanju podrobno navaja podatke, na podlagi katerih je določila vrednost predmeta in oblikovala stroškovnik. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi, tožnici odmeri nagrado v skladu s priglašenim stroškovnikom in naloži toženki povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo priznava, da je bila tožnica določena za izvajanje BPP upravičenki A.A., in sicer za vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze ter vseh zahtevkov, povezanih z njo. Priznava tudi, da je tožnica storitve pravne pomoči opravila. Ne priznava pa vrednosti spornega predmeta v višini, kot jo je ocenila tožnica, ker meni, da je v sporu zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka v vzgojo in varstvo, določitve preživnine in ureditve osebnih stikov vrednost predmeta 1.500,00 EUR in ne 9.000,00 EUR. Sklicuje se na obvezno kumulacijo obeh zahtevkov in nujnost njunega hkratnega obravnavanja, ki izhaja tako iz določb ZPP, kot tudi iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Po drugem odstavku 406. člena ZPP štejejo za spore iz razmerij med starši in otroci med drugim tudi spori o varstvu, vzgoji, preživljanju otrok in določitvi stikov, neglede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori. Navaja, da odločanja v zadevi, za katero je upravičenki dodelila brezplačno pravno pomoč, ni mogoče okvalificirati kot zakonski spor (člen 23/1 ZOdvT). Le za te (torej razvezo in razveljavitev zakonske zveze) je predvidena določitev vrednosti spora po prostem preudarku (od 1.500,00 EUR do 500.000,00 EUR). Sklicuje se tudi na odločbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1125/2010 z dne 27. 10. 2010 in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bila tožnica z odločbo toženke z dne 3. 12. 2012 določena za izvajanje BPP A.A., v obsegu sestave in vložitve tožbe za razvezo zakonske zveze ter zahtevke, povezane z njo. Prav tako ni sporno, da je tožnica opravila storitve pravne pomoči v skladu s to odločbo in toženki pravočasno vrnila izpolnjeno napotnico s predlogom za odmero stroškov zastopanja. Sporno pa je, ali je toženka ravnala pravilno, ko je te stroške odmerila ob upoštevanju vrednosti spora 1.500,00 EUR kljub temu, da je tožnica priglasila stroške v znesku, ki ustrezajo vrednosti spora 9.000,00 EUR.

Pravna podlaga za ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške storitve je ZOdvT, ki v 23. členu predpisuje posebna pravila za določitev vrednosti predmeta v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. Tako se po prvem odstavku tega člena v zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin primera, predvsem obsega in pomena stvari ter premoženja in dohodkov zakoncev, v razponu od 1.500,00 do 500.000,00 EUR. Po drugem odstavku tega člena znaša vrednost predmeta v sporih iz razmerij med starši in otroki 1.500,00 EUR.

Ta zakonska ureditev torej daje podlago za določitev vrednosti predmeta v zadevi, kot je obravnavana, na 1.500,00 EUR, vendar iz dveh povsem različnih razlogov, oziroma na dveh različnih pravnih podlagah: v primeru najenostavnejših zakonskih sporov (prvi odstavek) in v primeru sporov iz razmerij med starši in otroki (drugi odstavek). Glede na to bi morala toženka obrazložiti, na kateri pravni podlagi temelji njena odločitev in navesti tudi razloge zanjo.

Tega toženka ni storila, saj se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo vrednosti spora na 1.500,00 EUR zgolj pavšalno sklicuje na 23. člen ZOdvT, brez navedbe kakršnihkoli nadaljnjih razlogov. Sklepa se zato ne da preizkusiti, kar po drugem odstavku 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v vsakem primeru pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki je ta sklep izdal, v ponovni postopek.

Sodišče pripominja še, da navedene pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa ni mogoče odpraviti z navedbo razlogov v odgovoru na tožbo. Z ustrezno obrazložitvijo upravnega akta je namreč strankam zagotovljena ustavna pravica do pravnega sredstva, odgovor na tožbo pa je po naravi stvari mogoče vložiti šele po vložitvi pravnih sredstev, tako da z njim ni mogoče za nazaj opravičiti zakonitosti izpodbijanega upravnega akta (prim. tudi stališče v: Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 724).

Glede na pravna stališča toženke v odgovoru na tožbo ter zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka sodišče opozarja še, da ZOdvT sicer izrecno ne opredeljuje vsebine izrazov „zadeva“ in „predmet“, vendar je iz njune uporabe očitno, da jima daje različen pomen. Tako odvetnik lahko prejme nagrado v isti zadevi le enkrat (drugi odstavek 14. člena), v isti zadevi pa se vrednosti več predmetov seštevajo (prvi odstavek 20. člena). Pri izrazu „predmet“ gre torej za vsako posamezno pravico ali pravno razmerje, na katero se nanašajo odvetnikove storitve, (v pravdnem postopku) torej zahtevek, kar izhaja tudi iz obrazložitve k predlogu ZOdvT (EPA 1930-IV, Poročevalec Državnega zbora št. 28/2008).

Po 3. točki 15. člena ZOdvT postopek za razvezo zakonske zveze in iz nje izvirajoče zadeve, o kateri sodišče odloča v istem postopku, predstavljajo isto zadevo, kar pa glede na navedeno ne pomeni, da v tej zadevi ne more biti več različnih predmetov (zahtevkov). Če bo torej toženka v ponovljenem postopku odločila, da se tožnici prizna nagrada, odmerjena zgolj na podlagi enega izmed predmetov, bo morala ustrezno obrazložiti, katerega in zakaj, pri tem pa upoštevati tudi, da zakonska kumulacija zahtevkov, na katero se sklicujeta obe stranki, veže odločanje o razmerjih med starši in otroki na zakonske spore in ne obratno.

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec za nasprotnim interesom, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, se navedeni znesek poviša še za zahtevanih 20 % DDV, torej za 70,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).