Jedro

Pravila o obvezni uporabi sklicne številke (reference) pri plačilu sodnih taks ne gre razlagati povsem dobesedno, saj je treba poleg jezikovnega pomena upoštevati tudi sam namen pravila o načinu plačevanja sodnih taks in namen plačila sodnih taks na splošno (fiskalni razlogi in zagotavljanje procesne discipline).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 3. 3. 2015 v delu, v katerem je dovoljena izvršba (1. točka izreka), ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici (2. točka izreka).

2. Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da mu je dolžnikov nekdanji predsednik povedal, da je bil ugovor zoper sklep o izvršbi posredovan "na lepo vreme", kar kaže na dolžnikovo namero zavlačevati postopek in se izmikati plačilu. Dolžniku očita, da ga s svojimi trditvami v ugovoru žali, prav tako pa žali in se norčuje tudi iz sodišča in iz celotnega pravnega sistema. S priloženimi dokumenti dokazuje poslovni odnos z dolžnikom, s katerim ima sklenjeno pogodbo o igranju nogometa. Poudarja, da dolžnik reference ni napačno navedel samo v zadnjih nekaj številkah. Gre za ključnih sedem od relevantnih devet številk napačno zapisane reference, ki nikakor ne morejo biti zmotne, ampak so namerno ali zaradi malomarnosti prepisane z namenom zavlačevanja postopka ter brez namena nakazila z opravilno številko zadeve, kot to zahteva plačilni nalog z dne 3. 3. 2015. Pojasnjuje, da oznake verodostojnih listin, po katerih terja zapadle obveznosti, predstavljajo številke izdanih računov. Opozarja, da pri odločitvi ni bilo upoštevano določilo devetega odstavka 29. b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Navaja še, da je zaradi neplačila s strani dolžnika brez sredstev za plačilo stanarine v N. oz. sredstev za osnovno preživljanje. Glede na vse navedeno in v izogib dodatnim stroškom sodnih postopkov sodišče poziva, naj odloči kot v sklepu o izvršbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

5. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo določila devetega odstavka 29. b člena ZIZ, po katerem se za nepravočasno plačilo sodne takse šteje tudi, če taksni zavezanec takse ne plača z navedbo reference, navedene v plačilnem nalogu. Višje sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru navedene določbe ni mogoče uporabiti, saj je sodišče prve stopnje po preverbah dolžnikovih dokazil zaključilo, da je dolžnik plačal sodno takso za ugovor v predmetni izvršilni zadevi, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo več prepričljivih razlogov za takšen zaključek. Iz razlogov sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 10/2010 z dne 8. 4. 2010 izhaja, da se za nepravočasno plačilo sodne takse (lahko) štejejo (zgolj) primeri, ko sodišče plačila sodne takse ne more hitro in brez težav ugotoviti niti s pomočjo (pravilno) uporabljene sklicne številke (reference) niti s pomočjo drugega ustreznega dokazila, ki ga (samoiniciativno) predloži zavezanec. Tudi sicer iz razlogov omenjenega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da pravila o obvezni uporabi sklicne številke (reference) pri plačilu sodnih taks ne gre razlagati povsem dobesedno, saj je treba poleg jezikovnega pomena upoštevati tudi sam namen pravila o načinu plačevanja sodnih taks in namen plačila sodnih taks na splošno (fiskalni razlogi in zagotavljanje procesne discipline). Ker je bilo v konkretnem primeru tema namenoma zadoščeno (o tem, da je bila sodna taksa za ugovor v tej izvršilni zadevi dejansko plačana, se je sodišče prve stopnje očitno lahko prepričalo brez večjih težav), pritožnikovo opozarjanje na uporabo napačne reference pri plačilu sodne takse ni utemeljeno.

6. Po pravilni ugotovitvi, da je bila sodna taksa za ugovor v predmetni zadevi plačana, je sodišče prve stopnje zavzelo tudi pravilno stališče glede obrazloženosti dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

7. Z navedbo, da mu ni znano, iz kakšnega naslova upnik terja vtoževani znesek, in poudarjanjem, da do upnika nima nobenih odprtih obveznosti, je dolžnik v ugovoru dovolj določno nasprotoval obstoju izterjevane terjatve, to pa pomeni pravno pomembno dejstvo, ki bi v primeru, da bi se izkazalo za resnično, lahko povzročilo zavrnitev upnikovega tožbenega zahtevka v pravdi, kot dokaz za to dejstvo pa je dolžnik tudi predlagal lastno zaslišanje. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ zaradi dolžnikovega obrazloženega ugovora sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v dovolitvenem delu razveljavilo, postopek pa se bo nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem.

8. Upnik si v pritožbi prizadeva dokazati obstoj izterjevane terjatve in neresničnost dolžnikovih ugovornih navedb, vendar pa izvršilno sodišče ni pristojno za odločanje o utemeljenosti upnikove terjatve ali o utemeljenosti dolžnikovega ugovora, temveč presoja le obrazloženost dolžnikovega ugovora. Z vprašanjem, ali upnik od dolžnika upravičeno zahteva plačilo po listinah, navedenih v predlogu za izvršbo, se bo v nadaljevanju postopka ukvarjalo sodišče v pravdnem postopku. V tej fazi postopka pa upnikove pritožbene navedbe in predloženi listinski dokazi glede obstoja poslovnega razmerja med strankama niso pravno pomembni in se višje sodišče do njih ne more opredeljevati vsebinsko.

9. Prav tako za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne upnikove pritožbene navedbe glede dolžnikovega zavlačevanja postopka in izmikanja plačilu z vložitvijo ugovora ter glede dolžnikovega žaljenja in norčevanja iz sodišča, upnika in celotnega pravnega sistema. Navedena pritožbena kritika ne daje podlage za zaključek, da dolžnikov ugovor ni obrazložen.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).