Jedro

Določbe ZOR niso kogentne, temveč je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava svoboda urejanja pogodbenih razmerij (10. člen ZOR). Zatorej je bila v materialnopravnem smislu za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke odločilna vsebina pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (po skrčitvi s prvotnih 4.200,00 DEM) zahtevala, naj ji toženka plača 2.100,00 DEM v tolarski protivrednosti iz naslova provizije po pogodbi o posredovanju pri sklenitvi najemne pogodbe za poslovni prostor. Odločitev je utemeljilo s tem, da toženka ni dolžna plačati zahtevane provizije, ker ni prišlo do realizacije posredniške pogodbe pravdnih strank, ampak si je toženka sama našla najemodajalca, s katerim je sklenila sporno najemno pogodbo, o čemer po pogodbi tudi ni bila dolžna obvestiti tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč kot pravilne in popolne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni opravila posredniške storitve, opredeljene v pogodbi s toženko, kot je zatrjevala v tožbi, zato pa ji tudi ne gre zahtevano plačilo za takšno neopravljeno storitev.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizija formalno opredeljeno in vsebinsko zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila v neskladjih o tem, kar pritožbeno sodišče navaja o vsebini izpovedi prič S. in M. (ti naj bi po navedbi sodišča druge stopnje ne bili enaki), in dejansko vsebino izpovedi teh prič o tem, kako sta prišli na sestanek s pričo M. priča S. in toženka (skupaj ali ne skupaj) - češ da iz teh izpovedi (ki jih revizija delno citira) "ne izhaja, da bi bile povsem nasprotujoče". Šlo naj bi za nasprotje (in to glede odločilnih dejstev) med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Tako revizija. V resnici pa se ta revizijski očitek ubada z grajo dokazne ocene - to pač jasno kaže že revizijsko soočanje navedbe o stališču pritožbenega sodišča, da izpovedi navedenih dveh prič "nista enaki" in revidentove navedbe, da "iz teh izpovedi ne izhaja, da bi bile povsem nasprotujoče". Torej v tem delu revizije ne gre za nič drugega kot poskus izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe, ki v reviziji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki po pravkar povedanem ni predmet revizijskega preskusa. Bistveni, za sojenje izhodiščni del dejanske podlage tožbe je bila trditev, da je tožeča stranka opravila dogovorjeno posredniško storitev. Čim je ugotovljeno, da je ni opravila, ni bilo ene izmed odločilnih dejanskih podlag za uspeh tožbe.

Revizijsko sklicevanje na določbe XXI. poglavja ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) je povsem splošno. Podrobnejšega odgovora zato ta del revizijskih razlogov ne terja. Zadoščati mora opozorilo, da določbe ZOR niso kogentne, temveč je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava svoboda urejanja pogodbenih razmerij (10. člen ZOR). Zatorej je bila v materialnopravnem smislu za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke odločilna vsebina pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili. Sodišče prve stopnje je določbe te pogodbe razlagalo, zlasti njen 7., 8. in 10. člen. Ta razlaga je na pritožbeni stopnji obveljala. Za obseg in vsebino revizijskega preskusa uporabe materialnega prava je pomembno, da revizija ne graja razlage posredniške pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, za katero sta se odločili sodišči prve in druge stopnje. Revizijski preskus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa ni narekoval dvoma o sprejeti razlagi teh pogodbenih določb. Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP zato treba zavrniti.