Jedro

Potemtakem mora toženka, ki je (delno) izpolnila zahtevek, povrniti tožnici do tedaj nastale pravdne stroške, ker je ta tožbo delno umaknila takoj po izpolnitvi opustitvenega dela zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) povrniti 591,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje brez izvedbe dokaznega postopka zmotno presodilo, da je toženka dne 13. 3. 2021 izpolnila tožbeni zahtevek tožnice, s čimer naj bi ga smiselno pripoznala. Pravda se je namreč začela šele z vročitvi tožbe toženki dne 27. ali 28. 3. 2021, kot to določa prvi odstavek 189. člena ZPP, torej cca. 14 dni domnevni izpolnitvi tožbenega zahtevka, kar je sodišče prve stopnje povsem prezrlo, s tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba navaja še, da tožnica ni dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj dokazni postopek ni bil izveden ter dodaja, da je tožnica delni umik tožbenega zahtevka opravila šele 9. 2. 2022, torej skoraj leto dni po domnevni izpolnitvi tožbenega zahtevka in ne takoj po izpolnitvi zahtevka. K temu pritožba dodaja še, da je tožnica v predlogu sodne poravnave sama zapisala, da hrupa in vibracij iz toženkinega stanovanja ni zaznala že vse od prihoda policije dne 10. 2. 2021 oziroma od vložitve tožbe, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici vse do 18. 2. 2022 ni mogoče očitati, da ni umaknila tožbe, saj se je šele takrat seznanila z izpolnitvijo tožbenega zahtevka, zmoten. Nazadnje pritožba izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka kriva za pravdne stroške nastale do 9. 2. 2022, saj ni privolila v delni umik tožbenega zahtevka.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlagata potrditev izpodbijanega sklepa, vse s stroškovno posledico za toženko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb nepravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

6. Pritožba uvodoma neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do navedb toženke v smeri, da je tožbeni zahtevek tožnice izpolnila že dne 13. 3. 2021, torej še pred nastopom litispendence z dne 27. ali 28. 3. 2021, zaradi česar izpodbijan sklep naj ne bi imel razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Bistvena značilnost navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je namreč v tem, da sklepa sodišča prve stopnje, zaradi zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni mogoče objektivno preizkusiti, kar pa za izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in njegovih razlogov, ne pa tudi njegove razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Pritožbeni očitek tako ne sodi v 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP temveč v njegovo 8. točko (v upravičenje, da se mora sodišče opredeliti do strankinih bistvenih, odločilnih trditev), ki pa prav tako ni podana, saj se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev.

7. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je toženka dne 13. 3. 2021 izpolnila tožbeni zahtevek tožnice na opustitev uporabe hrupnih naprav, saj je tega dne prodajalcu A. d.o.o. vrnila sušilni stroj znamke Hoover, ki je povzročal hrup in vibracije, zaradi katerih je tožnica vložila tožbo ter slednjega zamenjala s sušilnim strojem znamke Gorenje, ki ga je kupila v trgovini B., s čimer je odpadel vzrok zatrjevanih prekomernih imisij hrupa in vibracij. Navedeno pa je toženka sodišču in tožnici pojasnila šele v pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2022, ki je bila tožnici vročena dne 24. 2. 2022, torej po nastopu litispendence. Tožba je bila namreč toženki vročena dne 26. 3. 2021, kot to izhaja iz poštne vročilnice št. RV 0355 4822 5 SI, torej skoraj leto dni pred tem, ko je toženka navedla, da je tožbeni zahtevek izpolnila. Dokaz za svoje navedbe je toženka nato predložila šele s pripravljalno vlogo z dne 1. 6. 2022, s katero je predložila dopis podjetja A. d.o.o. z dne 31. 5. 2022, ki potrjuje predhodne navedbe toženke o reklamaciji oziroma zamenjavi spornega sušilnega stroja. Ta vloga je bila tožnici vročena dne 6. 6. 2022 in šele tedaj se je lahko tožnica zanesljivo prepričala, da je toženka v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek, kot to utemeljeno izpostavlja v odgovoru na pritožbo. V danem primeru je tako po prepričanju sodišča druge stopnje odločilno, kdaj je bila tožnica seznanjena z izpolnitvijo tožbenega zahtevka v opustitvenem delu in ne kdaj ga je toženka dejansko izpolnila, saj je slednja vse do dne 18. 2. 2022 zanikala, da bi njen sušilni stroj sploh povzročal prekomerne imisije hrupa in vibracij in celo po izrecnem pozivu sodišča o tem, kateri sušilni stroj ima v stanovanju ni omenjala servisa spornega sušilnega stroja znamke Hoover in uporabe nadomestnega sušilnega stroja, temveč je navajala, da ima že od leta 2019 sušilni stroj Gorenje. Toženka pa se je z izpolnitvijo tožbenega zahtevka v opustitvenem delu seznanila šele 24. 2. 2022 (in prepričala 6. 6. 2022), torej po nastopu litispendence.

8. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je tožnica tožbeni zahtevek delno (v opustitvenem delu) umaknila že s pripravljalno vlogo dne 9. 2. 2022, saj v obdobju od vložitve tožbe pa do navedenega dne iz stanovanja toženke ni zaznala prekomernostih imisij hrupa in vibracij (ker je toženka po lastnih navedbah v tem času uporabljala nadomestni sušilni stroj, kar pa tožnici ni bilo znano) ji ni mogoče očitati, da ga ni umaknila takoj po tem, ko je toženka v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek. Potemtakem mora toženka, ki je (delno) izpolnila zahtevek, povrniti tožnici do tedaj nastale pravdne stroške, ker je ta tožbo delno umaknila takoj po izpolnitvi opustitvenega dela zahtevka1. 9. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da neprivolitev toženke v delni umik tožbe potem, ko je že (delno) izpolnila tožbeni zahtevek sodi v okvir krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP2, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato je toženka tudi na tej pravni podlagi dolžna kriti stroške, ki so nastali v zvezi z umaknjenim delom tožbenega zahtevka.

10. Prav tako drži, da bi lahko tožnica dne 9. 2. 2022 tožbeni zahtevek umaknila v celoti, torej tudi v prepovednem delu, saj prekomernega hrupa in vibracij ni več zaznala vse od vložitve tožbe dalje, torej cca. leto dni. Ker tožnica tega dela tožbenega zahtevka tudi ni umaknila takoj, ko je toženka tožbeni zahtevek izpolnila oziroma, ko je tožnica dne 24. 2. 2022 za to izvedela, je od tega dne dalje dolžna toženki povrniti pravdne stroške, kot je to pravilno sklenilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 158. člena ZPP).

11. Nazadnje sodišče druge stopnje v okviru pritožbene graje pojasnjuje še, da se sodišče pri odločanju o stroških pravdnega postopka v primeru umika tožbe ne spušča v presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka3, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. Glede na obrazloženo in dejstvo, da pritožba ne izpodbija višine priznanih in odmerjenih stroškov pravdnih strank je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

14. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena v zvezi z 366. členom ZPP).

1 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 399/2004 z dne 27. 10. 2005. 2 Mag. Nina Betetto in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba d.o.o. in Uradni list RS d.o.o., Ljubljana, 2006, str. 41 in 47. Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1486/99 z dne 24. 8. 2000. 3 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 34/2019 z dne 5. 5. 2019.