Jedro

Tožnik od toženca vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, ki naj bi mu nastala, ker je bil zaradi odločitve toženca, da je bil določeno obdobje začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, nato pa za delo zmožen, ki je bila v sodnem postopku odpravljena in ugotovljen bolniški stalež, prisiljen delati. Zato je potrebno ugotoviti, ali je ravnanje toženca, ki je tožnika pred odločitvijo tudi osebno pregledal in odločil na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije, odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti ter ali je bilo samovoljno in arbitrarno ter kot takšno protipravno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., IV. in V. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku izplačati odškodnino za nematerialno škodo – hude telesne bolečine v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 7. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine v višjem znesku je zavrnilo (III. točka izreka). Obenem je sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 657,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in da toženec sam krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec, in sicer glede na pritožbene navedbe v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, to je zoper I., II., IV. in V. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Meni, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Navaja, da se sodba opira le na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki je presojal krivdno ravnanje. Pri tem je protipravnost utemeljilo le z malomarnim ravnanjem, ki je premalo skrbno, ni pa obrazložilo, v čem naj bi bila kršena pravna norma v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do drugih dokaznih predlogov, zlasti do izjave tožnikovega lečečega kirurga in do sodbe v zadevi opr. št. Ps 1132/2008 z dne 4. 12. 2008, ki bi lahko privedli do drugačnih zaključkov. Ta dokaz je presojalo samega zase in ne v povezavi z drugimi dokazi. Opozarja, da so upoštevajoč sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 103/2002 mnenja in izvidi zdravnikov le strokovna medicinska mnenja in ne pomenijo neposredno same pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se ugotavlja na podlagi mnenj organov toženca. Organi toženca so v upravnem postopku ravnali zakonito. V sodnem postopku ni bila ugotovljena postopkovna ali materialna napaka, temveč je sodišče sodbo oprlo na pričanje lečečega kirurga. Toženec je presojal izvid z dne 1. 3. 2008 kot enega izmed dokazov v postopku ugotavljanja delazmožnosti. Napačna presoja tega dokaza je bila sanirana v socialnem sporu. Poudarja, da je sodni izvedenec strokovno napako definiral kot posledico napačne presoje tožnikovega stanja v času izdaje odločbe z dne 5. 3. 2008. Napačna presoja dokazov ne pomeni niti protipravnosti niti malomarnosti. Odškodninska odgovornost je podana le, če je škoda v tesni povezanosti z izvajanjem javne oblasti, temelj za odgovornost pa je kršitev službe. Tudi sprememba upravnega akta ne daje podlage za odškodninsko odgovornost. Opozarja, da je tudi lečeči kirurg menil, da se bo tožniku stanje izboljšalo. Toženec je odločal v skladu z medicinsko stroko in postopek vodil po pravilih ter tožniku odobril še mesec dni bolniškega staleža in nato krajši delovni čas. Izpostavlja, da je tudi lečeči specialist tožniku predlagal postopne obremenitve noge. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, v čem je podana malomarna opustitev poklicne skrbnosti oziroma odločitev v nasprotju s strokovno medicinsko doktrino. Izpodbijana sodba je tudi sama s sabo v nasprotju, saj iz njene obrazložitve hkrati izhaja, da je toženec tožnika nepravilno poslal na delo, kar je bilo sanirano v sodnem postopku, in da je potrebno ugotavljati protipravnost. Meni, da je ravnal na podlagi zakona, ki ga pooblašča, da odloča o začasni nezmožnosti za delo. Različnost strokovnih mnenj ne pomeni, da je toženec ravnal protipravno. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo tudi višino odškodnine. Odškodnino je priznalo za telesne bolečine, ki naj bi trajale od 6. 4. 2008 do 19. 5. 2008, pri čemer pa je bil tožnik na delu le štirinajst dni, saj je od 22. 4. 2008 dalje koristil dopust. Obrazložitev sodbe je tako sama s sabo v nasprotju, saj bolečine zaradi dela niso nastajale celotno obdobje, temveč le do 22. 4. 2008 in še to je tožnik delal le polovični delovni čas. Sodišče prve stopnje pri tem tudi ni upoštevalo prazničnih dni. Tožnik je dejansko nogo obremenjeval le deset dni, pa še to v polovičnem delovnem času in ne triinštirideset dni, kot je presodilo sodišče prve stopnje. Koriščenje dopusta tudi ni posledica protipravnega ravnanja toženca. Zaključuje, da tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal elementov odškodninske odgovornosti, predvsem sodišče tudi ni pojasnilo protipravnosti ravnanja toženca in je napačno opredelilo malomarnost kot napačno presojo dokaznih predlogov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po preizkusu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Toženec v pritožbi z zatrjevanjem, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilni dejstvih, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima . Vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, prav tako je sodbo oziroma njen izpodbijani del mogoče preizkusiti.

Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje, na katerega se opira sodba, presojalo samega zase in ne v povezavi z drugimi dokazi. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dokazno ocenilo vse listine v sodnem spisu, zaslišalo tožnika, pridobilo pisno in ustno izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Izvedensko mnenje sprejelo kot prepričljivo.

Toženec se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

V tem socialnem sporu gre za spor o tem, ali je podana odškodninska odgovornost toženca. Tožnik namreč vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer je v pritožbenem postopku sporna le še odškodnina za pretrpljene telesne bolečine. Zatrjuje, da je bil zaradi neutemeljene odločitve imenovanega zdravnika, da je bil od dne 6. 4. 2008 do dne 19. 4. 2008 začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, od dne 20. 4. 2008 dalje pa za delo zmožen, prisiljen delati, oziroma koristiti letni dopust, zaradi česar je utrpel telesne bolečine.

Po določbi 2. odstavka 94. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami) zavod odgovarja zavarovani osebi za povzročeno škodo v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Na podlagi 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Skladno s 132. členom OZ je škoda tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (nepremoženjska škoda). Oškodovancu pripada med drugim tudi za pretrpljene telesne bolečine, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (179. člen OZ).

Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. V 1. odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da so v obravnavanem primeru glede škode zaradi telesnih bolečin podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca.

Pri tem je presodilo, da je ravnanje toženca, ki je tožniku z odločbo imenovanega zdravnika z dne 5. 3. 2008, potrjeno z odločbo zdravstvene komisije z dne 1. 4. 2008, zaključil bolniški stalež z dnem 5. 4. 2008 za polovični delovni čas in z dnem 19. 4. 2008 za poln delovni čas, protipravno. Takšna presoja sodišča prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča najmanj preuranjena.

Imenovani zdravnik je na podlagi predloga za podaljšanje bolniškega staleža z odločbo z dne 5. 3. 2008 odločil, da je tožnik do 5. 4. 2008 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, od 6. 4. 2008 do 19. 4. 2008 začasno nezmožen za delo v polovičnem štiriurnem delovnem času zaradi poškodbe pri delu in od dne 20. 4. 2008 dalje zmožen za delo. Takšno odločitev imenovanega zdravnika je z zavrnitvijo tožnikove pritožbe potrdila zdravstvena komisija z odločbo z dne 1. 4. 2008. Bistvo spora je ravno v tem, ali toženčeva odločitev o zaključku bolniškega staleža predstavlja protipravno ravnanje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ps 1132/2008 z dne 4. 12. 2008 sta bili namreč odločba z dne 5. 3. 2008 v delu, v katerem je bilo odločeno o tožnikovi delazmožnosti od dne 6. 4. 2008 dalje, in odločba z dne 1. 4. 2008 odpravljeni ter ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za poln delovni čas od 6. 4. 2008 do 19. 5. 2008 zaradi poškodbe pri delu.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje. (Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 509/2000, sodbi in sklepu opr. št. 434/2008 in sklepu opr. št. II Ips 645/2009.) Konkretno to pomeni, da zgolj zato, ker je bila odločitev toženca o zaključku bolniškega staleža na podlagi drugačne presoje medicinske dokumentacije odpravljena v sodnem postopku, v katerem je bil tožniku bolniški stalež tudi priznan, ravnanja toženca še ni mogoče opredeliti kot protipravnega.

Protipravnost je pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primer posebej, in se presoja po pravilih zakonitosti, ki veljajo za določeno vrsto oblastnega ravnanja organa, pri posamičnih aktih, torej gre za materialnopravno ali procesno pravno nepravilnost ali kršitev dolžnosti o pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožniku, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih oziroma imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti (oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil) je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

Sodišče prve stopnje je za presojo protipravnosti ravnanja toženca pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista travmatologa prim. mag. A.B., dr. med., na katerega je tudi oprlo sodbo. Sodni izvedenec je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 23. 4. 2012 menil, da je toženec v postopku ugotavljanja tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 6. 4. 2008 do 19. 5. 2008 napravil strokovno napako, ki je posledica malomarne opustitve poklicne skrbnosti, ker bi imenovani zdravnik pri oceni delazmožnosti moral bolj upoštevati izvid kirurga z dne 1. 3. 2008 in bi ob osebnem pregledu dne 5. 3. 2008 lahko ugotovil, da tožnik ni sposoben počepanja in poklekanja, hoje po stopnicah in ne obremenjevanja desne spodnje okončine brez pojava bolečin. Poleg tega tudi zdravstvena komisija po oceni sodnega izvedenca ni popolno ugotovila tožnikovega zdravstvenega stanja in ni upoštevala vrste dela, ki ga je tožnik opravljal. Sodni izvedenec je glede na toženčeve pripombe na naroku za glavno obravnavo dne 30. 8. 2012 podal še ustno izvedensko mnenje. Pojasnil je, da je bilo delo imenovanega zdravnika malomarno, ne tudi hudo malomarno, pri čemer je kršil pravila stroke. Iz izvida kirurga z dne 1. 3. 2008 namreč izhaja, da je obstajala bolečnost na otip v predelu zloma, sklep je bil otečen, gibljivost desnega gležnja je bila izrazito omejena, tožniku je bila svetovana uporaba bergel po lastni presoji. Po mnenju specialista v izvidu z dne 1. 3. 2008 je bil nesposoben za opravljanje dela. Vztrajal je, da toženec ob osebnem pregledu tožnika ne bi smel spregledati teh znakov in bi moral pri oceni delazmožnosti upoštevati tudi tožnikovo delovno mesto. Takšno mnenje sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje sprejelo kot prepričljivo. Ugotovilo je, da je toženec pri oceni tožnikove delazmožnosti premalo upošteval izvid kirurga z dne 1. 3. 2008, da osebni pregled tožnika s strani imenovanega zdravnika ni bil ustrezen in da ni bilo upoštevano delo, ki ga je tožnik opravljal, ter na podlagi teh ugotovitev presodilo, da toženec ni ravnal z zadostno skrbnostjo, temveč malomarno in zato protipravno. Kot že navedeno, je po stališču pritožbenega sodišča takšna presoja najmanj preuranjena, oziroma je dejansko stanje v zvezi s toženčevim ravnanjem v postopku izdaje odločbe z dne 5. 3. 2008 in dokončne odločbe z dne 1. 4. 2008 v doslej izvedenem dokaznem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno.

Imenovani zdravnik je odločbo z dne 5. 3. 2005 izdal na podlagi predloga osebnega zdravnika za podaljšanje bolniškega staleža, in sicer tako na podlagi medicinske dokumentacije, kakor tudi na podlagi osebnega pregleda tožnika. Imenovani zdravnik na podlagi 1. alineje 2. odstavka 81. člena ZZVZZ odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni. Pri tem skladno z 236. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; uradno prečiščeno besedilo – Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami) pregleda predlog in medicinsko in drugo dokumentacijo ter odloči o začasni nezmožnosti za delo na podlagi te dokumentacije. Le po potrebi imenovani zdravnik zahteva od osebnega zdravnika dopolnitev ali obrazložitev predloga oziroma dokumentacije. Če imenovani zdravnik oceni, da je potrebno zavarovanca klicati na pregled, ga povabi na pregled in oceno začasne delazmožnosti poda tudi na podlagi ugotovitev osebnega pregleda. Imenovani zdravnik je pri izdaji odločbe z dne 5. 3. 2008 očitno ocenil, da je za pravilno oceno tožnikove delazmožnosti potrebno opraviti tudi osebni pregled in ta pregled dne 5. 3. 2008, kar časovno sovpada tudi z izdajo izvida travmatologa z dne 1. 3. 2008, tudi opravil. Zdravstvena komisija je z dokončno odločbo z dne 1. 4. 2008 na podlagi pregleda predložene medicinske dokumentacije in ob upoštevanju tega, da je bil tožnik že pregledan pri imenovanem zdravniku, zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 5. 3. 2008 in s tem to odločbo potrdila. Pritožbo zoper odločbo imenovanega zdravnika na podlagi 82. člena ZZVZZ obravnava zdravstvena komisija. Zdravstvena komisija skladno z 239. členom POZZ odloča na podlagi medicinske dokumentacije, lahko pa povabi zavarovanca na pregled (240. člen POZZ). Ob očitku, da je imenovani zdravnik na osebnem pregledu tožnika dne 5. 3. 2008 spregledal, da je bil sklep otečen in boleč v predelu zloma ter omejeno gibljiv, kar je menil sodni izvedenec, sodišče prve stopnje pa je takšno ugotovitev sprejelo, je ostalo povsem nerazčiščeno, zakaj je imenovani zdravnik sploh ocenil, da za oceno delazmožnosti tožnikova zdravstvena dokumentacije ne zadostuje, temveč je potrebno opraviti še osebni pregled, kako je osebni pregled potekal in še zlasti kakšne so bile ugotovitve imenovanega zdravnika glede tožnikovega zdravstvenega stanja.

Kot ključnega pomena za presojo protipravnosti ravnanja toženca je sodni izvedenec in nato sodišče prve stopnje upošteval izvid travmatologa z dne 1. 3. 2008, v katerem je travmatolog menil, da tožnik še ni zmožen za delo. Toženčeva strokovna napaka je po oceni izvedenca med drugim tudi v tem, da je napačno presodil tožnikovo stanje, saj bi moral ta izvid bolj upoštevati. Toženec v pritožbi pravilno opozarja, da drugačna presoja listin, konkretno torej izvida travmatologa z dne 1. 3. 2008, sama po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz tega izvida izhaja, da tožnik v anamnezi navaja izrazite bolečine po srednji strani, iz kliničnega pregleda pa, da obstaja palpatorna bolečnost nad sprednjim delom distalne metafizije tibije, skočni sklep je zmerno otečen, gibljivost pa izrazito omejena. RTG kaže stanje po zlomu distalne goleni, pri čemer je p oložaj nespremenjen glede na prejšnje posnetke. Travmatolog svetuje uporabo bergel po lastni presoji, plavanje, kolesarjenje in fizioterapijo. Ocenjuje, da za opravljanje dosedanjega dela tožnik še nikakor ni sposoben in bo potrebna tudi predstavitev invalidski komisiji glede premestitve na drugo delovno mesto. Kako oziroma na kakšen način je imenovani zdravnik oziroma kasneje zdravstvena komisija ta izvid upoštevala oziroma ga interpretirala, po stališču pritožbenega sodišča še ni bilo dovolj razjasnjeno.

Imenovani zdravnik se namreč v odločbi z dne 5. 3. 2008 izrecno opredeljuje oziroma sklicuje na izvid kirurga z dne 1. 3. 2008, saj prav s stanjem, kot je opisano v tem izvidu utemeljuje ugotovitev, da je tožnik z dnem 20. 4. 2008 zmožen za svoje delo, z dnem 6. 4. 2008 pa zmožen za svoje delo s skrajšanim štiriurnim delovnim časom. Ta izvid je izrecno upoštevala tudi zdravstvena komisija pri izdaji odločbe z dne 1. 4. 2008, v kateri je navedeno, da je tožnik nazadnje opravil kontrolo pri travmatologu dne 1. 3. 2008, pri čemer RTG kaže stanje po zlomu distalne goleni, položaj nespremenjen glede na prejšnje posnetke. Travmatolog svetuje uporabo bergel po lastni presoji, na kontrolo je naročen dne 21. 4. 2008. Ta izvid sta torej upoštevala tako imenovani zdravnik kot zdravstvena komisija in tudi na njegovi podlagi ocenila, da je tožnik od 6. 4. 2008 zmožen za svoje delo s skrajšanim štiriurnim delovnim časom in od 20. 4. zmožen za svoje delo. Iz izvida z dne 1. 3. 2008 izhaja, da tožnik po mnenju lečečega travmatologa še nikakor ni zmožen za dosedanje delo, pri tem pa niti lečeči travmatolog ni ocenil trajanja začasne nezmožnosti za delo. Pri tem sta imenovani zdravnik in zdravstvena komisija upoštevala vso zdravstveno dokumentacijo, torej tudi izvid travmatologa z dne 6. 2. 2008, iz katerega izhaja, da se je tožniku po kopališkem zdravljenju stanje izboljšalo in v katerem travmatolog svetuje postopno normalne obremenitve in opustitev bergel. Po stališču pritožbenega sodišča za presojo protipravnosti ravnanja toženca ni ključnega pomena le izvid travmatologa z dne 1. 3. 2008, temveč vsa medicinska dokumentacija, zlasti izvid lečečega travmatologa z dne 21. 4. 2008, in celotno tožnikovo stanje levega gležnja po poškodbi in razvoj te poškodbe, ki se je v juniju 2008 izkazala za psevdoartrozo oziroma lažen sklep. Toženec namreč v pritožbi utemeljeno opozarja, da je lečeči travmatolog, zaslišan v socialnem sporu opr. št. Ps 1132/2008 v zvezi z utemeljenostjo bolniškega staleža, pojasnil, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja, ki ga medicinska stroka v spornem obdobju še ni definirala. Iz izvida z dne 21. 4. 2008, izdanega ravno v času, ko je toženec ocenil, da je tožnik že zmožen za delo, namreč izhaja, da v anamnezi tožnik navaja občasne dokaj hude bolečine, v kliničnem pregledu pa je tipati kalus, izrazito je omejena dorzifleksija, ostali gibi pa manj. RTG kaže stanje po zlomu distalne goleni, pri čemer zlomi izgledajo preraščeni, položaj je dober. Travmatolog predlaga ustrezno obutev, evetuelno povoj in kontrolo čez eno leto. V izvidu z dne 6. 6. 2008 travmatolog psevdoartroze ne more niti potrditi niti izključiti, dne 12. 6. 2008 pa je bil tožnik zaradi psevdoartroze operiran in v bolniškem staležu še vse do 14. 8. 2009. Niti do izvida travmatologa z dne 21. 4. 2008 niti do poslabšanja tožnikovega stanja v juniju 2008 se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodni izvedenec je na vprašanje toženca, kako se opredeljuje do presoje imenovanega zdravnika in lečečega kirurga, ki je bil sam presenečen nad nastankom lažnega sklepa, izpovedal le, da se stanje glede na izvid z dne 6. 2. 2008 ni moglo izboljševati, saj je bila pri tožniku predvidena kontrola 21. 4. 2008, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pa je tožnik na kontrolo prišel že dne 1. 3. 2008. Kaj za presojo protipravnosti toženčevega ravnanja, ki je z odločbo z dne 5. 3. 2008 na podlagi osebnega pregleda tožnika in zlasti tudi na podlagi izvida z dne 1. 3. 2008 tožniku bolniški stalež zaključil z dnem 20. 4. 2008, pomeni izvid z dne 21. 4. 2008, da je stanje dobro, zlom preraščen in kontrola čez eno leto, torej je zdravljenje zaključeno, in kasnejši potek oziroma razvoj poškodbe oziroma stanja, ki se je izkazalo za lažen sklep, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo povsem nerazčiščeno.

Preuranjen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec pri oceni tožnikove začasne nezmožnosti za delo ni upošteval dela, ki ga je tožnik opravljal, in sicer dela mojstra vzdrževanja objektov, ki je zajemalo elektrovzdrževanje strojev in naprav ter vzdrževanje električne instalacije objektov, pri katerem je moral tožnik poklekati in počepati, hoditi po stopnicah in obremenjevati desno spodnjo okončino, česar ni bil zmožen.

Po določbi 232. člena POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe, pod določbo 1. odstavka 233. člena POZZ pa osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je torej začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se praviloma na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca. Imenovani zdravnik in zdravstvena komisija sta po določbah POZZ dolžna pri oceni delazmožnosti upoštevati tudi delo, ki ga zavarovanec opravlja.

S

odni izvedenec je menil, da tožnikovo delo pri oceni delazmožnosti sploh ni bilo upoštevano. I z odločbe imenovanega zdravnika z dne 5. 3. 2008, kakor tudi iz odločbe zdravstvene komisije z dne 1. 4. 2008 pa izhaja, da je tožnik od 6. 4. 2008 zmožen ravno za svoje delo s skrajšanim štiriurnim delovnim časom in od 20. 4. 2008 dalje zmožen za ravno svoje delo. Pri tem je tožnik izpovedal, da je na pregledu dne 5. 3. 2008 imenovanemu zdravniku povedal, kakšno delo je opravljal in da je delal čepe, sede, v prisilni drži, na lestvah in na strehi. Ali sta imenovani zdravnik in zdravstvena komisija pri oceni tožnikove delazmožnosti upoštevali konkretno delovno mesto mojstra vzdrževanja objektov z navedenimi konkretnimi obremenitvami pri delu, v doslej izvedenem dokaznem postopku po stališču pritožbenega sodišča ni bilo dovolj razjasnjeno, je pa pomembno za presojo protipravnosti toženčevega ravnanja, saj se mu med drugim očita tudi to, da pri oceni delazmožnosti ni upošteval tožnikovega dela.

Vse navedeno pomeni, da je v doslej izvedenem dokaznem postopku temelj odškodninske odgovornosti toženca, zlasti glede elementa protipravnosti ravnanja, ostal nepopolno ugotovljen. Že zaradi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe, ki se na podlagi določbe 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju natančno ugotoviti, ali je toženčevo ravnanje pri izdaji odločb z dne 5. 3. 2008 in 1. 4. 2008 odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti ter ali je bilo samovoljno in arbitrarno, dovolj hudo in brez razlogov, da je postalo protipravno. Pri tem bo moralo natančno ugotoviti, kako je potekal osebni pregled tožnika pri imenovanem zdravniku, kakšne so bile ugotovitve imenovanega zdravnika glede tožnikovega zdravstvenega stanja; kako je imenovani zdravnik ocenil oziroma upošteval izvid travmatologa z dne 1. 3. 2008 pri oceni tožnikove delazmožnosti, kako na oceno delazmožnosti s strani toženca vplivata izvid z dne 21. 4. 2008 in kasnejši potek oziroma razvoj poškodbe oziroma stanja, ki se je v juniju 2008 izkazalo za lažen sklep, in a li sta imenovani zdravnik in zdravstvena komisija pri oceni tožnikove delazmožnosti upoštevali konkretno delovno mesto mojstra vzdrževanja objektov s konkretnimi obremenitvami pri delu.

V ta namen bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku zaslišati imenovanega zdravnika v zvezi z oceno tožnikove delazmožnosti, zlasti glede osebnega pregleda tožnika, izvida z dne 1. 3. 2008, in tožnikovega delovnega mesta; zaslišati tožnikovega lečečega travmatologa A.A., dr. med., v zvezi z izvidom z dne 1. 3. 2008, izvidom z dne 21. 4. 2008 ter kasnejšim potekom poškodbe pri tožniku; pridobiti dodatno izvedensko mnenje sodnega izvedenca prim. mag. A.B., dr. med., da se opredeli do i zvida travmatologa z dne 21. 4. 2008 in do kasnejšega poteka poškodbe pri tožniku; in pridobiti tožnikov upravni spis, zlasti predlog osebne zdravnice za podaljšanje bolniškega staleža, ki je bil podlaga za izdajo odločbe z dne 5. 3. 2008, in zapisnik o posvetovanju in glasovanju zdravstvene komisije z dne 1. 4. 2008, ter izvesti še druge ustrezne dokaze za razjasnitev dejanskega stanja. Šele ko bodo vsa navedena odprta vprašanja ustrezno razčiščena, bo lahko sodišče prve stopnje presodilo, ali je bilo toženčevo ravnanje v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo z odločbama z dne 5. 3. 2008 in z dne 1. 4. 2008 protipravno. Le v kolikor bo sodišče prve stopnje po tako izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je v obravnavanem primeru podan element protipravnosti toženčevega ravnanja, bo nadalje presodilo, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, in odškodnino odmerilo tudi po višini, in sicer tako da ne bo pretirana in bo skladna z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. V zvezi s tem toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bil tožnik od 22. 4. 2008 dalje na letnem dopustu, med tem ko mu je bila z izpodbijanim delom sodbe odškodnina za telesne bolečine priznana za čas, ko je moral delati, to je v obdobju od 6. 4. 2008 do 19. 5. 2008. Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi I. in II. točke izreka sodbe razveljavilo tudi sklepa o stroških postopka na prvi stopnji (IV. in V. točka izreka) in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe, pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). O stroških postopka bo odločalo sodišče prve stopnje po določbah ZPP in na podlagi uspeha v sporu.