Jedro

Ker sodna poravnava v kolektivnem delovnem sporu, na podlagi katere je tožena stranka tožniku (delno) plačala svoj dolg iz naslova premalo izplačanih plač, v ničemer ne vpliva na njegovo pravico v individualnem delovnem sporu zahtevati plačilo višjega zneska, za tožbo, s katero uveljavlja ničnost te sodne poravnave, ne izkazuje pravnega interesa, in jo je potrebno zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Drugo tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba tožnika zoper toženi stranki zaradi ugotovitve delne ničnosti sodne poravnave zavrže ter da toženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Tožnik je zoper sklep sodišča prve stopnje pravočasno vložil pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 366. členom ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Navaja, da ugotavljanje ničnosti terja tudi javni interes. Tožnik ni nikogar pooblastil, ki bi lahko v njegovem imenu odločal o njegovi pravici. Sodišče ob sklenitvi sodne poravnave dne 3.11.1998 sploh ni preverjalo, kdo izmed delavcev je dal pooblastilo za spremembo sodne poravnave z dne 10.12.1996. Sodišče mu očita, da ni pojasnil, kaj bi s tožbo dosegel, čeprav je že iz tožbenega zahtevka razvidno, da ga je sodna poravnava prikrajšala najmanj za 1.100.000,00 SIT. Nikoli tudi ni bil obveščen, da se bo dne 3.11.1998 na sodišču odločalo o njegovi pravici. Opustitev vročitve vabila na narok za glavno obravnavo pa pomeni tudi absolutno bistveno kršitev postopka.

Druga toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča, da se tožba zavrže, pravilna. Tožnik ni bil udeleženec sodne poravnave z dne 3.11.1998, zato je tudi ne more izpodbijati. Omenjena poravnava pa tudi sama po sebi ni nična, saj tožniku ne poslabšuje njegovega pravnega položaja. Za sklenitev poravnave v kolektivnem delovnem sporu tudi ni potrebno, da ima udeleženka v sporu, v konkretnem primeru sindikat, pooblastilo svojih članov, ki se lahko sklicujejo na odločitev, sprejeto v tem postopku. Sodna poravnava, sklenjena v kolektivnem delovnem sporu, predstavlja izvršilni naslov in se lahko vsak delavec, ki je vsebinsko zajet s to poravnavo, sklicuje nanjo. Kolikor delavec meni, tako kot tožnik, da poravnava, sklenjena v kolektivnem delovnem sporu, ne zagotavlja uresničenj vseh pravic, za katere meni, da mu pripadajo, ima vso pravico, da za ta del pravice, ki ni realiziran skozi poravnavo, doseženo v kolektivnem delovnem sporu, neposredno sam uveljavi z vložitvijo individualne tožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen ZPP v zvezi z 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da dejstvo, da tožnik ni pooblastil prvo tožene stranke za sklenitev sodne poravnave v kolektivnem delovnem sporu opr. št. Kd 99/98 z dne 3.11.1998, nima za posledico ničnosti sklenjene poravnave, kot to navaja tožnik, saj je šlo za kolektivni delovni spor med (v tem individualnem delovnem sporu) toženima strankama. Tožnik v kolektivnem delovnem sporu ni bil stranka, zato tudi ni bilo potrebno, da bi imela prva tožena stranka za sklenitev sodne poravnave njegovo pooblastilo.

Ker tožnik ni bil stranka v kolektivnem delovnem sporu, mu sodišče tudi ni bilo dolžno vročiti vabila na narok za glavno obravnavo dne 3.11.1998, zato opustitev vročitve vabila na narok ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka v smislu 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to meni tožnik v pritožbi.

Tožnik je v tožbi res opredelil vrednost individualnega delovnega spora v znesku 1.100.000,00 SIT, vendar pa iz tožbenih navedb ne izhaja, da je bil s sodno poravnavo z dne 3.11.1998 za ta znesek tudi prikrajšan, kot to trdi v pritožbi. Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sporna sodna poravnava, pri sklepanju katere tožnik ni sodeloval, ni pomenila posega v tožnikove pravice pri drugo toženi stranki, kolikor so te presegale pravice, pravnomočno priznane s sporno sodno poravnavo. Tožnik namreč v svoji tožbi uveljavlja ničnost sodne poravnave glede njegovih pravic, na katere se sodna poravnava dejansko ne nanaša, oziroma v sodni poravnavi niso bile zajete. Prvostopno sodišče je zato pravilno ugotovilo, da tožnik za vložitev takšne tožbe ni dokazal pravne koristi, oziroma obstoja pravnega interesa. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 203/2005 z dne 6.12.2005, izdani v istovrstnem sporu. Če tožnik meni, da mu druga tožena stranka iz naslova neizplačanih plač dolguje višji znesek, kot mu je bil priznan z sporno poravnavo, mu poravnava ne jemlje pravice od druge toženke s tožbo v individualnem delovnem sporu zahtevati plačila tistega dela zneska neizplačanih plač, ki ni zajet v poravnavi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker ni odgovor na pritožbo druge toženke v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za spor, nosi druga toženka v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP svoje stroške odgovora na pritožbo.