Jedro

Pri obligacijah prizadevanja so okoliščine, ki so sicer pomembne za razlikovanje odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti od odškodninske odgovornosti za civilni delikt, še posebej prepletene. Kakor hitro je ugotovljeno, da je mandatar kršil pravila stroke in ravnal v nasprotju s prevzetimi pogodbenimi obveznostmi, je njegovo ravnanje protipravno.

Ker ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik tožencema naročil vložitev tožbe zoper točno določeno pravno osebo, je treba njuno postopanje v zvezi s sporno spremembo tožbe presojati v luči določbe tretjega odstavka 751. člena ZOR, ki prevzemnika, kateremu naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, zavezuje, da mora, upoštevaje predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, če gre za neodplačno naročilo, pa tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal v lastni stvari. Toženca kot odvetnika je zavezovala skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma profesionalna skrbnost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Nesporna dejanska podlaga spora

1. Tožnik P. G. je bil od 28. 12. 1990 dalje vodja predstavništva A., mednarodna trgovina d.d. (v nadaljevanju A., mednarodna trgovina), v Teheranu. Zoper svojega delodajalca (torej A., mednarodna trgovina) je 20. 12. 1995 na Delovno sodišče v Mariboru vložil tožbo zaradi izplačila plače za dvajset mesecev pred vložitvijo tožbe v skupnem znesku 83.880 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 1995 do plačila. V postopku, ki je tekel pod opr. št. Pd 1159/95, sta ga zastopala toženca, odvetnika v Mariboru, ki sta imela tedaj svojo odgovornost zavarovano pri stranski intervenientki, Zavarovalnici d.d. Tožnikova pooblaščenca sta že 9. 1. 1996 tožbo spremenila (oziroma „popravila“, kot sta svoje procesno dejanje v pripravljalni vlogi, s katerim sta ga opravila, sama označila) tako, da sta namesto prvotno tožene stranke A., mednarodna trgovina kot toženo stranko navedla A., družba za upravljanje d.d. (v nadaljevanju A., družba za upravljanje). Prvotno tožena stranka A., mednarodna trgovina je, preden je prejela „popravek“ tožbe, na tožbo odgovorila in za znesek 66.582 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi zahtevek pripoznala s pojasnilom, da se navedeni znesek nanaša na neizplačane plače za čas od (dela) junija 1994 do 14. 10. 1995 kot dneva prenehanja delovnega razmerja tožniku kot tujcu, ki mu je poteklo delovno dovoljenje, po zakonu. Ker je delno pripoznavo tožbenega zahtevka prejelo po subjektivni spremembi tožbe, delovno sodišče sodbe na podlagi pripoznave zoper A., mednarodna trgovina ni moglo izdati. Zahtevek zoper A., družba za upravljanje je zavrnilo: ugotovilo je, da je A., družba za upravljanje kot prevzemnica 15. 5. 1995 z A., mednarodna trgovina sklenila Pogodbo o prenosu dejavnosti na prevzemnika, katere priloga je tudi Pogodba o prevzemu delavcev, pri čemer pa je bila v 3. alineji 6. člena slednje obveznost A., družba za upravljanje prevzeti vse zapadle in neporavnane obveznosti A., mednarodna trgovina do delavcev le v primeru prenehanja te družbe v času prevzema; v konkretnem primeru se je zgodilo ravno nasprotno, saj je bil nad A., družba za upravljanje stečaj uveden prej (3. 6. 1996) kot nad družbo A., mednarodna trgovina (3. 7. 1996). Med postopkom sta toženca tožbo 24. 1. 2001 sicer razširila tudi na A., mednarodna trgovina – tedaj že v stečaju – in uveljavljala solidarno odgovornost obeh družb, vendar je bil rok za prijavo terjatve v stečajnem postopku že zamujen, zaradi česar je bila tožba zoper A., mednarodna trgovina zavržena. Neuspeh tožnika v delovnem sporu je delovno sodišče pripisalo pomanjkanju skrbnosti tožnikovih pooblaščencev, ki ju je zavezoval standard dobrega strokovnjaka. Tožnik je zato s tožbo pred rednim sodiščem od tožencev zahteval plačilo odškodnine v višini zneska, katerega plačilo je zahteval v delovnem sporu.

Potek postopka pred sodiščema prve in druge stopnje

2. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožniku od zahtevanih 8.719,606 SIT oziroma 83.880 USD prisodilo 6.552.698 SIT oziroma 66.682 USD, kar ustreza znesku, glede katerega je A., mednarodna trgovina tožnikov zahtevek v delovnem sporu pripoznala. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ob obravnavanju pritožb obeh pravdnih strank in stranskega intervenienta sodbo prvostopenjskega sodišča v celoti (v ugodilnem in v zavrnilnem delu) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje). Sprejelo je njegovo presojo o protipravnosti ravnanja tožencev, razveljavitev pa je utemeljilo z odsotnostjo razlogov nasploh glede zavrnilne sodbe in z odsotnostjo razlogov o nastanku škode, njeni višini in vzročni zvezi med njo in protipravnim ravnanjem tožencev glede ugodilnega dela.

3. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zahtevek v celoti zavrnilo. Menilo je, da postopanje tožnikovih pooblaščencev ni bilo protipravno: njune opustitve in dejanja z vidika pravne stroke ob normalnem teku stvari zastopancu ne bi povzročili škode. Oprlo se je na ugotovitve, da sta A., mednarodna trgovina in A., družba za upravljanje Pogodbo o prevzemu delavcev podpisali že 15. 5. 1995, več kot pol leta prej, preden je tožnik vložil tožbo na Delovno sodišče v Mariboru in da je A., družba za upravljanje po določbi 6. člena navedene pogodbe prevzela zaveza delavcem A., mednarodna trgovina izplačati tudi morebiti neizplačane plače s strani te (prevzete) družbe. Zato je ocenilo, da sta odvetnika upravičeno pričakovala, da bo obveznosti tožnika do A., mednarodna trgovina poravnala A., družba za upravljanje ter da ob normalnem teku stvari nista mogla pričakovati, da bosta s spremembo tožbe tožniku povzročila škodo, zgolj dejstvo, da v delovnem sporu nista uspela, pa ne more biti podlaga za njuno odškodninsko odgovornost. Glede obstoja preostalih elementov civilnega delikta pa je opozorilo, da bi moral tožnik dokazati tudi obstoj škode in vzročno zvezo; dokazati bi moral, da bi vtoževani znesek, če bi v delovnem sporu uspel, tudi izterjal, pa tega ni dokazal. 4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Strinjalo se je z njegovo presojo, da odvetnika nista postopala protipravno. Tudi samo se je oprlo na določbo 6. člena Pogodbe o prevzemu delavcev in jo razlagalo na enak način kot prvostopenjsko sodišče. V taki situaciji sta odvetnika, je menilo, upravičeno pričakovala, da bo tožnikove obveznosti poravnala A., družba za upravljanje, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi, da nista mogla vedeti, da bo prvotno tožena stranka A., mednarodna trgovina tožbeni zahtevek pripoznala. Prvostopenjskemu sodišču je pritrdilo tudi, da tožnik ni uspel dokazati škode in njenega obsega, čeprav je bilo dokazno breme na njem. Poudarilo je, da sta toženca ves čas postopka trdila, da nekaj mesecev pred uvedbo stečaja (torej v času, ko je bila podana pripoznava zahtevka) A., mednarodna trgovina tožnikove terjatve sploh ni bila več sposobna plačati.

Revizija tožnika

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta kršili določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kar je imelo za posledico arbitrarnost njunih sodb, saj je bilo že v prvem sojenju jasno, da je bilo ravnanje tožencev protipravno in je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena le zaradi ugotovitve obstoja in višine škode, pa še pri tem je pritožbeno sodišče prezrlo, da škoda sploh ni bila sporna; ne glede na navedeno je bilo v ponovljenem postopku odločeno, da ravnanje tožencev ni bilo protipravno. S stališčem, da tožnik ni predlagal dokazov glede nastanka in obsega škode, je pritožbeno sodišče prekoračilo svoja pooblastila: prvostopenjsko sodišče je štelo, da je tožnik konkretizirano navedel dejstva in predlagal dokaze zanje ter pritožbe v tej smeri ni bilo, zato sodišče druge stopnje o tem sploh ne bi smelo razpravljati. Tožnik je v tožbi kot dokaz predlagal vpogled v spis Delovnega sodišča v Mariboru Pd 1159/1995 in vse dokaze, ki so bili v tej pravdi izvedeni. Na podlagi tako oblikovanega predloga je prvostopenjsko sodišče v prvem sojenju na zaslišanje povabilo tožečo in toženi stranki – dokazni predlog torej po njegovi oceni ni bil pomanjkljiv. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče od dokazov v navedenem spisu obravnavalo samo pogodbo o prevzemu z dne 15. 5. 1995 in na njeni podlagi zaključilo, da sta toženca lahko upravičeno pričakovala, da bo obveznosti do tožnika poravnala A., družba za upravljanje. Takšno postopanje sodišča je po obširno obrazloženem stališču revidenta nevzdržno. Poudarja, da je bilo iz obnašanja obeh družb – skleniteljic pogodbe o prevzemu delavcev z dne 15. 5. 1995 v času po sklenitvi pogodbe jasno razvidno, da sta šteli, da se ta pogodba ne nanaša na tožnika: če bi A., mednarodna trgovina štela, da je A., družba za upravljanje prevzela vse njene obveznosti do tožnika, zahtevka v višini 66.582 USD ne bi pripoznala, A., družba za upravljanje pa terjatve, priglašene v tej višini, ne bi prerekala in ne bi, nasprotno, priznala terjatve tožnika iz naslova plač za čas trajanja prevzema tožnika. Iz tega je jasno razvidno, da sta obe družbi šteli, da mora vsaka od njiju tožniku plačati plačo za tisti čas, ko je tožnika sama zaposlovala. Zahteva sodišč, da bi moral tožnik dokazati, da bi dobil terjatev poplačano od družbe A., mednarodna trgovina je v nasprotju z zakonom, pravno teorijo in sodno prakso; ne zahteva se, da bi moral oškodovanec dokazati, da bi mu povzročitelj škode lahko škodo poplačal. Če sta toženca trdila, da A., mednarodna trgovina tožniku terjatve ne bi plačala navkljub izdani zamudni sodbi, bi morala to tudi dokazati. Toženca in stranski intervenient so za to trditev predlagali dokaze, vendar prepozno v smislu določbe 286. člena ZPP, obe nižji sodišči pa sta dokazno breme nezakonito prevalili na tožnika. Sicer pa višina zahtevka glede na pripoznavo sploh ne more biti sporna.

6. Revizija je bila vročena toženima strankama in stranskemu intervenientu, ki se jima je v pravdi pridružil. Odgovora nanjo niso podali. Prav tako je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Odločitev o reviziji

7. Revizija je utemeljena.

8. Ko sta toženca sprejela tožnikovo naročilo, naj od njegovega delodajalca izterjata neizplačane plače za v 1. točki obrazložitve tega sklepa navedeno obdobje, je bilo med pravdnimi strankami vzpostavljeno pogodbeno – mandatno – razmerje (749. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), v katerem sta bila toženca kot prevzemnika naročila dolžna naročilo izvršiti po prejetih navodilih kot dobra gospodarstvenika oziroma kot dobra gospodarja, pri tem pa v vsem paziti na naročiteljeve interese kot temeljno vodilo pri izvrševanju naročila znotraj njegovih meja (prvi odstavek 751. člena ZOR). Tožnik je trdil, da sta mu toženca z nevestnim, nestrokovnim in neskrbnim ravnanjem pri izvrševanju mandatne pogodbe povzročila škodo, katere povrnitev je zahteval. Uveljavljal je torej pogodbeno (kontraktno) odgovornost, ki nastane, ko je škoda posledica kršitve pogodbene obveznosti. V takih primerih mora oškodovanec poleg splošnih predpostavk civilnega delikta, dokazati še obstoj pogodbe oziroma pogodbene obveznosti in kršitev te obveznosti. Skladno s tem, je tožnik v tožbi trdil, da je toženca pooblastil za uveljavitev terjatve v višini 8.719.606,40 SIT zoper A., mednarodna trgovina; da sta toženca pravilno zoper to družbo vložila tožbo z dne 21. 12. 1995, ki jo je Delovno sodišče v Mariboru obravnavalo pod opr. št. Pd 1159/1995; da sta nato 10. 1. 1996 „spremenila ime tožene stranke in sta tožila A., družba za upravljanje“; da je sodišče tožbeni zahtevek zoper A., družba za upravljanje zavrnilo zaradi nevestnega, nestrokovnega in neskrbnega ravnanja tožencev kot tožnikovih pooblaščencev ter da po njuni krivdi ni dobil poplačila svoje terjatve. Pred prvim narokom za glavno obravnavo je v pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2003 trditve še dopolnil: ker je prvotna pravilno tožena stranka A., mednarodna trgovina tožbeni zahtevek v višini 66.582 USD priznala že v odgovoru na tožbo z dne 14. 3. 1996, bi delovno sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave, na podlagi katere bi tožnik izterjal poplačilo že pred uvedbo stečaja nad A., mednarodna trgovina 3. 7. 1996, če toženca ne bi že pred pripoznavo zahtevka tožbe zoper A., mednarodna trgovina umaknila. Umik tožbe zoper A., mednarodna trgovina je predstavljal grobo napako v vodenju tožnikove zadeve na sodišču. 9. Skozi opis bistvenih dejanskih okoliščin konkretnega primera je torej tožnik zatrjeval obstoj mandatne pogodbe, njeno kršitev in obstoj vseh elementov civilnega delikta, razen krivde, ki se domneva. Pred sodiščema prve in druge stopnje je z zahtevkom propadel zaradi presoje, da na mandatni pogodbi temelječe postopanje tožencev ni bilo protipravno in da ni dokazov obstoja škode ter (kot izrecno zapiše sodišče prve stopnje, drugostopenjsko sodišče pa tega ne ovrže) niti vzročne zveze med njima. Vse troje je bilo predmet revizijskega preizkusa. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti glede na določbo 1066. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je sprejel koncept enotnosti institucije odškodninske obveznosti(1) iz izvenposlovnih in iz poslovnih podlag. Po določbi drugega odstavka 262. člena je namreč upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je pretrpel, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, v 269. členu pa je predpisano, da se za povrnitev te škode smiselno uporabljajo določbe o povrnitvi nepogodbene škode.

O protipravnosti

10. Obveznost, ki sta jo z mandatno pogodbo prevzela toženca, je obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata (uspeha). Zato je povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da zgolj dejstvo, da toženca kot pooblaščenca tožnika v delovnem sporu, ki sta ga vodila v njegovem imenu, nista uspela, ne more biti podlaga za njuno odškodninsko odgovornost. Pri obligacijah prizadevanja so okoliščine, ki so sicer pomembne za razlikovanje odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti od odškodninske odgovornosti za civilni delikt, še posebej prepletene. (2) Kakor hitro je ugotovljeno, da je mandatar kršil pravila stroke in ravnal v nasprotju s prevzetimi pogodbenimi obveznostmi, je njegovo ravnanje protipravno. (3) V konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnik tožencema kot prevzemnikoma naročila zaupal, naj zanj pred delovnim sodiščem uveljavljata plačilo plač, ki mu jih je dolgoval delodajalec. Toženca sta naročilo (v zunanjem razmerju izkazano s pooblastilom) sprejela. Vložila sta tožbo in jo nato dvakrat spremenila: najprej tako, da sta zahtevek namesto proti prvotno toženi A., mednarodna trgovina naperila proti A., družba za upravljanje, nato pa še tako, da sta tožbo razširila še na prvotno toženo stranko; kot je bilo že navedeno, je sporna prva (subjektivna) sprememba tožbe. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik tožencema naročil vložitev tožbe zoper točno določeno pravno osebo, je treba njuno postopanje v zvezi s sporno spremembo tožbe presojati v luči določbe tretjega odstavka 751. člena ZOR, ki prevzemnika, kateremu naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, zavezuje, da mora, upoštevaje predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, če gre za neodplačno naročilo, pa tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal v lastni stvari. Toženca kot odvetnika je zavezovala skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma profesionalna skrbnost. Te po presoji nižjih sodišč nista kršila, ker sta glede na vsebino predvsem 6. člena Pogodbe o prevzemu delavcev utemeljeno pričakovala, da bo tožnikovo terjatev plačala A., družba za upravljanje. Ta presoja bi držala, če o vsebini navedene pogodbe glede obveznosti plačila neizplačanih plač iz obdobja pred prevzemom delavcev ne bi bilo nobene dileme in če bi bila ta vsebina takšna, kot sodišči nižjih stopenj menita, da je. Vendar pa revizija na nižjih stopnjah sojenja sprejeto razlago relevantnih določb pogodbe graja.

11. S pogodbo o prevzemu delavcev z dne 15. 5. 1995 je A., družba za upravljanje prevzela v delovno razmerje za določen čas delavce A., mednarodna trgovina, in sicer za, kot je določeno v 3. členu, čas do dokončanja sanacijskih ukrepov poslovnega sistema A., vendar najdlje za šest mesecev. Vsebina 6. člena pogodbe je sledeča: „Prevzemnik se zavezuje, da bodo delavci v času delovnega razmerja pri njem lahko uveljavljali vse pravice, ki so jih iz delovnega razmerja pridobili v času dela pri družbi, predvsem pa bo prevzemnik: delovno dobo delavcev, ki je podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, upošteval, kot da delavci niso spremenili zaposlitve; upošteval vse pravice, ki jih imajo delavci iz naslova plač na dan prevzema v delovno razmerje k prevzemniku in v primeru prenehanja družbe v času prevzema po tej pogodbi z delavci sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, prevzel vse zapadle in neporavnane obveznosti družbe do delavcev ter delavcem priznal vse pridobljene pravice.“ Zaključek, da je A., družba za upravljanje prevzela obveznost plačila neizplačanih plač delavcem A., mednarodna trgovina za nazaj, torej za čas pred prevzemom, sodišči prve in druge stopnje gradita na določbi 2. alineje 6. člena pogodbe. Revizijsko sodišče ne trdi, da je taka razlaga zmotna. To za odločitev niti ni bistvenega pomena. Pomembno je le, ali je besedilo pogodbe res tako jasno, da izključuje možnost vsakršne drugačne razlage. Če je tako, potem tožencema opustitve profesionalne skrbnosti ob prvi spremembi tožbe pač ni mogoče očitati. Vendar po oceni revizijskega sodišča ni tako. Ni namreč izključena (vsaj še) razlaga, da se določba 2. alineje 6. člena pogodbe ne nanaša na plače, ki bi morale biti delavcem A., mednarodna trgovina izplačane za delo pri navedenem delodajalcu pred sklenitvijo pogodbe o prevzemu delavcev, pač pa na pridobljene pravice v zvezi z odmero plač za vnaprej (na primer uvrstitev v plačilne razrede, morebitne ugodnosti iz minulega dela in podobno). Če bi bila v določbi 2. alineje 6. člena pogodbe vsebovana dolžnost A., družba za upravljanje, da mora prevzetim delavcem, ki jim je A., mednarodna trgovina dolgovala plače za čas pred prevzemom, izplačati tudi te plače, potem določba 3. alineje istega člena pogodbe, ki to dolžnost določa le za primer prenehanja prevzete družbe v času prevzema, ne bi bila potrebna. Ni torej mogoče že vnaprej izključiti tudi možnosti drugačne razlage pogodbe od tiste, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje oziroma ni mogoče izključiti razlage, kot pravi revizija, da „za tožnika pogodba ne velja“. Nenazadnje po v času sklepanja Pogodbe veljavnem Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja podlage za prevzem dolžnosti prevzemnic družbe izplačati plače prevzetim delavcem ni bilo, obstoja drugega akta s tako zavezo pa (razen seveda obravnavane Pogodbe) toženca nista zatrjevala. Solidarna odgovornost prevzemnic in prevzete družbe je bila uzakonjena šele kasneje, v letu 2002, z Zakonom o delovnih razmerjih. Dodaten dvom pa vnaša še določba 3. člena Pogodbe o začasnosti prevzema delavcev in z njim povezanimi obveznostmi družbe prevzemnice (ne glede na interpretacijo 2. alineje 6. člena Pogodbe). Vse doslej povedano revizijsko sodišče poudarja zato, ker meni, da je že možnost različnih interpretacij Pogodbe o prevzemu delavcev glede obveznosti plačila plač, zapadlih pred prevzemom, tožencema narekovala posebno previdnost pri „izbiri“ in spremembi tožene stranke. Zapisano ne velja le pod predpostavko, da sta toženca pred spremembo tožbe na delovnem sodišču razpolagala s kopijo Pogodbe o prevzemu delavcev (tožnik še v reviziji trdi, da jima jo je izročil že pred vložitvijo tožbe), ki sta jo upoštevali tudi sodišči prve in druge stopnje. Ob možnosti različne razlage relevantnega dela pogodbe in v okoliščinah hitrih oziroma pogostih statusnih sprememb družb v okviru družbe A., ki sta jih v postopku zatrjevala toženca, bi ustrezna profesionalna skrbnost dovoljevala razširitev tožbe na novo toženo stranko A., družba za upravljanje poleg že obstoječe tožene stranke A., mednarodna trgovina, ne pa tudi umika tožbe zoper slednjo. Nič manj ni bilo njuno ravnanje neskrbno, če s kopijo Pogodbe nista razpolagala (izrecne ugotovitve o tem namreč v sodbah sodišč druge in prve stopnje ni), saj zgolj iz zapisa v tožnikovi delavski knjižici, da je bil tožnik nazadnje zaposlen v A., družba za upravljanje, nista imela podlage za sklepanje, da bi mu morala ta družba izplačati plačo tudi za tisti čas, ko je bil še zaposlen v A., mednarodna trgovina. Presoja o pomanjkanju elementa protipravnosti je po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno zmotna.

O škodi in njeni višini ter vzročni zvezi

12. Če toženca ne bi že 9. 1. 1996 umaknila le dvajset dni pred tem vložene tožbe zoper A., mednarodna trgovina, bi delovno sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Njegova škoda je, trdi, najmanj tako visoka, kot znesek, ki bi ga (po prostovoljnem plačilu ali na podlagi izvršbe) prejela na podlagi take sodbe. Ob normalnem teku stvari je bilo takšno tožnikovo pričakovanje realno. Glede na klasifikacijo premoženjskih škod tožnik ne zatrjuje nastanka navadne škode, saj se njegovo premoženje ni zmanjšalo, pač pa negativno škodo oziroma izgubljeno korist (lucrum cessans): izostal je „prihodek“, ki se ga je nadejal po rednem teku stvari oziroma bi ga po svojem prepričanju uresničil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Revizijsko sodišče mu v tem pritrjuje. Sodišči druge in prve stopnje pa sta presodili, da to ne zadošča in da bi tožnik nastanek škode dokazal le, če bi dokazal še, da bi mu A., mednarodna trgovina (vsaj) pripoznani znesek tudi dejansko plačala. S postavitvijo tega dodatnega pogoja, ki sta ga črpala iz ugovora tožencev, da A., mednarodna trgovina tožnikove terjatve ne bi plačala, čeprav bi bila izdana zamudna sodba, pa sta nižji sodišči kršili procesna pravila. Res je, kot sta zapisali, da je trditveno in dokazno breme za nastalo škodo na tožniku. Tožnik je v zvezi s tem navedel, da njegovo škodo predstavlja (najmanj) znesek, glede katerega je bil tožbeni zahtevek pripoznan in kot dokaz predlagal vpogled v spis Delovnega sodišča v Mariboru. Toženca in stranski intervenient so poskušali tožnikove trditve relativizirati s trditvijo, da v času, ko bi bila morebiti izdana zamudna sodba na podlagi pripoznave, A., mednarodna trgovina ni bila več plačilno sposobna. Gre za procesni položaj, ki ga ureja ZPP v prvem odstavku 7. člena, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, in v 212. členu, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik mora namreč dokazati resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje tožbeni zahtevek, toženec pa resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje svoje ugovore ali s katerimi želi ovreči resničnost tožnikovih trditev o dejstvih, s katerimi tožnik utemeljuje zahtevek. 4 Procesno trditveno in dokazno breme je le procesni odraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena.5 Za konkreten primer to pomeni, da bi morali sodišči najprej oceniti uspeh dokazovanja trditev tožnika o škodi, ker je on tisti, ki nosi materialno dokazno breme, v primeru ocene, da je dokaz zmogel, pa bi moralo procesno dokazno breme prevaliti na toženo stranko, ki bi morala dokazati resničnost svojih trditev, ki bi izničile uspeh tožnikovega dokaza. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme (ki je ves čas postopka na isti stranki), z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme (ki se med dokaznim postopkom premešča) na nasprotno stranko, da lahko z nasprotnimi dokazi ovrže do tedaj uspešen dokaz.

13. Sodišče prve stopnje je procesno dokazno breme za trditev, da A., mednarodna trgovina v relevantnem obdobju (ko bi delovno sodišče izdalo zamudno sodbo na podlagi pripoznave, če tožba ne bi bila umaknjena) ni bila plačilno sposobna (kar bi imelo v trditvah tožencev za posledico, da tožniku zaostale plače ne bi bile izplačane, čeprav bi bile iztožene), kot utemeljeno opozarja revizija, napačno prevalilo na tožnika (212. člen ZPP) in je to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (tožnik namreč opozarja, da sta toženca trditve o neplačilni sposobnosti A., mednarodna trgovina zatrjevala oziroma dokaze zanjo predlagala po izteku roka iz 286. člena ZPP), pritožbeno sodišče pa te kršitve (prvi odstavek 339. člena ZPP) ni saniralo, čeprav jo je tožnik v pritožbi uveljavljal. Zato je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Ob upoštevanju pravil o materialnem in procesnem trditvenem in dokaznem bremenu glede dejstev, ki jih ta sklep obravnava v prejšnji točki, pa ne bo odgovorjeno le na vprašanje o obstoju in višini tožnikove škode, pač pa tudi na vprašanje o vzročni zvezi, ki je z njim tesno prepleteno.

14. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, ČZP Ur. l. SRS, Ljubljana 1984, str. 963, B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, ČZP Ur. l. RS, Ljubljana 1996, str. 18, A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, pravo in medicina, 1998, str. 96. Op. št. (2): A. Polajnar Pavčnik, Ibidem.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo II Ips 70/1998. Op. št. (4): Primerjaj J. Zobec, v: L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Ur. l. RS in Gospodarski vestnik, Založba, Ljubljana 2006, str. 344. Op. št. (5): J. Zobec, Ibidem.