Jedro

V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je uspela dokazati, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je reševala svojo težavno situacijo zaradi manjšega obsega naročil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki jo je podala tožniku s sklepom z dne 27. 8. 2010, nezakonita in se razveljavi (I. točka) ter da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoča bruto nadomestila plače, tako kot če bi delal, od njih odvesti in plačati davke in prispevke ter tožniku plačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, to je od 16. dne v mesecu dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe (II. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugemu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da v ponovljenem postopku sodišče ni obrazložilo zaključka, da je tožena stranka spoštovala 6-mesečni rok za podajo odpovedi. Postopek odpovedi še ne pomeni, da je bila neposredno tedaj ugotovljen neobstoj potrebe po delu tožnika, do katerega je prišlo že prej. V tem delu sodišče kljub napotilu pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 28/2012 dejanskega stanja ni raziskalo, tako da se ni ukvarjalo s trenutkom nastanka odpovednega razloga oziroma ugotovitve potrebe po delu tožnika pri toženi stranki. Meni, da za zaključek prvostopenjskega sodišča o upadu naročil pri toženi stranki v sodnem spisu ne obstaja relevantna računovodska listina oziroma s takšno listino ni podkrepljena navedba tožene stranke. Sodišče je namreč utemeljilo obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku na podlagi izpovedb direktorja tožene stranke A.A. ter prič B.B. in C.C. Tožnik je z javno objavljenimi računovodskimi izkazi izkazal, da to ne drži in da je v letu 2010 tožena stranka poslovala še bolje kot v poslovnem letu 2009. Predlagal je tudi angažiranje izvedenca finančne stroke. V zvezi s tem tožnik navaja, da je vprašljiva resničnost in pravilnost navedb navedenih prič, predvsem pa objektivnost njihovih izpovedb. Priča B.B. je namreč izpovedala, da s toženo stranko že konstantno poslovno sodeluje okoli deset let, prav tako pa je B.B. vodila postopek odpovedi o zaposlitvi tožniku, kar jasno izkazuje njeno odvisnost od tožene stranke in neverodostojnost izpovedbe. Prav tako je sodišče nepravilno poklonilo vero C.C. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz po zaslišanju direktorice Zavoda ….in postavitvi izvedenca finančne stroke, izvedene dokaze pa je napačno presodilo, zaradi česar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmotno je sodišče zaključilo, da se je število naročil edinega poslovnega partnerja zmanjšalo, čeprav je tožena stranka odrejala nadurno delo. Tožnik izpostavlja, da ne obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 88. člena ZDR, saj se obseg dela pri toženi stranki ni zmanjšal v takšnem obsegu, da bi bili izpolnjeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kritičnem obdobju je tožena stranka zaposlovala tudi študente in varovance Zavoda .... Prenehanje delovnega razmerja tožnika je bilo tako namenjeno zgolj povečanju dobička tožene stranke, kar za invalidska podjetja ni dopustno. Tožena stranka v bilanci stanja izkazuje ob koncu leta 2009 čez 555.000,00 EUR dolgoročnih finančnih naložb (v letu 2008 265.000,00 EUR), prav tako je ob koncu 2009 imela kar 517.481,00 EUR denarnih sredstev (v letu 2008 392.927,00 EUR). Le izvedenec finančne stroke bi na objektivni način pojasnil stanje in finančno poslovanje tožene stranke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, po njunem zaslišanju in zaslišanju prič D.D., C.C. ter B.B. in z vpogledom v celotni spis komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ...zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita in se razveljavi ter posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2005 na delovnem mestu monter elektro-elementov ter aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010 in je opravljal delo na delovnem mestu monter elektro-elementov, pri čemer je tožnik prejel dne 17. 3. 2010 obvestilo o nameravani odpovedi ter v nadaljevanju odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 8. 2010. Tožnik je imel status invalida po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 s sprem. - ZZRZI). Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dne 18. 8. 2010 podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 0120-261/2010, iz katerega izhaja, da tožnik invalid nima statusa delovnega invalida ter da tožniku iz poslovnega razloga tožena stranka utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Kot navedeno je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 8. 2010. Pravilen je zaključek sodišča o pravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za oceno pravočasnosti obravnavane odpovedi je bistveno stališče sodne prakse, da glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po določbah 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ–1, Ur. l. RS št. 106/1999 in nadalj.) ter 40. člena ZZRZI šestmesečni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele od takrat, ko delodajalec od Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi prejme mnenje o obstoju oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Ker je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu, ki je invalid, ugotovitev, da mu drugega ustreznega dela ni mogoče zagotoviti, pred to ugotovitvijo, ki jo poda Komisija, ni razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče raziskati trenutek, ko je delo tožnika postalo nepotrebno, je neutemeljeno. V konkretnem primeru je (prekluzivni) rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov začel teči šele tedaj, ko je tožena stranka prejela mnenje pristojne Komisije z dne 18. 8. 2010. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju v skladu z napotki pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 28/2012 z dne 29. 2. 2012 ugotovilo, da je tožena stranka mnenje pristojne Komisije prejela 26. 8. 2010, zato se ob podaji odpovedi naslednjega dne, tj. 27. 8. 2010, rok za odpoved še ni iztekel. Pri presoji pomembnosti izvedbe še drugih dokazov sodišče seveda upošteva že izvedene dokaze – v tej zadevi številno listinsko dokumentacijo v spisu in dejstvo, da je sodišče temeljito zaslišalo tako tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke in večje število predlaganih prič, katerih izpoved je tudi korektno povzelo. Sodišče je upoštevalo tudi izpoved tožnika in priče D.D. vendar je presodilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku – ki ni bil le navidezen. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je uspela dokazati, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pritožniku, saj je reševala svojo težavno situacijo zaradi manjšega obsega naročil, tožnik pa je bil odsoten z dela zaradi razlogov na strani delodajalca od 1. 4. 2010 dalje. Navedeno izhaja iz skladnih izpovedi prič B.B., C.C. in izpovedi direktorja tožene A.A. ki so jasno in prepričljivo izpovedali o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je zatrjevala tožena stranka pri utemeljevanju odpovednega razloga, pa tudi tožnik je sam izpovedal, da je opazil upad naročil. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah zmanjšanega obsega naročil s strani pogodbenega partnerja in glede na to, ZPP ne pozna dokaznih pravil, s katerim se dokazuje obstoj poslovnega razloga, toženi stranki dokazanega dejstva ni bilo potrebno dodatno podkrepiti še z računovodsko listino niti ni bilo glede na razjasnjeno dejansko stanje o obstoju poslovnega razloga potrebe po postavitvi izvedencem finančne stroke. Tudi sicer se podatki AJPES-a, ki jih je predložil tožnik nanašajo na leto 2009 in ne na leto 2010, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnikovo delo nadomestila s študentskim delom oziroma z delavci iz Zavoda.... Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka „zaposluje“ študente le občasno, ko je to nujno potrebno, ves čas v odvisnosti od naročil in pogodbenih rokov s poslovnim partnerjem. Tožena stranka začasno potrebo obvladuje s študentskim delom in delom delavcev iz zavoda, pri čemer študentje ne opravljajo enakega dela kot tožnik, ampak enostavnejša opravila. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v tem delu upoštevati izpoved priče D.D., saj je bilo tako kot tožnik na čakanju. Tudi dejstvo, da je bilo zaradi dokončanja pogodbenih del v pogodbenem roku odrejeno nadurno delo, kot je pojasnila tožena stranka, na njeno pravico, da v primeru zmanjšanega obsega naročil zmanjša število zaposlenih, ne vpliva. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je delo tožnika, pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih razlogov postalo nepotrebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila odpoved zakonita v smislu 88. člena ZDR.

Ker glede na obrazloženo niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.