Jedro

Materin ugovor, da je štirimesečna uvajalna doba stikov pod nadzorom CSD prekratka, ni utemeljen, saj temelji na njenih predvidevanjih, ki nimajo nikakršne dejanske podlage. Po drugi strani je sodišče prve stopnje odločitev o trajanju uvajalne dobe sprejelo na podlagi ločenih strokovnih mnenj dveh sodnih izvedencev, ki sta si bila glede te okoliščine povsem enotna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj sam krije svoj strošek odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se spremenijo stiki med mladoletnim A. A. in predlagateljem, ki so bili določeni s sodno poravnavo, sklenjeno pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, opr. št. P 832/2014 z dne 31. 3. 2015 in sicer tako, da sprva štiri mesece potekajo uvajalni stiki na Centru za socialno delo X enkrat tedensko za uro in pol, v prisotnosti strokovnega delavca centra, s tem, da se bosta starša o datumu začetka izvajanja stikov dogovorila neposredno na CSD; po preteku uvajalnih stikov, pa bodo potekali samostojni stiki otroka z očetom vsako soboto ali nedeljo tako, da bo oče prevzel otroka ob 14.00 uri na materinem domu in ga po končanem stiku ob 18.00 uri pripeljal domov. Drugačen predlog predlagatelja in nasprotne udeleženke je sodišče prve stopnje zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Nasprotna udeleženka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se uvajalna doba podaljša vsaj do leta dni. Navaja, da je štirimesečna uvajalna doba absolutno prekratka, da bi se lahko mladoletni otrok udeležencev privadil na očeta. Navaja še, da predlagatelju, ki ima psihične težave, ki jih ne zdravi ustrezno, ne more zaupati mladoletnega otroka. Meni, da obstaja velika verjetnost, da predlagatelj otroka ne bo pripeljal ob dogovorjeni uri ali ga celo ne bo vrnil ali pa bo otroku kaj storil. Meni, da ni v otrokovo korist, če se bo vsakokrat bala, ali bo otrok prišel domov.

3. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage odločitve sodišča prve stopnje, ki jo je to oblikovalo na podlagi poročila CSD X, zaslišanja obeh udeležencev ter izvedenskih mnenj sodnega izvedenca psihiatra dr. B. B. ter sodne izvedenke klinične psihologinje C. C., izhaja, da se starša mladoletnega A. A. o njegovih stikih z očetom ne moreta dogovoriti, da je komunikacija med staršema glede tega slaba, da ima sin udeležencev očeta rad in da si stikov z njim želi, da je nujno potrebno, da se otrokovi stiki z očetom vzpostavijo in da bodo v otrokovo korist le, če bodo potekali redno. Hkrati je na podlagi izvida in mnenja obeh izvedencev ugotovilo, da poglavitno oviro pri vzpostavitvi stikov očeta z otrokom, poleg konfliktnega odnosa otrokovih staršev, ki sta obremenjena s preteklimi dogodki, zaradi česar ne zmoreta konstruktivne komunikacije, predstavlja materin izstopajoči strah in globoko nezaupanje v očeta. Predlagatelj ni bil dovolj konstanten v dosedanjem otrokovem življenju, zato z otrokom ni vzpostavil dovolj trdne, čustvene vezi. Oba izvedenca sta predlagala, da naj se zaradi vzpostavljanja odnosa med otrokom in očetom stiki sprva vršijo pod nadzorom CSD, ki bo očetu nudil ustrezno pomoč pri vzpostavljanju omenjenega odnosa. Stiki pod nadzorom naj bi po njunih ugotovitvah tudi pripomogli k vzpostavitvi ponovnega zaupanja matere v očeta. Vsak od obeh izvedencev je predlagal, da naj stiki otroka z očetom pod nadzorom CSD potekajo enkrat tedensko po eno uro in pol v obdobju štirih mesecev. Po tem času pa naj otrok z očetom preživi enkrat tedensko samostojno po štiri ure popoldne, in sicer v soboto ali nedeljo. Nasprotna udeleženka s svojimi pritožbenimi trditvami izkazuje prav to, na kar sta opozorila oba sodna izvedenca - materino globoko nezaupanje v očeta, ki po eni strani temelji na različnih osebnostnih značilnostih obeh staršev in po drugi strani na materinem neutemeljenem dvomu v starševske zmožnosti predlagatelja, zaradi njegove duševne motnje (anksiozno depresivna motnja).

6. Materin ugovor, da je štirimesečna uvajalna doba stikov pod nadzorom CSD prekratka, ni utemeljena, saj temelji na njenih predvidevanjih, ki nimajo nikakršne dejanske podlage. Po drugi strani je sodišče prve stopnje odločitev o trajanju uvajalne dobe sprejelo na podlagi ločenih strokovnih mnenj dveh sodnih izvedencev, ki sta si bila glede te okoliščine povsem enotna.

7. Brez podlage pa je tudi materino nezaupanje v očeta zaradi njegovega duševnega stanja za katerega sta oba izvedenca povsem jasno ugotovila, da ne gre za psihopatološko stanje, ki bi lahko predstavljalo oviro za predlagateljevo izvrševanje starševskih funkcij. Njegova presoja realnosti zaradi tega ni prav nič okrnjena, prav tako pa tudi niso okrnjene njegove moralno etične vrednote. Materin strah in nezaupanje v tej smeri je torej povsem odveč. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev v skladu s koristjo mld. A. A. (106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij) in zato pravilna.

8. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

9. Odločitev o stroških predlagateljevega odgovora na pritožbo temelji na 413. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso pripomogle k njeni rešitvi, zato naj te stroške predlagatelj krije sam.