Jedro

Sklep o plačilu predujma, oziroma poziv na plačilo predujma ter odločitev o predlogu za določitev višine predujma in o podaljšanju roka za plačilo so sklepi procesnega vodstva, zoper katere ni pritožbe.

Izrek

I. Pritožba zoper točko I. izpodbijanega sklepa se zavrne in se v točki I. potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper točki II. in III. izpodbijanega sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo (I.) ugovor oziroma pritožbo zoper poziv za plačilo predujma za izvedenca z dne 29.11.2016, (II.) predlog za ponovno odmero predujma ter (III.) ugodilo predlogu tožene stranke za podaljšanje roka za plačilo predujma.

2. Zoper sklep se tožena stranka pritožuje in predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep spremeni tako, da se toženi stranki naloži plačilo predujma v znesku 1.000 EUR. Meni, da je sodišče z odreditvijo predujma v višini 5.000 EUR poseglo v pravico tožene stranke do sodnega varstva in do enakega varstva pravic. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj se je tudi tožena stranka pozanimala pri strokovni inštituciji in izvedela, da bi stroški mnenja znašali le 760 EUR in ne 5.000 EIUR, kot je zapisalo sodišče Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, saj mora po določbi 153. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) stranka založiti le znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza. Tožena stranka meni tudi, da je sklep neobrazložen do te mere, da ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev, da plačilo tako visokega predujma ogroža dve delovni mesti. Ne drži niti trditev sodišča, da bi bilo ob izdelavi mnenja na vseh strojih tožeče stranke dodatno izdelati še sporne utore za vsako šifro puščic, nato pa reprezentativni vzorec reklamiranih puščic in izdelane utore pregledati pod 3D mikroskopom. Pritožnik v nadaljevanju pojasnjuje svoje stališče glede tega, katere preiskave bi bile potrebne za izdelavo izvedenskega mnenja. Odmerjen predujem je nesorazmeren tudi glede na vrednost spornega predmeta. Primerjava s stroškom izvedenca S. ni primerna, postavlja se tudi vprašanje, kje je zgornja meja števila dopolnitev mnenj. Če odmerjeni predujem ne zadošča, lahko sodišče toženi stranki naloži doplačilo. Tožena stranka zoper odločitev sodišča nima ustreznega pravnega sredstva. Pritožbi prilaga med ostalim tudi ponudbo LMP1 in cenik strojnih ur.

3. Pritožba ni utemeljena, oziroma ni dovoljena.

4. Sklep o plačilu predujma, oziroma poziv na plačilo predujma ter odločitev o predlogu za določitev višine predujma in o podaljšanju roka za plačilo so sklepi procesnega vodstva, zoper katere ni pritožbe (4. odstavek 298. člena ZPP) in to je nosilni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje v točki I. zavrglo ugovor oziroma pritožbo zoper poziv na plačilo predujma. Svojo odločitev glede tega je tudi obrazložilo. Odločitev je pravilna in v skladu s citirano določbo ZPP, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v točki I. potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

5. Res se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z vprašanjem ustrezne višine predujma, vendar te ugotovitve, ne glede na to, kakšne so, ne morejo vplivati na zaključek, da pritožba ni dopustna. Ker je izpolnjen pogoj iz 286.b člena ZPP, bo tožena stranka očitke lahko uveljavljala v morebitni pritožbi zoper odločitev o glavni stvari.

6. Tudi sklepa iz točk II. in III. sta, kot zgoraj povedano, procesne narave, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedopustno v tem delu zavrglo (1. točka 366. člena ZPP).